Sjón, tisti, ki je plesal v temi z Björk

V okviru festivala Fabula bo danes in jutri gostoval eden najpopularnejših islandskih pisateljev.

sob, 05.03.2016, 09:00

»Spominjam se, kako je eden od članov nadrealistične skupine­ Medúsa prišel iz Barcelone s steklenico absinta. S pomočjo­ te pijače smo odkorakali v klub Safari v ravni črti, in to kar skozi okno, direktno­ na plesišče. Prišli so redarji in Sjón se je uprl prijetju tako, da je ogromnega možakarja ugriznil v stegno.

Prišla je policija, ga vklenila in odpeljala. Spremljala­ sem ga in mu držala­ očala, medtem ko je v takem položaju recitiral nadrealistični­ manifest Andréja Bretona.« To je ena od skupnih epizod, ki jih o Sjónu pripoveduje slavna pevka Björk.

Sjón, ki danes velja za enega najpopularnejših islandskih pisateljev, se je rodil leta 1962. Svojo prvo zbirko poezije je izdal, ko je bil star vsega petnajst let. Objavlja poezijo, prozo, drame, piše librete in besedila za popularno glasbo, denimo za Björk. Za besedila v filmu Larsa von Trierja Plesalka v temi, ki jih odpoje Björk, je bil Sjón nominiran celo za oskarja.

V slovenskem prevodu (delo Anje Golob) smo pravkar dobili dva kratka Sjónova romana: Fant, ki ga ni bilo in Modra lisica. Knjigo je izdala Cankarjeva založba. Dogajanje v Modri lisici je postavljeno v drugo polovico 19. stoletja. Prepletata se zgodbi duhovnika, ki v hudi skandinavski zimi lovi lisico, in zlorabljenega dekleta z downovim sindromom.

Zgodba je povedana deloma v slogu islandske tradicije, deloma pa s pridihom magičnosti. Roman Fant, ki ga ni bilo bo bralca najbrž najprej osupnil s podrobnim opisom oralnega spolnega odnosa, potem pa se bo pred njim razgrnila zgodba o španski gripi, homoseksualnosti­ in ljubezni do kina leta 1918 v ­Reykjaviku.

Slišim, da ste v Ljubljani v okviru turneje. Kam vas bo peljala pot?

Najprej bom obiskal Prago, nato Bratislavo in na koncu Ljubljano. Zadnje čase veliko potujem, saj se moje knjige prevajajo na vseh koncih sveta. Rad potujem in se srečujem z ljudmi ter jim predstavljam svojo literaturo.

Koliko poznate Slovenijo? Ali veste, da so tudi pri nas pesniki netili nacionalna čustva in da so se naše samostojne države rodile iz duha literature?

Nekaj vem o tem, ja. Moram pa povedati, da si že vrsto let želim obiskati Slovenijo in da sem že večkrat dobil vabilo na festival Dnevi poezije in vina, a mi iz različnih razlogov do zdaj še ni uspelo priti k vam. No, zdaj prihajam na Fabulo.­ Moja slovenska zveza je pesnik Aleš Šteger, poznam tudi ljudi, ki so se trudili, da bi Ljubljana postala Unescovo mesto literature, tako kot je ­Rey­kjavik.

Povejte nam kaj o vašem najstniškem obdobju, ko ste kot petnajstletnik zamenjali ime, začeli pisati poezijo ter prvič sodelovali z Björk. Zdi se, da je bilo to zelo zanimivo in razburljivo obdobje.

Liričnost besed me je začela zanimati skozi glasbo, k temu je veliko prispeval David Bowie. Angleščine sem se naučil skoraj samo zato, da bi razumel Bowiejeva besedila, zdela so se mi fascinantna.

Pri lastnem pisanju sem najprej izhajal iz tega, kar sem se o literaturi naučil v šoli, bil sem eden izmed redkih za poezijo dojemljivih učencev, in pa iz pisanja islandskih sodobnih avtorjev, ki so pretrgali z islandsko literarno tradicijo. Ker sem že pri petnajstih veliko pisal, mi je prišlo na misel, da bi izdal pesniško zbirko. A bil sem nekoliko sramežljiv, hotel sem se skriti, zato sem iz svojega pravega imena, ki je Sigurjón, skoval besedo Sjón, kar po islandsko pomeni 'vid'.

