Tiskane izdaje
»Kaj naj rečem, očitno mi je spet uspelo ušpičiti dober roman. Ne bom rekel, da sedaj, ko sem dobil že tri kresnike, zares poznam zmagovalno formulo. Te se pisatelj nikoli ne nauči do konca,« je bil v torek po razglasitvi na Rožniku skromen letošnji kresnikov nagrajenec Andrej E. Skubic.
Dodal je, da nagrade ni pričakoval, ker je lani izšlo zelo veliko zelo dobrih romanov. Izbor žirije ga je presenetil – najprej ker nekateri znani pisatelji niso prišli v deseterico, nato ker nekateri niso prišli v peterico. Kresnik je tudi stvar sreče oziroma tega, kako se tvoj roman ujame z okusom žirije, je prepričan. Naslednje leto ga v konkurenci za kresnika ne bo, ker letos ne bo izdal romana, izdal pa bo novelo pri založbi Modrijan na temo prebežnikov v Sredozemskem morju z naslovom Igre brez meja.
Skubic sicer ni presenetljiv zmagovalec, njegov roman z naslovom Samo pridi domov (Modrijan) si je v skoraj letu dni od izida nabral solidno bazo navdušenih bralcev in recenzentov. To pa še ne pomeni, da je bila odločitev žirantov Gabriele Babnik, Igorja Bratoža, Tine Kozin in Aljoše Harlamova v Cankarjevi sobi lahka – kot smo izvedeli iz dobro obveščenih virov, so bili s soočanjem argumentov in tehtanjem zelo zaposleni, izbira pa je bila na koncu usklajena oziroma soglasna.
Neustrašni organizatorji
Zagotovo lahko zapišemo, da je letošnja prireditev potekala v duhu pregovora »človek obrača, Bog obrne«. Časopisna hiša Delo je namreč zaključno prireditev skrbno pripravljala več mesecev, zdelo se je, da je vse pod kontrolo, obetala se je sodobna in programsko bogata prireditev režiserja Andreja Stražišarja. Potem pa se je nad Slovenijo prav na kresni večer zgrnilo takorekoč monsunsko deževje, ki ga ni bilo v načrtu. Družabna omrežja so bila polna predlogov, kako rešiti zadevo, nekaterim se je zdelo najbolj razumno, da bi prireditev kar odpovedali. Toda to se v petindvajsetletni zgodovini kresnika še ni zgodilo in tudi v nobenem pravilniku ni zapisano, da se lahko zgodi. Tako so bili neustrašni organizatorji prisiljeni najti zasilni izhod – prizorišče pred rožniško gostilno so postavili pod velik šotor in program trmasto izpeljali. Mraz je obiskovalce sicer grizel, a so ga trpežno prenašali, pred močo pa so bili varni.
Izkazalo se je, da je deževje prineslo tudi pozitivne stvari: zbrali so se samo najbolj zvesti spremljevalci slovenskega romana, taki, ki se ne ustrašijo nobenega vremena, vzdušje pod skupno streho pa je bilo intimno, povezano, celo družinsko.
Najbolj opazna točka programa je bila zagotovo Manca Košir, ki je v prijetnem klepetavem slogu nominirance – poleg Andreja E. Skubica še Veroniko Simoniti, Katarino Marinčič, Marka Sosiča in Dušana Šarotarja – in njihove romane predstavila publiki. Še posebej si bomo zapomnili Mančin protest. Po njenem mnenju Skubičev roman ni roman o tajkunstvu, kot so ga brali nekateri kritiki, temveč je predvsem ljubezenski roman.
Svoj košček predstave je imel tudi Vitomil Zupan. Vita Mavrič in Jani Kovačič sta zapela nekaj njegovih šlagerjev in pesmi iz zapora. Za vilinsko in čarobno vzdušje, ki se pritiče noči posebne moči, so bile zadolžene mlade kresničke Folklorne skupine Tine Rožanc.
Čeka za 5000 evrov in venčka za zmagovalca vremenske neprilike niso ogrozile, ključno vprašanje večera pa je bilo, ali bo nagrajencu uspelo prižgati grmado. Nekateri so menili, da bi se po nasvet moral obrniti na kakega preizkušenega tabornika, drugi, da bi moral v grmado vreči nekaj molotovk, organizator prireditve pa je našel bolj elegantno rešitev – grmada je bila zavarovana pred dežjem in je zato lepo zagorela.
Da se je noč, ki bi morala biti najkrajša v letu, še malce raztegnila, je poskrbela skupina Kapobanda. Nekateri viri poročajo, da je na Rožniku najdlje vztrajal prav Andrej E. Skubic.
Med obiskovalci prireditve
Univerzitetna učiteljica Milena Mileva Blažić se je v izrednih razmerah počutila kot na otoku, odrezanem od sveta, saj sta bila okrog Rožnika gost dež in megla. »Kljub temu se mi zdi prav, da prireditev ni bila odpovedana. Obiskovalcev je sicer bilo nekoliko manj kot običajno, a vseeno dovolj.« Direktorju in uredniku pri založbi Litera Orlandu Uršiču je bila atmosfera všeč, ker ni bilo gneče, »lani se nas je denimo stiskalo kar petnajst pod enim dežnikom. Z ženo, ki je v devetem mesecu nosečnosti, sva lahko v miru spremljala prireditev, ni bilo take napetosti kot običajno.« Navijal je za svoja avtorja, Veroniko Simoniti in Marka Sosiča.
Dolgoletni nekdanji urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša je sredi večera povedal, da je dež v resnici super, ker je naredil selekcijo, tako da so na Rožnik prišli le tisti, ki so res navdušeni bralci. »Svojih favoritov nisem imel, vsem privoščim nagrado.«
Novinarka Petra Vidali je ves dan gledala na Delovo spletno stran in se spraševala, ali bo kresnik letos odpovedan. »Čeprav je seveda jasno, da rezervne variante ni bilo. Šotor je bil dobra rešitev, ustvarjal je bolj skoncentrirano atmosfero, saj smo se morali stiskati. O favoritih ne bom govorila, ker sem Sosičev roman urejala, očitno pa je, da je bila lanskoletna bera res dobra.« Oče kresnika Vlado Žabot je opazil razliko v prireditvi. »Letos je bil kresnik nekoliko drugačen, a še vedno kresnik, še vedno je praznik, vezan na duhovno izročilo sonca in njegovega zmagoslavja. V ospredje sta prišla njegova antipoda, vodno božanstvo in božanstvo teme. Vsi trije so celota, ne morejo eden brez drugega, zato smo imeli letos nekoliko drugačen, deževen kresnik.« Nominirancev še ni bral, jih bo čez poletje, tako da favoritev ni imel. Glede ocenjevanja žirije je bil tokrat celo bolj zadovoljen, pozna avtorje in ve, da so vsi zelo kvalitetni. Vsak od njih bi po njegovem upravičeno dobil kresnika.
Novinarka TV Slovenija Nina Jerman je poudarila, da zanimanje za romane nikakor ne pojenjuje, zato želi kresniku vsaj abrahama.
