Tiskane izdaje
Slavko Pregl, eden najbolj branih slovenskih pisateljev, založnik s Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo, direktor agencije za knjigo, ki se je samoupokojil, nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev, dobitnik vseh slovenskih nagrad za mladinsko književnost, se bo pojutrišnjem lahko posvetil svoji sedemdesetletnici.
Ob jubileju, pravi, je imel srečo in se veseli dveh knjig, v Preroku na tankem ledu je zbral eseje, pisma ter druga mnenja o avtorjih in knjigi na Slovenskem, v Pravljicah za punce, fante in vse ostale pa ponuja izbor kratkih zgodb za vse.
Gospod Pregl, začniva z genialnim, mladinskoknjižnim vprašanjem. Velik del opusa za mlade bralce ste napisali že pred časom, koliko pa ste za računalnikom zdaj, ko ste upokojeni?
Načrtov je, seveda, precej, spadam pa med tiste, katerih čas za pisanje je poletje. To poletje sem napisal zgodbo za otroke in dokončal roman za odrasle, se mi pa zdi, da mi idej za pisanje ne bo zmanjkalo. Precej besedil za otroke in mladino sem, kot pravite, napisal nekje do leta 1990, ko sem se v precej kriznih časih podal na samostojno založniško pot in časa za pisanje preprosto ni bilo, deset let kasneje pa je iz mene izbruhnilo vse tisto, kar se je dolgo kopičilo, Srebro iz modre špilje, za katero sem dobil večernico, leto za tem Usodni telefon, ki je dobil desetnico in kup drugih stvari.
Če imaš željo in talent, se preprosto ne da molčati, lani sta mi izšli dve knjigi, letošnji knjigi sta nekakšna sinteza, tudi za naslednje leto pričakujem, da bo kakšna. Domnevam torej, da sem še kar v pisateljski kondiciji. Moje primarno pisanje je mladinska literatura, najdejo se pa tudi satirična besedila, v Sloveniji, kjer ni humorja, imamo pač satiro, pravijo. Tekst za odrasle, ki sem ga končal poleti, je ravno nekakšen gospodarski triler, bi rekla Jelka Ciglenečki, lahko pa dodam, da kakšnih posebnih afinitet do pisanja za odrasle niti nimam.
V enem od spisov v zadnji knjigi omenjate, da mediji in javnost pogostokrat spregledujejo dobra in prodajno uspešna mladinska dela, katerih naklade so, mimogrede, precej višje od naklad del za odrasle. Vsi dostopni podatki kažejo, da so vaše knjige izjemno dobro brane.
Kakega posebnega odgovora na to nimam, velikokrat pa se nam zdi, da je velika branost mladinske literature samoumevna, češ saj mladina bere. To ni povsem točno, kot nekdanjega predsednika Bralne značke me skrbi to, da šole nimajo denarja za nakup mladinske literature; govoriti, da mladina premalo bere, hkrati pa jim ne ponuditi sodobne literature, se mi zdi cinizem. V Sloveniji imamo normative, koliko knjig na učenca ali dijaka naj bi šole kupovale, in podatki kažejo, da v zadnjih petih letih ni bilo kupljenih okrog tristo tisoč knjig na leto.
Tristo tisoč knjig, ki jih mladi bralci ne dobijo, je huda reč, enako velja za založništvo. Pomembno se mi zdi, da se s knjigami za mlade vendar ukvarjamo, pomembno je početje Pionirske v ljubljanski mestni knjižnici, priporočilni seznam, polagoma se pojavlja tudi kritika mladinske književnosti in verjamem, da se bo postopoma marsikaj uredilo in bo mladinska literatura dobila spodobno mesto v zavesti javnosti.
Pogled na seznam najbolj branih knjig v sistemu Cobiss pokaže, da je mladinska literatura dobro brana, te knjige pa se tudi prodajajo. Zgolj opažanje: na spletni strani dobreknjige.si med naštetimi nagradami ni večernice, ni desetnice, ni Levstikove nagrade, najdete pa niz tujih nagrad, od slovenskih je pa navedena le zlata hruška. Najbrž gre za naključje, nisem posebej raziskoval. Lahko dodam, da zavedanje o mladinski literaturi ne vpliva na to, da je mladinska literatura dobro brana.
