Tiskane izdaje
Med knjigami na policah slovenskih knjižnic in knjigarn je že nekaj časa največ povpraševanja po etnoloških zgodbah Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Avtorica je v samozaložbi sprva natisnila skromnih dvesto izvodov, v dobrem letu in pol je sledilo še šestnajst ponatisov, vsakič po petsto izvodov – skupaj približno osem tisoč knjig, ki so bile v hipu razgrabljene. Zanimanje za pikantne podrobnosti iz življenja naših prednikov, ki jih do zdaj ni še nihče izbrskal, pa še kar raste.
Knjigo je avtorica najprej ponudila trem založnikom, vendar zgodb, ki jih je zbrala na terenu, niso bili pripravljeni izdati. Katere so bile te založbe, ni razkrila, povedala pa je, da so jo v prvi zavrnili brez razlage, iz tretje sploh ni bilo odgovora, drugi urednik pa je bil celo žaljiv: »Kdo bo pa to sranje bral!«
Pred kratkim, ko sta se srečala na enem od njenih številnih literarnih večerov, ji je zaupal, da je bila ta odločitev zgrešena. »Kadar me vidi v medijih, mu povzročim teden dni nočnih mor, saj se zaveda, kakšno priložnost je izpustil iz rok,« je dejala avtorica, prepričana, da so ji založniki z zavrnitvijo v resnici naredili uslugo.
»Danes sem jim hvaležna. Za knjigo bi morda dobila tisoč petsto evrov honorarja, tako sem pa zaslužila vsaj za novo leseno garažo na dvorišču,« se je pošalila Milena Miklavčič. Na klasično vprašanje, ali je mogoče s knjižno uspešnico obogateti, je odgovorila: »Daleč od tega. Posamezen izvod res stane trideset evrov, vendar dobim od prodajalca za vsakega le dvanajst evrov, ko poravnam vse dajatve in če odštejem potne stroške za več kot tristo literarnih srečanj po državi, ne bi mogla reči, da sem ravno obogatela.« Tistim, ki si ne morejo privoščiti nakupa, knjigo podari.
Ves čas med ljudmi
»Zame je kot otrok, zanjo naredim vse, če bi jo izdala kakšna založba, pa bi verjetno večji del prve naklade obležal v skladišču,« je prepričana avtorica, ki je pred dnevi razprodala še zadnjo knjigo iz šestnajstega ponatisa, takole čez prst nekaj manj kot osem tisoč izvodov. Naslednji, sedemnajsti po vrsti, je tik pred izidom. Milena Miklavčič knjigo, ki je v slabih dveh letih postala najbolj iskano blago v knjižnicah in knjigarnah po Sloveniji, ves čas aktivno promovira – etnološko raziskavo, v kateri razkriva »žgečkljive« podrobnosti intimnega življenja Slovencev v polpretekli zgodovini, predstavlja v povprečju na dveh ali treh literarnih večerih na teden.
»Običajno me povabi manjša skupina, potem pa se srečanje pogosto spremeni v velik dogodek, zlasti v manjših krajih, kjer se nič kaj dosti ne dogaja.« Ponavadi se zbere kar vsa vas, saj vse zanimajo pikantne podrobnosti iz življenja naših prednikov, ki jih do zdaj ni še nihče izbrskal ali o njih spregovoril, je povedala avtorica, ki je petindvajset let zbirala gradivo za knjigo.
Resnične zgodbe naših prednikov zbujajo veliko radovednosti, med udeleženci pa se običajno razvije živahna debata, ki dogodek z dveh ali treh ur raztegne na pet ur ali še dlje. »Ljudje mi zaupajo usode sovaščanov, vedno znova odkrivam nove, skrite zgodbe.«
Ključne so bralke
Po mnenju dr. Sama Ruglja, direktorja založbe UMco, je ravno avtoričina aktivna promocija ključna za odlično prodajo. Predstavitve in pogovori na literarnih srečanjih podaljšujejo življenjsko dobo knjige, o problematiki, ki jo razgalja, so v javnosti veliko razpravljali, zlasti v tisku, namenjenem ženskam, so se nizali članki in pogovori z avtorico. In ravno ženske so danes po Rugljevem mnenju glavna ciljna skupina za prodajo in izposojo knjig.
