Se je krščanstvo rodilo iz zmote?

Veličasten roman Juda Amosa Oza o izdajstvu, ki je lahko rešitev – Zagovor miroljubne rešitve izraelsko-palestinskega spora
Objavljeno
16. maj 2018 12.00
Posodobljeno
16. maj 2018 13.09
Amos Oz je leta 2012 obiskal ­Slovenijo. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Apostol Juda, Judež Iškarijot, torej Juda iz Kariota, je poleg­ Jezusa Kristusa osrednja tema razmisleka v romanu Juda, ki ga je napisal najbolj cenjen­ izraelski pisatelj Amos Oz, stalni­ aspirant za Nobelovo nagrado za literaturo. Druga središčna tema je izraelsko-palestinski odnos.

Ta je intenzivno konflikten zadnjih sedemdeset let, odkar so Britanci prepustili Palestino in jo predali v roke Judom, da so ustanovili državo Izrael, in Palestincem, da bi ustanovili državo Palestino, čeprav je bila sprva mišljena federacija dveh držav.

Glavni nastopajoči v romanu preživljajo zimske dni na koncu petdesetih in začetku šestdesetih let 20. stoletja pod isto streho v mestu Jeruzalem, ki je razdeljeno med državi Izrael in Transjordanija. Socialistični študent Šmuel Aš najde umirjeno službo družabnika invalidnemu intelektualcu Geršomu Valdu, ki si deli hišo s snaho in vdovo Ataljo Abrabanel. Lepotica precej mlajšemu študentu vname glavo in srce, čeprav ga ves čas poskuša odvrniti od tega.
 

Juda Iškarijot pomembnejši od Jezusa Kristusa


Najbolj zanimive so razprave med študentom in intelektualcem o judovstvu, krivdi, izdaji, krščanstvu, Jezusu in Judi, saj bi Šmuel Aš rad napisal doktorat o tem, kako Judje gledajo na Jezusa. Ugotovil je, da Jezus ni bil kristjan, temveč Juda iz Kariota, edini resnični premožnež med dvanajstimi apostoli, edini, ki je res verjel in veroval vanj ter bil njegov najbolj zvesti in vdani učenec. Juda je bil prvi kristjan. Jezus mu je tudi med vsemi najbolj zaupal, zato je postal njihov blagajnik.

Po Aševem mnenju ga ta ni nikoli izdal, še najmanj pa za tistih nekaj srebrnikov, saj je bil zelo premožen. Hotel je dokazati svetu veličino tega judovskega reformatorja iz Nazareta, rojenega v Betlehemu in umrlega v Jeruzalemu, da je resnični božji sin. Hotel je očistiti judov­sko vero pohlepa, pokvarjenosti, dvoličnosti in boja za oblast. Zato so jeruzalemski judovski verski voditelji poslali Juda, premožnega velikaša, izobraženega, zanesljivega in izvrstnega poznavalca tako zapisane kot ustne Tore, da je oblekel raztrgano obleko in odšel v Galilejo, kjer se je vrinil med njegove učence, da jim bo poročal iz sovražnega tabora.

Tam ga je prevzela Jezusova iskrenost in vzljubil ga je z dušo ter postal njegov najbolj privrženi vernik. Juda je verjel v Jezusovo vsemogočnost bolj kot on sam in ga prepričal, da je šel v Jeruzalem, da bi tam naredil čudež. Juda je sklepal, da tisti, ki hodi po vodi, oživlja mrtve, zdravi bolne, lahko brez težav in zdrav stopi s križa. Tudi ko je Jezus tam dolgo umiral, je Juda verjel vanj do zadnjega diha. Ko je ugotovil, da je pahnil v smrt človeka, ki ga je ljubil in oboževal, se je obesil. In tako je nastalo krščanstvo. Iz zmote?

Amos Oz

Rodil se je leta 1939 kot Amos Klausner in spremenil priimek v izraelskega Oza, kar v hebrejščini pomeni moč. To je storil pri petnajstih letih, ko se je razšel z družino. Njegovi starši so bili sekularni Judje, predani Evropi, vendar jih je ta nasilno izvrgla v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Naselili so se v Jeruzalemu. Oz je pri petnajstih zapustil rodni Jeruzalem in odšel v kibuc, kjer je končal srednjo šolo. Po opravljeni vojaščini leta 1961 je diplomiral iz filozofije in literature.

 

Naključni nastanek krščanstva


Šmuel Aš je v doktorski disertaciji zapisal, da je »čudno to, da bolj ko se ti Judje ukvarjajo z nadnaravnimi zgodbami, ki se pletejo okoli Jezusovega izvora in rojstva, okrog njegovega življenja in smrti, bolj vztrajno ignorirajo duhovno in moralno substanco njegovega oznanila. Kot da so se zadovoljili s tem, da bo, če ovržejo znake in zanikajo čudeže, sámo oznanilo izginilo, kot da ga nikoli ni bilo. In čudno je tudi, da nobeden izmed teh piscev ne omeni Jude Iškarijota. Pa vendar, če ne bi bilo Jude, morda ne bi bilo križanja, in če ne bi bilo križanja, ne bi bilo krščanstva.«

Amos Oz piše proaktivno, provokativno in analitično o veri kot konfliktu med religijami. Knjiga zanimivo povzema svetovno zgodovino, ki je imela močen razdelilnik idej in konfliktov na Bližnjem vzhodu in Evropi. Tako v romanu Geršom Val pripoveduje resnično zgodbo o trudu križarjev, ki so se sredi 11. stoletja iz okolice Avignona odpravili proti Jeruzalemu, da bi osvobodili mesto iz rok nevernikov, si v njem izprosili odpuščanje grehov in našli dušni mir. Dolgo so potovali po hribih in dolinah. Zapuščala sta jih dobra volja in zagon ter so začeli dvomiti, ali Jeruzalem kot mesto sploh obstaja ali je le izraz njihovega hrepenenja.
 