Zadovoljen in vesel pa sem, da med svojimi obiski šol zmeraj znova odkrivam sijajne bralce, tudi svojih knjig. Občutek, da so mladi bralci naklonjeni tistemu, kar pišeš, je za avtorja veliko priznanje. Navržem lahko tisto, kar sem zapisal v knjigi: preživel bom brez resne kritike, kot bodo tudi resni kritiki preživeli brez mene. No, k sreči se je v zadnjem obdobju pojavilo nekaj mladih kritiških peres, ki imajo veselje tudi do mladinske literature ...
Avtorji mladinskih in otroških del imajo veliko več stika s svojimi bralci kot drugi pisatelji. Ali pa se motim? Kaj vam govorijo branja, nastopi pred mladimi?
Doživetja so nepozabna, na teh srečanjih dežujejo vprašanja o čemerkoli in lahko rečem, da imamo izjemno lepe in bistre otroke. Vesel sem, da imajo možnosti za izobraževanje in vse drugo, iz vprašanj deklet in fantov in iz njihovih oči razbiram, kaj jih zanima in kaj ne. Tisto, kar že petinpetdeset let počne Bralna značka in zadnje čase tudi Društvo slovenskih pisateljev, namreč da spodbujajo pisateljska gostovanja na šolah, se mi zdi pomembno.
Ste kot uspešen mladinski pisatelj kdaj doživeli podcenjevalen odnos pisateljskih kolegov? Jaz sem na splošno mnogokrat doživel izbruhe besnila samoimenovanih velikih, resnih avtorjev nad igračkanjem, ki ga prodajajo avtorji knjig za otroke in mladino.
Ne bi mogel reči, imam to srečo, da sem precej velik. Takšne pripombe v moji navzočnosti ne padajo. Ko sva z Janjo Vidmar pri Društvu slovenskih pisateljev ustanovila sekcijo mladinskih avtorjev, kakšnih nasprotovanj ni bilo zaznati in to sem razumel kot dobronamerno, lepo gesto za postavljanje mladinske literature na tisto mesto v pisateljski zavesti, ki ji gre. Sem ter tja pa slišim kakšno pripombo, da je lahko biti pisec za otroke in mladino, nekateri znajo razločiti, kaj je v njej dobrega in kaj slabega, a jaz sem že toliko star, da me niti evforična hvalnica ali pa uničujoča kritika ne vržeta iz tira.
Po službovanju s knjigami v najrazličnejših mogočih položajih ste pravi naslov za vprašanje o odnosu sedanje kulturne politike do vsega knjižnega. Kako se godi knjigi na Slovenskem?
Knjigi se godi slabo. Tu je vrsta problemov, ki bi se lahko uredili z ne prevelikimi napori. Tu so najprej avtorji, katerih honorarji so – o tem vsi govorimo – v dvajsetih letih padli na četrtino, še to le tisti, katerih knjige sofinancira Javna agencija za knjigo, drugi so še na slabšem, so primeri, ko ne dobijo ničesar. Normalni avtorski honorarji bi seveda morali biti precej večji. Denar za knjižnično nadomestilo od leta 2010 fatalno pada, kar se mi ne zdi le nesprejemljivo, ampak do avtorjev tudi nesramno.
Letos bomo morda prišli do prvega sporazuma o fotokopiranju avtorskih del, kar poskušamo urediti že od leta 2007. Založništvo? Dobra knjiga bi morala biti bolj izdatno podprta, kot je zdaj, pri tem bi se morali znebiti sprenevedanja, kakršnega sem pogosto doživel na Javni agenciji za knjigo, ko so slabi založniki uporabljali prav vsa pravna sredstva, da bi za tisto, kar je strokovna komisija zavrnila, iztržili denar.
Pri nas nismo pripravljeni sprejeti jasne ocene, kaj je dobro in kaj slabo, in to nesprejemanje avtoritete nas ovira pri marsičem; neumnost je na sodišču dokazovati, da je neka knjiga dobra, nočem podcenjevati sodnikov, a ti niso tam za takšne reči, za to imamo strokovno komisijo na agenciji za knjigo. V risu knjižničarstva – slovenski sistem je izjemno dober – bi svetoval veliko več pozornosti temu, kaj se nabavlja, kolikšen del denarja gre za subvencionirane naslove in koliko za vse drugo. Knjižnice bi morale imeti več možnosti za usmerjanje svojih članov. Narobe se mi zdi, da se vsota denarja za knjižnice zmanjšuje. Slabo je tudi, to zadeva knjigotrštvo, da trepetamo o usodi knjigarn, torej verige poslovalnic Mladinske knjige.
