Slovenija kot dežela iz filma Moje pesmi, moje sanje

Zadnje čase ameriškega umetnostnega zgodovinarja in pisatelja dr. Noaha Charneyja vabijo na različne dogodke in mu kradejo čas novinarji.

Po šaljivo napisanem vodniku po živ­ljenju v Sloveniji Slovenologija (Beletrina), ki ga je posvetil tašči, je v Plečnikovem letu prišla na police­ knjigarn še njegova knjiga ­Večni arhitekt: življenje­ in delo Jožeta Plečnika, modernističnega mistika (Totaliteta, Muzej in galerije mesta Ljubljane).

Disertacijo ste pisali že na Cambridgeu, in sicer o tem, kako z združitvijo umetnostne zgodovine ter metod kriminalistike in psihologije ujeti tatove umetnin in preprečiti nadaljnje kraje. To je bilo bolj povezano z vašim dotedanjim delom. Je ljubezen do Slovenke zakrivila še ljubezen do Plečnika?

V resnici se je leta 2006 prepletlo kar nekaj naključij. Najprej sem uspešno prodal prvo knjigo, roman Tat umetnin, ki mi je omogočila preživljanjem s pisateljevanjem. Spoznal sem bodočo ženo, Slovenko, in se srečal z dr. Petrom Krečičem, ki mi je dal krasno idejo za disertacijo. Leta 2009 sem poučeval kot gostujoči profesor na univerzi Yale, sicer ne za polni delovni čas, a imel sem svoj predmet o kraji umetnin, tako da za poučevanje nisem potreboval doktorata. A to me ni izpolnjevalo. Čutil sem nemir, zato je bilo raziskovanje Plečnika lepa priložnost. Rekel sem si, če sem že začel akademsko pot, jo bom končal – z užitkom, a v povsem drugi smeri, s Plečnikom.

Knjigo ste podnaslovili Življenje in delo Jožeta Plečnika, modernističnega mistika. Je pri Plečniku še kaj mističnega, še kaj takega, čemur niste prišli do dna?

Občutek mističnega me je takoj prevzel v njegovi hiši. Pred tem sem študiral ikonografijo 16. stoletja v Firencah in Rimu, tudi v 17. stoletju v Rimu, ter manierizem, najbolj pa me je zanimala povezava med simbolizmom in misticizmom. Najprivlačnejše se mi zdijo umetnine, o katerih ni niti ene razlage. Moja najljubša slika je Bronzinova Alegorija poželenja. Ali pa Sveta alegorija Giovannija Bellinija, pri kateri tudi nihče ne ve, za kaj gre. Nekaj takega sem začutil tudi pri Plečniku.

Plečnikova simbolika ni zapletena za razumevanje, a ima ta neoprijemljivi stimmung. Bil je veren, tako da tudi njegovo delo prežemata globok katoliški misticizem in simbolizem, in to je čutiti v njegovi hiši. Zelo me fascinirajo tudi zapornice na Ljubljanici, ki premorejo egipčansko, starorimsko, starogrško in etruščansko ikonografijo, a so hkrati Plečnikov objekt, ki ga ni mogoče razumeti na prvi pogled. Podobno je s filmi Davida Lyncha ali umetnostjo Renéja Magritta.

Plečnik je imel toliko vedenja o katoliški zgodovini in simboliki različnih kultur, z vsem tem vsrkanim znanjem je naredil povsem svojo arhitekturo, s svojim stimmungom, in to veliko bolj kompleksno in subtilno od drugih arhitektov. Živel je v obdobju modernizma, a bil unikaten. Ta kombinacija modernizma in misticizma se mi zdi najprivlačnejša pri njem.

Ste kaj podobnega opazili še pri katerem drugem arhitektu?

