Slovenski bojevniki na vrhu sveta

Kratka zgodovina alpinizma: Viki Grošelj je izdal knjigo 40 let mojih soočanj s Himalajo.

Wed, 24.02.2016, 09:00

»Smo dovolj močni, da tvegamo­ nekaj tako velikega?­ Nam je dovoljeno stopiti­ v stopinje­ ­tistih, ki so bili tu pred nami? Smemo dopolniti,­ kar drugim­ ni bilo dano?« se v knjigi Nanga­ Parbat sprašuje sloviti­ avstrijski alpinist Hermann Buhl, ki je sam in brez kisikove maske na obrazu kot prvopristopnik priplezal na vrh devete najvišje gore na svetu, osemtisočaka Nanga Parbat.

Te stavke je izbral slovenski alpinist Viki Grošelj za uvod v eno od poglavij svoje knjige 40 let mojih soočanj s Himalajo, ki jo je v zbirki Cvetober ob 40. obletnici­ prvega slovenskega vzpona na osemtisočak­ konec lanskega leta izdalo Delo.

V 32 knjižnih poglavjih so zbrani reportaže in intervjuji­ tega slovenskega zmagovalca desetih osemtisočmetrskih gor, ki je ob tem priplezal na najvišje vrhove vseh celin in smučal z višine več kot osem tisoč metrov v Himalaji do nič metrov na Antarktiki.

S fotografijami primerno opremljena več kot 270 strani debela knjiga je pravzaprav kratka zgodovina plezanja na najvišje himalajske gore s posebnim poudarkom na zelo pomembnem slovenskem deležu. O tem nas med drugimi prepriča alpinist svetovnega slovesa Steve House iz ZDA, ki verjame, da »ni dežele, ki bi na alpinizem vplivala tako močno in tako globoko kot Slovenija. Slovenski alpinizem je uvedel načine plezanja, po katerih lahko le hrepenimo.«

V domovini šerp

Grošelj, ki je sodeloval pri 21 himalajskih odpravah, poleg tega je bil v Himalaji in pod njo vsaj še tolikokrat iz drugih nagibov, je delčke svojih in tujih doživetij od tod vsaj od leta 1996 objavljal v Sobotni prilogi Dela. V domovini šerp je srečal vrsto zanimivih sogovornikov, tudi Novozelandca Edmunda Hillaryja, prvega človeka, ki je stal na najvišji gori sveta, Everestu, tudi Reinholda­ Messnerja, ki je prvi priplezal na vrhove vseh 14 osemtisočakov, in še veliko drugih velmož in velžena, ki so pisali zgodovino plezanja na himalajske gore, ter jih v intervjujih predstavil bralcem Dela.

Osrednji del Grošljeve knjige, ki opisuje prelomne dogodke v himalajski zgodovini, je vendarle posvečen dramatičnemu plezanju na vrhove vsake od štirinajstih najvišjih gor na svetu, od najvišjega Everesta do najnižje Šiše Pangme, od Anapurne, na katero je prvi priplezal človek, do Šiše Pangme, ki je bila zadnji osvojeni osemtisočak, od Makaluja, ki je bil prva slovenska osemtisočmetrska trofeja, do Anapurne, ki je bila slovenska zadnja, vmes pa je bilo vseh dvanajst drugih.

V teh poglavjih je bolj ali manj napeto (vrhunski alpinizem je dejavnost, ki je pogosto na meji mogočega in vedno nevarnega) ob zgodovini plezanja spisana tudi kratka zgodovina himalajskega alpinističnega smučanja in helikopterskega reševanja, pri čemer so pomembno sodelovali Slovenci.­

Vsaj omenjene, če že ne opisane, so nekatere velike himalajske pustolovščine, tudi tista, ki jo je preživel Avstrijec Heinrich Harrer: leta 1939, tik pred začetkom druge svetovne vojne, so ga po vrnitvi z ogledne odprave v Karačiju kot nemškega vohuna zaprli, po pobegu iz ječe pa je sedem let taval po Tibetu ter postal med drugim prijatelj in učitelj dalajlame, ki je potem pobegnil v Indijo.

Ali tista, ko se je Slavko Svetičič po dolgotrajnem plezanju v steni Anapurne vrnil v prazen bazni tabor, saj so se njegovi nepalski spremljevalci v prepričanju, da ga je vzel plaz, vrnili v dolino, plezalec pa se je sam v hudem snežnem metežu le prebil do prve vasi. Ali slovensko plezanje na drugo najvišjo goro sveta, K2 v Karakorumu leta 1993, ki se je po uspehu sprevrglo v dirko za preživetje – Boštjan Kekec je ni preživel, za vse večne čase je ostal na gori.

Sicer pa v knjigi skoraj ni poglavja, v katerem se zmagoslavje ob uspehu ne bi prepletlo s tragedijami. Preden je Avstrijec Hermann Buhl leta 1953 prišel na vrh gore Nanga Parbat, je na njenih pobočjih umrlo že 31 plezalcev. Do konca leta 2007 je bilo na vrhu druge najvišje gore sveta, K2, 284 alpinistov, na gori jih je za vedno ostalo 66. Na vrhu Kangčendzenge, tretje najvišje gore na svetu, je v pol stoletja stalo 196 plezalcev, se pravi manj kot štirje na leto, na njej pa je umrlo 49 ljudi, tudi vrhunska slovenska alpinista Marija Frantar in Jože Rozman, v tem pogorju pa še Borut Bergant.

Na Gašerbrumu I je leta 1977 umrl Drago Bregar, prva slovenska žrtev Himalaje, v tem pogorju tudi Slavko Svetičič, na Manasluju Nejc Zaplotnik, v pogorju Lotseja Janez Jeglič. Sicer pa je v tej statistiki najnevarnejši gorski orjak Anapurna: do leta 1995 je na vrh prišlo 82 plezalcev, gora pa si je vzela 52 žrtev.

Nemajhen slovenski delež

Grošljeva knjiga pripoveduje tudi o tem, kako so Slovenci premikali­ meje mogočega v plezanju na največjih višinah našega planeta in kako so po nekaterih velikih himalajskih uspehih največjih alpskih narodov naši plezalci začeli teči hitreje, kot je peljal himalajski vlak, da so lahko skočili nanj, k čemur jih je spodbudil Aleš Kunaver.

Slovenski delež v himalajizmu ni majhen: konec koncev je Davo Karničar prvi na svetu smučal z vrha Everesta v bazni tabor, Marjan Manfreda je prvi na svetu prišel na vrh osemtisočaka Makalu brez kisikove maske na obrazu, Pavle Kozjek je prvi na svetu v enem zamahu, v dobrih 14 urah, po prvenstveni smeri priplezal na osemtisočmetrsko goro Čo Oju in varno sestopil.

Kdor ne verjame Grošljevi knjigi­ z ne prav privlačnim naslovom in mnogo atraktivnejšo vsebino, misleč, da je v njej preveč hvale slovenskim podvigom v najvišjih gorah sveta, naj vzame v roke lansko jesen v Kanadi izdano knjigo kanadske publicistke Bernadette McDonald Alpine Warriors (Alpski vojščaki ali Alpski bojevniki), v celoti posvečeno slovenskemu vrhunskemu alpinizmu.

Legendarni alpinist iz Anglije, sir Chris Bonington, o tej knjigi pravi: »Fascinantna pripoved o izjemnih dosežkih alpinistov majhnega slovenskega naroda, ki je dal nekaj najbolj talentiranih, barvitih, kontroverznih in inovativnih alpinistov sodobne plezalne zgodovine.«

Prijavi sovražni govor