Tiskane izdaje
V našem delu Evrope resda še vedno živi nekaj stoletnih književnikov, kakršen je Boris Pahor (rojen leta 1913), ki lahko osebno pripovedujejo o obdobju Avstro-Ogrske, vendar so čedalje redkejši tisti, ki so bili rojeni v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in lahko še vedno pišejo o orkanu druge svetovne vojne.
Eden izmed njih je Ivan Ivanji, ki je na Dunaju predstavil svojo novo knjigo Schlussstrich, kar bi lahko prevedli kot Končna poteza ali Sklep pod črto (Picus, Dunaj 2017).
Ivan Ivanji, ki je konec januarja praznoval 88. rojstni dan, je bil spomladi na Dunaju videti kot dobrodušen gospod, ki ga krasita starostna umirjenost in modrost. Pisatelj, ki se je rodil s »tremi maternimi jeziki« in ima zdaj dva potna lista (srbskega in avstrijskega, lahko bi imel še izraelskega in madžarskega), preživi največ časa v Beogradu, vendar je roman Schlussstrich najprej napisal v nemščini. Pravi, da bo srbska izdaja nekoliko drugačna, pravzaprav ga bo še enkrat napisal v srbščini.
Roman Schlussstrich Ivana Ivanjija. Foto: Arhiv založbe Picus
Ivanji od otroštva poleg madžarščine odlično govori srbsko in nemško. Zato je nekatera dela napisal v srbščini, druga v nemščini. Svojih knjig ne prevaja dobesedno, ampak v drugem jeziku napiše nekoliko drugačno verzijo. Pravi, da se je delno naučil nemško od staršev in iz svoje okolice v otroštvu, predvsem pa od guvernante, ki je bila Nemka in je prišla iz Slovenije. Nemško je govorila boljše od njegovih staršev in banatskih Nemcev, ki so ga obkrožali v otroštvu.
Otroštvo v Banatu
Ivanji v romanu Schlussstrich spet opisuje osebne izkušnje iz Banata – okolja, v katerem je odraščal. To panonsko regijo obdajajo reke Donava, Tisa in Moriš (romunsko: Mureș, madžarsko: Maros) ter obronki Južnih Karpatov. V Banat se je v novejši zgodovini priselilo veliko priseljencev. To je bilo območje, na katerem so ljudje desetletja živeli v miru in prenašali drug drugega, če že niso živeli idilično, poleg tega so vsi govorili več jezikov. Žal je bil Banat tudi eden tistih delov Evrope, v katerih so med drugo svetovno vojno in po njej množično ubijali ljudi in jih izganjali.
Najprej so v prvi polovici 16. stoletja Turki zasedli ta del jugovzhodne Evrope, od koder so jih dokončno pregnali leta 1716. Takrat je habsburška vojska pod vodstvom kneza Evgena Savojskega osvojila Banat in njegovo urbano središče Temišvar. Takrat in pozneje do sredine 19. stoletja je habsburška monarhija spodbujala priseljevanje številnih novih prebivalcev. Tu so se naseljevali pripadniki številnih narodov, predvsem tako imenovani podonavski Švabi.
Banat je dvesto let pripadal habsburški monarhiji, do konca prve svetovne vojne in razpada Avstro-Ogrske leta 1918. S povojnimi sporazumi so ga razdelili med Romunijo, Kraljevino SHS (Jugoslavijo) in Madžarsko. To je bil velik pretres za banatsko prebivalstvo, predvsem za pripadnike tistih narodov, ki so nenadoma postali manjšina.
Kljub temu se je razmeroma mirno sobivanje nadaljevalo tudi med obema vojnama. Hiter in obsežen poseg aprila 1941 v do takrat jugoslovanski del Banata sta prizadela veliko prebivalcev. Takrat je ta del Kraljevine Jugoslavije zasedla nemška vojska in ga razglasila za posebno območje pod nemškim vojaškim poveljstvom in upravo »folksdojčerjev«, tamkajšnjih Nemcev.
Takoj po porazu Jugoslavije v aprilski vojni leta 1941 so banatski Nemci poniževali, aretirali in ubijali Jude. Preostale so deportirali v beograjska in druga nemška taborišča, tako da so že poleti leta 1942 sporočili, da je (jugoslovanski) Banat »očiščen Judov«. Med deportiranci so bili tudi starši Ivana Ivanjija. Njegova babica in ded po materini strani tega nista doživela, saj sta se ubila, takoj ko se je začel teror.
Bil je tudi Titov prevajalec
Mama Ivana Ivanjija je bila Judinja po rodu iz Vršca pa tudi oče je bil Jud iz Velikega Bečkereka. V tem mestu se je leta 1929 rodil tudi Ivan Ivanji; Veliki Bečkerek so pozneje preimenovali v Petrovgrad, zdaj se imenuje Zrenjanin. Ivanova starša sta bila zdravnika, ki sta dokončala študij medicine v Leipzigu. Oba so ubili v taborišču, Ivan in njegova sestra pa sta preživela vojno.
