Še ena iz avstro-ogrskih časov

Karl Kastl: Knjiga o poslovenjenem častniku, ki se je po upokojitvi posvetil dobrodelstvu.

Objavljeno
20. februar 2017 17.05
Milan Vogel
Milan Vogel

Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866 je le del vsebine knjige, ki jo je s tem naslovom izdal Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU v zbirki Thesaurus memoriae, večji del besedila tvorijo zapisi o času dogajanja, Kastlovi družini in njegovem humanitarnem delu.

In kdo je bil Karl (tudi Carl) Kastl? Rodil se je revolucionarnega leta 1848 v Badnu blizu Dunaja in se kot sedemnajstletnik zaradi kljubovanja učiteljem jeseni 1865 prijavil artilerijskemu polku, ker je že v rani mladosti gojil posebno ljubezen do vojaškega stanu, »še posebno do topništva, katerega težko strelno orožje in resnobnost sta mi vlivala skorajda sveto spoštovanje«. Temu je na različnih položajih ostal zvest do upokojitve leta 1904 s činom podpolkovnika in povišanjem v plemiški stan.

Toda ni se imel časa dolgo usposabljati, kajti že v začetku julija naslednje leto so napetosti med Avstrijo in Prusijo dosegle vrelišče, saj se je začela bitka, ki je spremenila (tudi slovensko) zgodovino, kot jo je označil urednik knjige Miha Preinfalk. To je bila bitka pri Kraljevem Gradcu na Češkem v začetku julija 1866, ki jo je habsburška monarhija izgubila, zato je »najbolj vplivala na nadaljnjo usodo habsburške monarhije in srednje Evrope nasploh.

Po eni strani je omogočila krepitev Prusije in pospešila združitev Nemčije pod pruskim vplivom, po drugi strani pa oslabila Avstrijo (ta je med drugim izgubila Benečijo, ki jo je morala prepustiti pruski zaveznici Italiji) in leto za tem (1867) pripeljala do nastanka dvojne monarhije – Avstro-Ogrske«. O zunanjepolitičnih in vojaških okoliščinah prusko-avstrijske vojne piše Rok Stergar.

Presenetljivo je, da je mladi topničar, ki se je v bitki zelo izkazal in zato tudi hitro napredoval, začel zapisovati izkušnje in dogajanje med bitko že konec istega leta in s tem tudi v slovenskem prostoru zapustil eno redkih pričevanj o dogajanju, v katerem so bili množično udeleženi tudi Slovenci.

Bil je dober opazovalec in je znal presoditi razloge za poraz avstrijske vojske. Za odstiranje njegove vojaške podobe je veliko naredil Miha Šimac s pregledom številnih vojaških arhivov, rezultate pa je strnil v prispevku Od Kraljevega Gradca do Ljubljane: vojaška pot topniškega častnika Karla pl. Kastla.

Spomini so bili v hčerini zapuščini

Za spomine se dolgo ni vedelo, potem pa so jih našli v zapuščini njegove starejše hčere Elze, ki je bolj znana pod moževim priimkom Obereigner, ene najbolj znanih slikark in kipark tistega časa (talent naj bi podedovala po očetu, ki je prav tako bil slikarska duša).

Kmalu po očetovi smrti jih je prepisala iz gotice v latinico, pozneje pa jih je Kastlova vnukinja Liza Hribar posodila sestrični v Badnu in bi se skoraj tako, kot se je original, izgubil. Na srečo se niso in so v izvirniku in prevodu objavljeni v pričujoči knjigi.

Neprecenljivo delo je za izid spominov opravila Kastlova pravnukinja Angelika Hribar. Kastl se je namreč leta 1882 v Ljubljani poročil z zgodaj ovdovelo bogato trgovko Frančiško Peterka (veljaven vojaški zakonik je določal, da je moral mladi vojaški ženin založiti varščino, kar je storila nevesta z dvanajst tisoč goldinarji) in tako še močneje stopil v ljubljanski (slovenski) prostor.

Angelika Hribar je kot izkušena prevajalka s pomočjo strokovnjakov za vojaško zgodovino odlično opravila prevod ter sestavila natančno kroniko Kastlovega delovanja in življenja v Ljubljani. Zelo aktiven je bil pri Kranjski hranilnici, ki je financirala številne dobrodelne akcije.

Tako ga najdemo pri Društvu za gradnjo delavskih stanovanj, ki so pod predsednikovanjem bančnika in industrialca Jožefa Lukmana začeli graditi naselje delavskih stanovanj na današnji Hranilniški ulici za Bežigradom, po Lukmanovi smrti leta 1906 pa je prevzel vodenje Kastl. Prav tako je bil aktiven pri gradnji Otroške bolnišnice, ki jo je tudi financirala hranilnica, bil je tudi med pobudniki za ustanovitev Kranjskega zavoda za umetniško tkanje v Ljubljani.

Karl Kastl je, žalujoč za monarhijo, ki jo je pomagal graditi s tolikšno vnemo, umrl v Ljubljani leta 1920 in je pokopan na Žalah.