Slovenija je raj


»Kljub temu so križarji potovali naprej proti vzhodu, v smeri Jeruzalema, skozi močvirja in prah in sneg, vlekli utrujene noge vzdolž Pada do severne obale Jadranskega morja, dokler niso nekega poletnega večera, ob uri sončnega zahoda, prispeli v majhno dolino, obdano z visokimi gorami, sredi dežele, ki jo danes poznamo kot Slovenijo. V njihovih očeh je bila ta dolina božanska oaza, polna izvirov in travnikov in zelenih pašnikov, okrašena z majhnimi gozdiči in vinogradi in cvetočimi sadovnjaki, in tam so bili tudi majhna vas, zgrajena okoli vodnjaka, s kamni tlakovan trg ter kašče in skednji s poševnimi strehami. Na pobočjih so se pasle ovce, tu pa tam so na pašnikih postavale miroljubne krave, vsenaokrog so racale gosi. Vaščani so se jim zdeli umirjeni in sproščeni, temnolasa dekleta pa vesela in okroglolična. Tako se je zgodilo, da so se križarji posvetovali med sabo in sklenili, da bodo tej blagoslovljeni deželi dali ime Jeruzalem in končali svoje naporno potovanje.« Tako je Oz opisal Slovenijo, ki jo je najprej obiskal kot turist, pozneje pa je še uradno kot pisatelj gostoval leta 2012.

V romanu se z razpravami o religiji meša razprava o izraelsko-palestinskem konfliktu, ki ne temelji le na boju za zemljo. Medtem ko so se palestinski staroselci, torej Judje, Palestinci, Druzi, beduini in drugi, ki so živeli na območju Palestine, ko je bila še pod britansko okupacijo, borili proti imperialistom, se je počasi oblikovala ideja o palestinski državi, v kateri bi vsi ti živeli skupaj, vendar je zaradi sionističnega gibanja, ki je zahtevalo državo posebej za Jude, nastala ideja dveh držav. Podpornik te ideje je bil ves čas tudi pisatelj, vendar se je izraelski nacionalizem lotil zanikanja obstoja Palestincev.


Država Palestina


Amos Oz v romanu Juda Šmuelu Ašu položi na usta te besede o stvaritelju države Izrael Benu Gurionu: »Ben Gurion je v mladosti mogoče res bil delavski vodja, nekakšen ljudski tribun, danes pa stoji na čelu samopravičniške, šovinistične države in ni prenehal trositi praznih svetopisemskih fraz, fraz o odnosih nekdanjih časov in o uresničevanju vizij prerokov. Če ne bo miru, nas bodo Arabci nekega dne premagali. Gre samo za vprašanje časa in potrpljenja. In Arabci imajo neskončno veliko časa in tudi veliko potrpljenja. Nikoli ne bodo pozabili sramote poraza leta 1948, pa tudi ne spletke, ki smo jo pred tremi leti proti njim skovali z Angleži in Francozi.«
 

Holokavst se nadaljuje


Roman Juda je alegorija izdajstva. Medtem ko kovači orožja služijo, nedolžni umirajo. To je vidno te dni, ko se Palestinci spominjajo domov, iz katerih so jih Judje ­izgnali pred sedemdesetimi leti. Te dni tudi ­poteka spomin na žrtve holokavsta, ko je nacistična Nemčija z lokalnimi pomočniki sistematično pobijala Jude, Slovane, Rome, homoseksualce, duhovnike, ­komuniste in vse, ki so jim nasprotovali. Holokavst poteka te dni pred našimi očmi tako na okupiranih palestinskih ozemljih kakor na dveh največjih zaporih na svetu, na območju Gaze in Zahodnega brega.

Roman Juda je zagovor miroljubne rešitve izraelsko-palestinskega spora, to je ustanovitve dveh suverenih držav, ki de facto obstajata. Večina držav je priznala Palestino kot državo kmalu po razglasitvi 15. novembra 1988, slovenska politika pa še vedno ne premore srčnosti in moralne trdnosti za ta korak.

Zakaj Juda?

»Vedno me je intrigirala zgodba o Judi, o njegovem poljubu, izdaji in tridesetih srebrnikih kot nagradi za izdajo. Zgodba o Judi je Černobil evropskega antisemitizma, ki traja že dva tisoč let. Odgovorna je za veliko žrtev inkvizicije, preganjanja, holokavst. Ne le da je vsebinsko slaba, je tudi slabo povedana. Škoda, da je ni urednik Biblije zavrgel. Ne le da je rasistična in zla, je tudi zelo stereotipna, neumna in nelogična. Izdaja za trideset šeklov je neprepričljiva, ker je to bil takrat zelo nizek znesek. Judovo oziroma Judeževo ime je sinonim za izdajalca, hkrati pa je ves judovski narod zaznamoval kot izdajalskega,« pravi Oz, ki je v očeh številnih Judov izdajalec, saj se že od šestdesetih let prejšnjega stoletja zavzema za mirno rešitev judovsko-arabskega konflikta.