Še več energije se nama povrne, ker se imava rada

Velenjski festival Lirikonfest se je že drugič vpletel v življenje Lenke Kuhar Daňhelove in Petra Kuharja. Prvič se je to zgodilo leta 2007, ko sta se tam spoznala, drugič pa letos, ko jima bo ta prireditev za neutrudno posredovanje med slovensko in češko kulturo in literaturo podelila naziv ambasadorja slovenske književnosti in Pretnarjevo nagrado. Podelitev priznanja bo v četrtek na Akademiji Poetična Slovenija v Velenju.

Lenka Kuhar Daňhelová (1973) je češki del tandema. Do zdaj je izdala štiri pesniške zbirke ter opravila dvajset prevodov, največ iz slovenščine in poljščine. Poleg tega je ustanoviteljica in predsednica češkega avtorskega združenja Stranou/Ob robu ter festivala Evropski pesniki v živo. Slovenski del tandema pa je Peter Kuhar (1944), publicist in prevajalec, ki je bil urednik in novinar na TV Slovenija, od leta 2008 pa deluje na Češkem in objavlja v slovenskih in čeških medijih.
 

Zaupajte nam, kako so se vajine poti križale.

Kuhar Daňhelová: Leta 2007 sem prišla s skupino poljskih pesnikov in kot urednica češke različice mednarodne revije Pobocza/Obrobja na Lirikonfest v Velenje. Peter je bil edini od »domačih«, ki je znal moj jezik. Leto pozneje sva bila par – življenjski in ustvarjalni.
Kuhar: Z revijo sem nato sodeloval tudi sam, pri slovenski različici. Življenje je prineslo še veliko lepega.
 

Lenka, ste bili v stiku s Slovenijo, preden ste spoznali Petra?

Kuhar Daňhelová: Predvsem prek literature. V čeških prevodih sem brala slovenske avtorje, saj zelo dobro pišejo. Naj spomnim na Aleša Debeljaka ali Draga Jančarja pa na pesmi Josipa Ostija – njegova poezija je bila zame pravo odkritje. Nepozaben vtis so naredile name razstave fotografij Evgena Bavčarja v Pragi. Bila sem na koncertu violinistke Anje Bukovec, ki je tudi študirala v Pragi, njeno igranje in izjemna neposrednost sta mi vzela sapo. A to še zdaleč ni vse.
 

Peter, vi ste že prej prevajali iz češčine in ste poznali češki kulturni prostor. Ste si kdaj mislili, da bo Češka vaša druga domovina?

Kuhar: Res sem že prej prevajal iz slovanskih jezikov, toda ob novinarskem in uredniškem delu v kulturnem uredništvu TV Slovenija za prevajanje ni bilo toliko možnosti, kot bi si želel. Da se bom kdaj podal v svet in da bo to ravno Češka, seveda nisem načrtoval. Je pa srečna izbira.
 

V katerem jeziku se pogovarjata – glede na to, da oba znata oba jezika?

Kuhar: Iz praktičnih razlogov, da bi se čim bolje naučil češčine, sem predlagal češčino kot najin skupni, hišni in sporazumevalni jezik, ko sva na Češkem, v Sloveniji pa je pogostejša slovenščina. Lenka veliko bere tudi v slovenščini in tako se je jezika v bistvu naučila sama.
Kuhar Daňhelová: Sprva sem mislila, da slovenščine nikoli ne bom razumela. Ampak jeziki in komunikacija, posredovanje v druge jezike so zame velik izziv. Da bi laže razumela ritem jezika in slovensko naglaševanje, Petru veliko berem na glas, saj so v češčini poudarki vedno na prvem zlogu, v slovenščini pa je to drugače in je za tujce težava.
 

Kakšni se vama zdijo slovensko-češki kulturni in literarni odnosi? Je kulturni pretok med državama dober?

Kuhar: Danes je večina slovenske energije kratkovidno usmerjena čim dlje od slovanskega sveta. Literatura in založništvo morda še najmanj. Nekoč, zlasti v zadnjih dveh stoletjih, je bila Češka zgled za slovensko intelektualno elito, vir kulturnega in narodnostnega ozaveščanja. Temu primerni so bili tesni medsebojni stiki, kar lahko vidite, če hočete, na primer na secesijskih stavbah okoli ljubljanskega Tromostovja in na podobi Opere SNG, ki so delo čeških arhitektov, da o vplivu na slovensko glasbeno in literarno zgodovino ne govorimo. Hkrati Jože Plečnik velja za enega od treh največjih čeških arhitektov 20. stoletja, saj je po njegovih načrtih potekala obnova Praškega gradu, zasnoval je tudi cerkev, ki jo Čehi štejejo za svoj najpomembnejši sakralni spomenik nove dobe.
Kuhar Daňhelová: Tudi danes veliko ljudi nesebično in vztrajno posreduje čim več kakovostnega v naših kulturah. Vsaj s tem se trudimo opozoriti na nekaj, kar obstaja in je vredno poznati.
 

Katerega slovenskega ustvarjalca Čehi najbolje poznajo – morda Plečnika?