Ivan je v prvih letih vojne s ponarejenimi dokumenti živel pri sorodnikih v Novem Sadu in obiskoval madžarsko šolo, saj si je to mesto skupaj s celotno vojvodinsko regijo Bačka leta 1941 prisvojila Madžarska, zaveznica Hitlerjeve Nemčije. Ko so leta 1944 Nemci prevzeli nadzor nad Madžarsko, je kvizlinška madžarska policija aretirala Ivana in ga nato poslala v Auschwitz. K sreči tam ni umrl v plinski celici. Poslali so ga na prisilno delo in vojno je preživel v drugih taboriščih.
Po vojni se je Ivanji vrnil v Jugoslavijo, bil učitelj in novinar, delal v diplomaciji in gledališčih; nenehno je bil tudi dejaven književnik. Ne nazadnje je bil Titov prevajalec za nemščino. O tem je napisal knjigo Titov prevajalec, ki so jo izdali tudi v slovenščini leta 2007 v Ljubljani. V slovenščino so prevedli še Ivanjijeva romana Dioklecijan (1985) in Stalinova sablja (Zgodbe balkanskega podzemlja, 2015).
Vsaka generacija
To se je zgodilo kmalu zatem, ko je avstrijsko cesarstvo po porazu v vojni s Prusijo leta 1866 izgubilo vpliv v nemških deželah, zato se je že leta 1867 dogovorilo z Madžari in preimenovalo v avstro-ogrsko monarhijo. Istega leta je sprejelo prvo ustavo in razglasilo državljanske svoboščine za vse, med drugim tudi za Jude, ki so bili pred tem v marsičem diskriminirani.
Samuelov sin Leopold študira veterino, počuti se Madžara in zato spremeni priimek v von Radványi. Leopold je veterinar v Velikem Bečkereku, ugledni državljan v banatski pokrajini in prostozidar, ki sina Ferenca (pravijo mu Ferko) pošlje na študij medicine v Nemčijo.
Ferko v Leipzigu spozna neko nemško Judinjo, se poroči z njo in jo na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja pripelje v Jugoslavijo. Tu tudi Ferko spremeni svoje ime v Franjo Radvanji. Z ženo se naseli v Novem Sadu, kjer delata kot zdravnika in živita kot velika buržuja. Njuna največja težava je ohlajena medsebojna ljubezen, zato sta nezvesta drug drugemu.
Ferkov sin Rudolf je glavni junak Schlussstricha. Roman se začne, ko Rudolf stoji v Beogradu poleti 1941 v središču mesta na Terazijskem trgu, na katerem visijo obešeni srbski civilisti. Smrt takrat postane resnična grožnja, ki ne grozi samo srbskim antifašistom, ampak zlasti vsem Judom, ki živijo v deželah pod nadzorom Hitlerjevega tretjega rajha. To so Rudolf in njegovi predniki.
Prepričljiv roman
Članom družine Radványi oziroma Radvanji grozi genocidni teror in doživijo različne usode. Rudolfov ded, stari veterinar, se do smrti zapije (morda tudi ubije s strupom) kmalu zatem, ko Nemci vkorakajo v jugoslovanski Banat. Rudolfova babica in mati na začetku okupacije živita v Novem Sadu, kjer ju ubijejo na začetku leta 1942 med »novosadsko racijo«. Med tem zgodovinskim dogodkom so Madžari z izgovorom, da iščejo pripadnike odporniškega gibanja in njihovo orožje, ubili in vrgli pod led reke Donave skoraj 4000 ljudi, večinoma Srbov, pa tudi veliko Judov in Romov.
Medtem Rudolfov oče Ferenc oziroma Franjo beži pred preganjanjem in preživi vojno kot zdravnik v partizanih. Mlademu komunistu Rudolfu pomaga neki nemški polkovnik, prostozidarski prijatelj Rudolfovega deda Leopolda, tako da Rudolf postane prevajalec za Nemce v Beogradu. Nazadnje tudi Rudolf odide v partizane, kjer spremeni priimek v Radvan ...
Schlussstrich opisuje tudi povojne kariere in usode članov družine v enostrankarski komunistični Titovi Jugoslaviji ter se konča v sedanjosti z Rudolfovim sinom Goranom, svetovljanskim poslovnežem. Razpad Jugoslavije Ivanji omeni samo z nekaj stavki tik pred koncem knjige: »Borila sta se [Goranov oče in ded] za svoje ideje. Čisto preprosto. Najprej sta verjela, da so zmagali, nato je žalostno razpadla njihova stvaritev, ki so jo poimenovali socialistična Jugoslavija. Goran ni nikoli razumel, kako sta zaradi tega trpela.« Ivan Ivanji je na podlagi zgodovinskih podatkov, ki jih je poznal, s Schlussstrichom predstavil bralcem prepričljiv in zanimiv roman.