»Mileno Miklavčič je zanimivo poslušati, in ko se začne kepa slave valiti, postaja vse večja. Tudi zaradi knjige pride na takšne dogodke vse več ljudi,« je poudaril Rugelj. Na uspeh knjige zagotovo vpliva tudi tematika, je dodal. Raziskava Milene Miklavčič je zanimiva, knjiga pa živo opisuje življenje naših dedkov in babic, pri čemer obravnava najintimnejše vidike njihovega življenja – spolnost, odnos do telesa, predsodkov, vzgoje, higiene.
Na vprašanje, kako je mogoče, da so založniki spregledali potencial knjige, je Rugelj odgovoril: »Z vsem današnjim znanjem je skorajda nemogoče zanesljivo napovedati, katera knjiga bo postala uspešnica. Pravila ni.« Svetovne hite, kot sta Harry Potter ali skandinavska trilogija Millenium, denimo, so na začetku zavrnili tudi najuspešnejši založniki, saj je bilo to nekaj novega, neznanega.
»Ko sem dobil v recenzijo knjigo Milene Miklavčič, se mi niti sanjalo ni, da bo tako velika in dolgotrajna uspešnica.« Izšla je v samozaložbi, kar je že prva ovira na poti do uspeha, tudi naslovnica je dokaj nevpadljiva, pa vendar se je med približno pet tisoč knjigami, ki na leto izidejo v Sloveniji, prebila na vrh. »Kakšnih petdeset je takih, o katerih se malo več govori, le deset jih doživi slavo. V ta krog se je težko preriniti.«
Tako uspešna je, da bi se zdaj katera izmed večjih slovenskih založb z veseljem lotila podobnega projekta, kot se običajno dogaja z uspešnicami. Vendar knjiga Milene Miklavčič ne dobi resne konkurence, saj je na neki način neponovljiva. »To je unikat, ki je intimno povezan z avtorico. Obenem je dober pokazatelj, da so unikatne slovenske knjige nekaj, v kar se z založniškega področja splača vlagati,« je ugotovil Rugelj. »Treba pa je priznati, da knjiga ni le žgečkljiva, ampak tudi poučna – nekakšen infotainment.«
Četrt stoletja raziskovanja
Po avtoričinih opažanjih s starejšimi obiskovalci literarnih večerov obujajo spomine, mladi – tudi študentje jo vabijo – pa v sebi odkrivajo skrivne svetove, ki izvirajo tudi iz odnosov med njihovimi starši. »Slovenci smo, kot kaže, s svojimi bolnimi odnosi do intime okužili tudi mlade generacije. Kdor si želi ugotoviti, kaj je krivo za težave v njegovi razširjeni družini, prebere to knjigo. Vsaj tako mi povedo tisti, ki so jo že spoznali,« je pojasnila avtorica. V knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače je prelila več kot petindvajset let svojega dela.
»Za lastno dušo sem hodila od severa do juga države, med ljudi, ki so mi zaupali svoje življenjske zgodbe, in takrat še pomislila nisem, da bom izdala knjigo. S pogovori sem iskala tudi odgovore na travme, ki so se nabirale v meni od otroštva. Odraščala sem v povojnem času, v petdesetih, šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo – govorim na splošno, ne povsod – izkazovanje čustev do otrok prepovedano, ko so nas vzgajali bolj kot ne s palico, ko so se otroku godile krivice povsod, v šoli, pri verouku.
Kriv je bil, ne glede na to, kaj se mu je hudega zgodilo. O spolnosti se ni govorilo, starši niso imeli nasvetov, knjig, ki bi jih usmerjale, kako odraščajočemu otroku razložiti intimo. Najlaže je bilo, če so ti jo prikazali kot nekaj grdega, umazanega. Če nisi ubogal, si jih dobil,« se je spomnila odraščanja Milena Miklavčič. Sama je bila nazadnje tepena pri osemnajstih.