Gre za vprašanje slovenskega založništva in njegove poti do kupcev. Tu je še davek na knjigo: z njim se pobere več, kot se v knjigo investira. Tu se – ker pač nismo bili sposobni pravočasno ukrepati tako kot nekatere druge države – nagibam k rešitvi, da se davek od vseh prodanih knjig vrne dobrim knjigam. Denar, ki gre za podporo slovenski knjigi in slovenskemu jeziku, je daleč premajhen. Vsaka spodobna država bi ukrepala drugače.
Nekoč ste rekli, da je za nazaj lahko in nespodobno biti pameten, ste pa, med vsem drugim, založniški človek iz časov, ko slovenske knjige niso bile obdavčene in ko se je poslovalo precej drugače. S tem merim na vašo hojo s knjigami po svetu.
Na to početje imam lepe spomine, pa ne le zato, ker sem bil mlad. Takrat smo za moje pojme opravili ogromno projektov, Mladinska knjiga je bila v tistih časih most med zahodom in vzhodom in pomembne naslove, ki smo jih na primer tiskali za tujino, smo z radikalno manjšimi stroški naredili tudi zase. Mnoge projekte, ki smo jih vzeli na vzhodu, smo predelali in prodali na zahod, tja smo znali prodati tudi precej lastne produkcije, in to v velikem slogu.
Spomnim se, da smo tako rekoč z eno potezo v Nemčijo prodali štirideset slovenskih slikanic v posamezni nakladi deset tisoč izvodov. Knjige so šle v sistem nemških veleblagovnic, slovenskim avtorjem se je odprl nov trg, a nekateri so bili užaljeni, ker so se naše slikanice prodajale po takratne štiri nemške marke, in ne kot elitne nemške po petnajst.
Spominov je veliko, v Ljubljani je bil kongres IBBY, Mednarodne zveze za otroško literaturo, takratna predsednica IBBY je bila direktorica Mladinske knjige Zorka Peršič. Italijanski založbi Mondadori smo za serijo muzejev z vsega sveta, v kateri niso imeli muzejev z vzhoda, pripravili delo o muzeju v Budimpešti, v Ljubljani smo tiskali dve debeli knjigi o dvestoletnici moskovskega Velikega gledališča, iz njih smo naredili eno in jo prodali Mondadoriju za zbirko Svetovni teatri.
Imeli smo možnosti, imeli smo založbo, tiskarno – slovensko tiskarstvo je slovelo kot evropski grafični center in bilo smo ambiciozni. Danes takšna ambicija manjka, še posebno z mladinsko ilustracijo in knjigo bi lahko veliko dosegli. Premalo investiramo. Založništvo je čista industrija, a posebna: pokažite mi panogo, v kateri za vložen en evro dobite šestnajst evrov.
Je kje še kakšen založnik, ki ustreza stari definiciji založnika in dela spodobne knjige?
Na JAK smo v razpisu dali klavzulo, da morajo biti sofinancirane knjige narejene po visokih založniških standardih. Eden od nadobudnih založnikov nas je tožil, da ni nikjer napisano, kaj standardi so. Takšnega založnika, sem se takrat pridušal, bi vrgel iz pisarne in se z njim pač ne bi pogovarjal. Ekonomija je toliko sesekala založništvo, da se krčijo stroški povsod, kjer se le da, hkrati pa so se spremenile ambicije založnikov. Zapisal sem, da mnogi od njih raje sežejo kupcu v žep kot bralcem v glavo.
Temu primerna je njihova poslovna politika. Če bi vsa področja, ki sem jih prej omenil, uredili, bi lahko prevladal kriterij kakovosti in bi se založniki resneje posvečali vsem fazam produkcije knjige, na trgu pa bi slabi producenti preprosto odpadli. Slovenski knjižni trg je premajhen, da bi po sami logiki stvari slabi založniki izpadali iz igre. Pri nas po logiki stvari slabi ne izpadajo. To je slabo.