Kaj pa vaše sodelovanje z Björk?

Takrat, na začetku osemdesetih, je bila na Islandiji zelo živahna kulturna scena. Z Björk, ki je tri leta mlajša od mene, sva se spoznala prav na tej sceni. Sam sem bil član nadrealistične pesniške skupine Medúsa. Kmalu je v naši skupini sodelovala tudi Björk, bila je punca mojega prijatelja. Postala sva prijatelja, veliko sva se zabavala in začela sodelovati.

Kaj vaju druži?

Oba sva kreativni osebi iste generacije, zanimajo naju podobne stvari, sanje, narava ... Dobro lahko ­sodelujeva.

V slovenščini sta izšli dve vaši noveli,­ Fant, ki ga ni bilo in Modra lisica. Menite, da dobro reprezentirata vaš opus?

Mislim, da. Sam ju označujem kar za romana, glede na to, da sta zaokroženi celoti s kar velikim dogajalnim obsegom. Nekateri celo pravijo, da sta miniaturna epa – obseg snovi in drama, ki se dogaja v njiju, ustrezata tej oznaki. Na neki način se dopolnjujeta: en roman se dogaja na podeželju, drug v mestu, Reykjaviku. Oba govorita o prodiranju modernosti v tradicionalno okolje. Prvič se je zgodilo, da so ju natisnili skupaj.

Svoje zgodbe radi umeščate v zgodovinski kontekst in si za like izbirate like iz preteklosti. Zakaj?

Rad umeščam zgodbe v čas, ko se je zgodil prelom, ko se je začel oblikovati kontekst, v katerem živimo zdaj. Tako postane bolj jasno, zakaj so danes nekatere stvari take, kot so. Rad se igram z idejami in ­atmosferami, ki jih najdemo v starih časih. Svojo literaturo rad gledam kot prostor srečevanja idej, ideologij, različnih slogov.

Zgodbama je skupno tudi to, da v glavnih vlogah nastopata obstranca, skorajda izobčenca. V prvi je to homoseksualec, v drugi dekle z downovim sindromom.

Taki liki so zanimivi, ker se skoznje manifestirajo predsodki, ozkosrčnost družbe. V odnosu do ljudi, ki odstopajo od kalupa, se najbolje pokaže, s kakšno družbo imamo opravka.

Roman Modra lisica je zares fascinanten, napeto prepleta dve narativni liniji, z nenehnimi cliffhangerji ustvarja napetost, meša magičnost in realnost, lepoto islandske pokrajine in človeško krutost ... Kako je nastal ta roman, kje ste dobili idejo zanj?

Nekaj inspiracije je zagotovo prišlo iz zgodb o lovcih na lisice, iz njihovih anekdot o tem, kako nora zverinica je lisica. Nekaj pa iz fascinantne povezave med naravo in človekom in mojih razmišljanj o položaju hendikepiranih ljudi. Formo romana sem našel, ko sem sodeloval z godalnim kvartetom Brodsky.

Ko smo začeli pripravljati­ nov projekt, so mi dali poslušati svoj cede, in nenadoma sem pomislil, da bi lahko to atmosfero uporabil v svojem pisanju. V bistvu je zgodba zelo preprosta, a ker sem hotel, da bi bila bolj skrivnostna in napeta, sem prepletel dve narativni liniji in se poigral s preskakovanjem v času.

Kaj trenutno delate, ustvarjate?

Na mizi imam tri romane, raziskujem, razmišljam, pišem take in drugačne osnutke. Tu so še razna sodelovanja z ustvarjalci. Med drugim pišem opero s češkim skladateljem Ondřejem Adámkom­ na podlagi svoje poezije, ki bo premierno uprizorjena v Franciji, končal sem oratorij, ki bo izveden v Rigi, in tako naprej.

Prijavi sovražni govor