Pisanje zgodb, ki so bile sprva objavljene v reviji Naša žena, je bilo, kot omenjeno, zdravilo za njeno dušo, Slovenci pa so planili na knjigo preprosto zato, ker so se v njej prepoznali. »Zlasti ženske, ki so živele v podobnih razmerah kot jaz, ne le v šestdesetih letih, ampak tudi še v devetdesetih, v letu 2000 in pozneje. Deklica, stara petindvajset let, mi je razlagala, da jo je mama kot otroka vedno udarila po prsih, če se jih je med kopanjem dotaknila.«
Še danes, pravi, nas zaznamujejo prepovedi in tabuji do lastnega telesa, zaradi česar cvetijo rehabilitacijska in psihoterapevtska društva, ki celijo travme in vzorce iz otroštva. Terapevti bi imeli manj dela, če bi ljudje prebrali knjigo in uvideli vzorce, ki jim ne dajo spati, je povedala pisateljica. Želi si, da bi jo vzeli v roke tudi mladi, saj bosta od tega, ali bodo prepoznali vzorce, ki jih prinašajo s seboj, odvisna tudi njihova sreča in zadovoljstvo.
»Prav moja knjiga razgalja, kakšni vzorci so se nezavedno, brez besed, prenašali iz generacije v generacijo. Ko jih spoznajo, jih lahko spremenijo, da ne bodo trpeli, da bodo v partnerski zvezi enakovredni, da se jim spolnost in partner ne bosta zagnusila.
Številne ženske še danes, ko izpolnijo svojo življenjsko funkcijo in rodijo dva otroka, odrinejo moža, tako kot so to storile njihove babice in mame. Ljudje si želijo izvedeti, zakaj so imeli naši predniki, zlasti moški, potrebo po spolnosti trikrat na dan, danes pa je povprečje trikrat na mesec. V tej knjigi je mogoče najti odgovore, od kod izvirajo odnosi do spolnosti pa tudi do otrok,« je pojasnila avtorica.
Nekateri dvomijo
Milena Miklavčič je priznala, da knjiga, ki opisuje že kar malce priskutne in težko verjetne navade naših prednikov ne tako daleč nazaj, zbuja tudi dvome. Med nejeverneži so predvsem nekateri strokovnjaki, saj »stroka ni imela ne časa ne volje, da bi se soočila s temi problemi. Ne gre jim v račun, da se je dogajalo nekaj takega, za kar ne vedo. Zato so nekateri kritični ... Morda so sami doživljali prijetne odnose, prijetno otroštvo, imeli so lepo življenje, brez težav s krutimi dogodki, ki bi jih zaznamovali, pa se jim zdi, da je nemogoče, da bi se drugim dogajale tako hude stvari.«
Na nedavnem literarnem večeru, ko so se nekateri zgražali nad njeno knjigo, češ da vse skupaj ni res, je neka osemdesetletna gospa vstala in povedala pretresljivo zgodbo svoje vrstnice. »Zgodb, ki mi jih povedo na srečanjih ali potem pošljejo, sem nabrala za še eno knjigo. Vsebine nočem preveč razkriti, saj je prav, da se najprej začnemo pogovarjati ob tej, ki je tukaj.«
Marsikoga je na literarnih večerih kar malo sram, saj gre beseda o intimnostih, ki jih razgalja knjiga, Slovencem težko z jezika. Nekaj udeležencev je pred kratkim demonstrativno zapustilo srečanje v enem izmed muzejev, saj da se o takih »svinjarijah že ne bodo pogovarjali. Intimna plat je običajno tako potlačena v naši notranjosti, da marsikdo ne prenese govora o njej.
Učiteljice, ki bi se morale odkrito pogovarjati z otroki, pravijo, da ni hujšega, kot če jim določijo, da morajo pred razredom govoriti o intimi. Čeprav sama razlagam o tem na zelo 'primeren' način, me na šole neradi vabijo, saj se o 'teh stvareh' pač ne govori.« Knjigo bi morali po njenem prebrati vsi, ne glede na to, da je v njej kakšna vejica preveč ali premalo.
Uspešnici Milene Miklavčič se obeta tudi nekaj prevodov, v angleščino, slovaščino in zlasti nemščino. Nekaj poskusnih prevodov so že naredili. »Zanimanje je precejšnje, tudi sociologi, psihologi in drugi, ki se ukvarjajo z zgodovino prebivalcev na tem območju, mi zatrjujejo, da so bili družinski in partnerski odnosi v nekdanjem avstro-ogrskem prostoru zelo podobni,« je povedala avtorica.