Kuhar Daňhelová: Med književniki je od leta 1990 najbolj prevajan Drago Jančar, pred kratkim je izšla njegova štirinajsta knjiga. Sledi mu Evald Flisar. Znana je igralka Nataša Burger, igrala je v nekaj filmih češkega režiserja Jana Hřebejka, nastopa tudi v gledališčih. Mladi Olmo Omerzu, ki je nadaljeval študij v Pragi, je postal eden najbolj opaženih in nagrajevanih čeških filmskih režiserjev. Naštela bi lahko še veliko Slovencev, ki so se tukaj uveljavili.
Kuhar: Po drugi vojni, v prosovjetskem češkoslovaškem režimu, je bil Plečnik izrinjen iz splošnega védenja. Vrnila ga je šele razstava leta 1996, v času predsednika Václava Havla. Po tistem je izšlo kar nekaj strokovnih knjig. Prav zdaj je v Pragi spet na ogled del te razstave, ki jo je pripravil Tomáš Valena, arhitekt češko-slovenskega rodu.
 

V čem smo si Čehi in Slovenci podobni in v čem različni?

Kuhar: Tovrstne primerjave so lahko le površne in se mi zdijo problematične.
Kuhar Daňhelová: Tudi sama ne maram posploševanj. A naj bo – opažam, da Čehi v nasprotju s Slovenci nimajo odnosa do nečesa, kar je za njihovo ograjo. Vrt imajo lepo urejen, vseeno pa jim je, kaj leži za plotom. Še sami radi kaj vržejo čez. Tudi naš izraz na obrazu je veliko bolj negativen kot pri Slovencih. Zdi se, kakor da smo zelo odklonilni v odnosu do drugih – čeprav se kmalu pokaže, da tako hudo pa spet ni. Medsebojni odnos vpliva na to, kako se počutiš med ljudmi – ne vedno prijetno. Skratka, včasih se res težko vračam iz Slovenije na Češko.
Kuhar: Bolj v šali rečeno: na Češkem popijejo čedalje več vina, v Sloveniji pa čedalje več (tudi češkega) piva..., na podzemni železnici in tramvajih v Pragi so prej skoraj vsi imeli v roki knjigo, ponavadi so jo tudi brali, zdaj pa skoraj vsak podrsava s prstom po pametnem telefonu, a le redkokdo bere knjigo. V Ljubljani doživim »surfanje«, branje knjige pa je prava redkost. Žal tudi sicer.
 

Koliko prevodov slovenske literature v češčino izide na leto in kateri so najbolj prevajani avtorji?

Kuhar: Frekvenca zelo niha. Največ knjig je izšlo, mislim, da okrog leta 2005, ko je bila Slovenija glavna gostja knjižnega sejma v Pragi in je prevajanje finančno podprla. Na policah je bilo okrog 30 novejših prevodov. Od takrat je vsako leto manj knjig, dve, morda tri na leto. Pri vrhu sta še vedno Jančar in Debeljak, sledijo Flisar, po eno ali dve knjigi so izdali tudi Meta Kušar, Andraž Polič, Milan Dekleva, Andrej Skubic, Goran Vojnović itd.
 

Je prevode težko plasirati pri založbah?

Kuhar Daňhelová: Kakor se vzame. Imam nekaj dobrih založnikov, ki so zelo navdušeni nad vsakim avtorjem, ki jim ga ponudim. Ker to niso velike založbe, ki bi bile finančno dovolj močne, je treba čakati na podporo institucij. Vem pa, da bo za knjigo izvrstno poskrbljeno. V predalu seveda čakajo še drugi prevodi. Objavijo jih najprej literarne revije, kar je zelo pomembno.
Kuhar: Tudi obratna pot je zelo težka. Zlasti pri tako imenovanih velikih založbah v Sloveniji je težko prodreti, če izid knjige ni podprt z denarjem češkega ministrstva za kulturo, evropskih fondov in seveda slovenske JAK. Vseh sedem, osem knjig, ki sem jih od leta 2013 prevedel ali kakorkoli sodeloval pri njih, je zvečine izšlo samo zaradi katere od omenjenih podpor in nagrad.
 

Vodita kar nekaj projektov ali sodelujeta pri njih: festival Evropski pesniki v živo, Slovensko društvo Jožeta Plečnika, avtorsko združenje Ob robu... Očitno vama energije ne manjka. Načrtujeta še kakšen projekt?

Kuhar: Več projektov pripravljava. Festival Evropski pesniki v živo bo drugi teden junija že enajsti. Sprva je bil to samo Lenkin projekt, ki sem se mu pridružil pozneje. A že ona je prvo leto povabila tudi slovenske pesnice, Meto Kušar in Matejo Bizjak Petit. Doslej je sodelovalo že več kot 120 ustvarjalcev iz več držav, od tega je bilo slovenskih avtorjev kakšnih 40. Izdala sva dve elektronski festivalski antologiji. Iz tega gradiva načrtujeva knjižno izdajo vsaj slovenskih avtorjev gostov festivala.
Če bova zbrala dovolj sredstev, bo to lep pregled najaktualnejše slovenske književnosti, v izvirniku, češčini in angleščini. Jeseni bo, tudi na najino pobudo, na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi razstava Mestnega muzeja Krško o Mihajlu Rostoharju, ki velja za utemeljitelja moderne češke in slovenske psihološke znanosti. Želel bi si, da bi znova opozorili na prevajalca Františka Benharta, umrl je leta 2006, ki je prevedel v češčino več kot 70 slovenskih avtorjev.
Kuhar Daňhelová: Zelo sva vesela, da je Petru uspelo doseči, skupaj s slovenskimi in češkimi partnerji, da so v ljubljanskem Unionu odkrili spominsko ploščo Václavu Talichu, Čehu, ki je bil prvi dirigent Slovenske filharmonije in eno sezono vodja Opere. Predvsem pa, če človek dela nekaj, o čemer je prepričan, da ima globok smisel, se mu vrne veliko več energije, kot je je vložil v svoje delovanje. Še toliko bolj, ker sva pri vsem tem dva in se imava rada.