Da, pri rimskem baročnem arhitektu Francescu Borrominiju, ki je prav tako hotel oblikovati vsak najmanjši detajl, njegove ideje niso bile konvencionalne, njegova dela so polna simbolike, do arhitekture pa je kazal veliko strast in ljubezen. Vse to vidim tudi pri Plečniku. Tudi Frank Lloyd Wright je hotel oblikovati vse najmanjše detajle, ampak to je bila nekakšna sekularna različica. Brez te evropske, tudi krščanske zgodovine, ki jo gotovo čutim v Plečnikovih Križankah in kapeli Božjega groba v Kamniku.

V Plečnikovi arhitekturi, pravite,­ človeka prevzame drugačen občutek, podobno kot v posvečenem prostoru. Katera od njegovih stvaritev vas je najbolj prevzela in zakaj?

Zelo me fascinira kapela Božjega groba v Kamniku, ki ni tako znana in popisana kot drugi projekti. Ko sem sedel tam in jo proučeval, sem spoznal, kako kompleksna umetnina je; s slikami, skulpturami, elementi industrijskega oblikovanja, ki so prepleteni z zgodovino v enem prostoru. Mislim, da je to njegova najbolj kompleksna in vrhunska manjša arhitektura. Podobno je z njegovo hišo, v kateri je čutiti Plečnikovega duha. Zelo všeč mi je muzejska prezentacija, saj se zdi, kot da je Plečnik odšel na stranišče in se bo vsak hip vrnil na delo. Tudi vse reči, ki jih je pobiral in zbiral, ga lepo orišejo kot človeka. So kot fotonegativ.

V knjigi pišete o stimmungu, o katerem bolj čutimo, kot natančno vemo, kaj ste hoteli povedati.

Pri pisanju disertacije sem sprva sledil Krečičevemu vprašanju, o katerem si je želel, da bi nanj odgovoril tuji raziskovalec – zakaj je Plečnik zapustil Dunaj. Razlogi so kompleksni, vendar ne skrivnostni. Plečnik je na Dunaju gotovo čutil protislovansko ozračje zaradi vojne in se počutil nezaželenega in nedomačega. Potem je bila privlačna ponudba iz Prage, o kateri je že v mladih letih menil, da je glavno mesto slovanske kulture, do katere je čutil spoštovanje. Ampak vselej se je hotel vrniti v Ljubljano.

Toda do leta 1919 v Ljubljani še ni bilo univerze, na kateri bi imel možnosti za redno zaposlitev, poleg tega je bila Ljubljana kulturno nazadnjaško mesto. Ko je brat kupil hišo in so ustanovili tehniško fakulteto v Ljubljani, se je odločil za vrnitev. Tudi nesrečni potres je ponudil priložnosti za nove projekte, sreča je bila tudi, da niso izbrali drugega arhitekta. Tako je Plečnik imel celotno mesto za svoje umetniško platno, bil je tudi daleč najboljši arhitekt in umetnik tistega časa. Njegov edini tekmec je bil morebiti le Fabiani.

Kaj pa Ivan Vurnik?

Morda je bil njegov politični tekmec, gledano z očmi umetniškega kritika pa je bil Plečnik daleč pred njim. Vurnikova dvorana na Taboru je tako čokata in čudnih proporcev ... Plečnik je imel tudi srečo, da je imel za podpornika Matka Prelovška in Franceta Steleta, na koncu o vsem vendarle odloča tudi politika.

Med raziskovanjem me je Plečnik vse bolj zanimal kot oseba, ne toliko analiza njegove arhitekture. A nisem pisal biografskega romana, temveč sem poskusil skozi Plečnikove besede, zlasti pisma in odločitve, orisati njegov tridimenzionalni portret.

Po vašem Slovenci gojimo preveliko spoštovanje do Plečnika, zato ne moremo zavzeti kritične distance niti ga orisati kot osebo. Kaj si dovolite izreči vi?

Ko me je nekdo vprašal, kaj bi vprašal Plečnika, sem odgovoril: A greva na pivo? Ker bi hotel poklepetati z njim. O Plečniku se ne sme reči, da je imel dekleta, za katera ne vemo ali so bile tudi njegove intimne prijateljice, a že ideja, da bi jih imel, se zdi nedopustna. Še bolj hecno se mi zdi, da bi bil beatificiran. Zakaj bi bilo to sploh potrebno?

Morda tudi želja po beatificiranju Plečnika izhaja iz tega globokega, prevelikega spoštovanja? Kako gledate na to?

Če bi bil Plečnik beatificiran, bi o njem težko rekli kaj človeškega. Že zdaj je postavljen na piedestal. Po mojem je bil daleč najboljši slovenski umetnik vseh časov. Ali to ni dovolj? Zakaj bi bila beatifikacija sploh njegova prednost? Plečnika je zanimalo knajpanje, držal se je posebne diete, estetiko je kultiviral kot človek iz tibetanskega samostana in je tako rekoč režiral svoje fotografije.

Ali ukvarjanje z lastno podobo ni bilo v nasprotju z njegovo asketskostjo? Tudi sami pišete o Plečnikovi asketski avri.

Zavedal se je, da se ga bodo ljudje spominjali po fotografijah. Če pogledate tisto na naslovnici, je estetsko dovršena in gotovo skrbno premišljena. Tista nasmejana s kužkom in cigareto v ustih, ki je nastala mimogrede med prijatelji, pa razkriva, da le ni bil tako resen.

Plečnik se je odločil za svoj imidž.­ Ni hotel biti mož z običajnim družinskim življenjem, a kljub vsemu so bila štiri dekleta do ušes zaljubljena vanj. Menda se je enkrat poljubljal z Alice Masarykovo, zaradi česar je skoraj omedlela. A o tem se ne piše, kar je kontraproduktivno tako za nas, kritike, kot osebnosti, ki jih proučujemo, saj ni objektivno. Toda kulturni krogi v Sloveniji so zelo majhni, zato je laže, če tujec piše kritike. Opazil sem, da so Slovenci veliko bolj navdušeni, če tujec kaj pohvali, kot če to stori Slovenec. In v Slovenologiji pišem, zakaj je to najboljša država na svetu.

Že ko ste jo prvič spoznali pred sedemnajstimi leti, ste jo označili za najbolj pravljično deželo na svetu pa tudi najboljšo državo za starše. Ste zdaj, ko že nekaj let živite tu, še vedno prepričani o tem?

Tu stalno živim že šest let, pred tem sem živel v Italiji, tako da sem bil že takrat pogosto tukaj. Bolj ko jo spoznavam, bolj mi je všeč; tako zdravstveni in šolski sistem, socialna pomoč, ki je v ZDA sploh ni ... Nisem tako naiven, da ne bi videl tudi slabih stvari, a prevladujejo dobre. Živel sem v osmih državah, tako da dobro vem, kako je drugje. Če bi Slovenci pogosteje živeli v tujini, bi gotovo bolj cenili Slovenijo. Sicer pa imamo Američani o Sloveniji vtis, da je dežela iz filma Moje pesmi, moje sanje, ali pa se nam zdi ravno pravšnja za pravljice bratov Grimm. Tudi jaz jo vidim kot malce čaroben svet.

Pred desetletjem ste napovedali detektivski roman, ki naj bi se dogajal v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Bohinju, ki se ponaša z redkima belima hudičema, in bi vključeval tudi Plečnika. Kje se je ustavilo?

Napisan je že in upam, da ga bo kakšna slovenska založba pripravljena prevesti, saj je zelo obsežen. Medtem ko za pisanje strokovne literature dobim avans, ki mi zagotavlja preživetje skozi leto, za roman, šele ko je napisan, povedo, ali ga bodo sploh sprejeli. Tako kombiniram in vedno pišem dve knjigi hkrati. Želim pa si, da bi lahko napisal več romanov.