Tiskane izdaje
Jože Toporišič je pomembno zaznamoval slovensko jezikoslovje druge polovice 20. stoletja. Pisec slovenske znanstvene slovnice, vodilni avtor slovenskega pravopisa, izjemno ploden raziskovalec, urednik, kritik, polemik in seveda profesor številnim generacijam slovenistk in slovenistov je (so)oblikoval slovensko jezikoslovno misel vse od 60. let 20. stoletja.
S prenašanjem tujih teorij in metod je moderniziral slovensko jezikoslovno raziskovanje ter spoznanja vgrajeval v svoje znanstvene in strokovne objave, učbenike in pedagoško delo na Univerzi v Ljubljani. Kot mentor je bil strpen, a dosleden.
Besedila zlepa niso bila dovolj tehtna za zagovor, a trud se je izplačal z absolviranjem raziskovalne discipline kot pomembne vrline bodočih slovenistk in slovenistov. Toporišič ni bil popustljiv sogovornik, zato je v slovenski družbi z branjenjem »pravic slovenščine« po navadi sprožal bodisi odobravanje bodisi nasprotovanje.
Pripisovali so mu številne nove besede, o katerih sam ni nič vedel, a so obstajale celo sovražne strani, na katerih so ga krivili tega ali onega novega izmisleka. Ob vsem slovničnem, normativnem raziskovanju in publiciranju, s katerim je gotovo najbolj korenito vzpostavil slovenski jezikoslovni strukturalizem, je pogosto prezrta njegova sociolingvistična misel.
V številnih jezikovnih razpravah, kotičkih in poljudnih zapisih je v časih, ko to ni bilo preprosto, zahteval jezikovno enakopravnost slovenščine do drugih jezikov takratne skupne države SFRJ; hkrati se je dejavno odzival na slovenski medijski in uradovalni ter sploh javni jezik, izrazito tudi na govorjeno slovenščino, saj ga je prav fonetika usmerila v študij v tujini. Pravzaprav je slovenskemu jeziku posvetil vse svoje delovno življenje.
Ada Vidovič Muha:
Akademik Jože Toporišič, jezikoslovec prodornega uma in ostre besede, ki mu je v veliki meri uspelo premakniti slovensko jezikoslovno misel 20. stoletja v moderne okvire evropskega jezikoslovja, je za vedno odšel. S svojimi deli, ki so velikokrat polemično posegala tudi v družbeni položaj slovenščine, je pomembno zaznamoval slovenski znanstveni in širši kulturni prostor druge polovice 20. stoletja.
Obseg njegove bibliografije je za eno samo življenje tako rekoč nepredstavljiv, saj zajema več kot 1200 enot, med katerimi je vsaj 70 avtorskih in uredniških monografskih del. Vprašanja sodobne slovenščine, zlasti aktualnega knjižnega jezika, so prek njegovega znanstvenega dela postajala nepogrešljiv segment kulturne identitete slovenstva.
Marko Stabej, Filozofska fakulteta:
Jože Toporišič je izjemno zaznamoval slovenski jeziko(slo)vni prostor in čas. Bil je odločen, neomajen in neomahljiv garač, ki se je s strastjo in ljubeznijo zavezal slovenskemu jeziku in jezikoslovju. Njegov opus je ogromen; njegov posredni in neposredni vpliv na slovenščino, njeno raziskovanje ter učenje je nedvomno zelo izrazit.
Ob vsem spoštovanju pa ne moremo spregledati dejstva, da tako veliko pojavo ponavadi spremlja tudi senca ustrezne velikosti. Jože Toporišič je tako (skupaj z nekaterimi kolegi, na primer s kolegico Bredo Pogorelec, ki je bila sicer v marsičem njegov antipod) v slovenistiki utiral prostor sodobnemu strukturalističnemu jezikoslovju, upravičeval in dokazoval smiselnost znanstvenega raziskovanja sodobnega jezika, vsaj v svojem zgodnjem delovanju prisegal na objektivizirano, empirično in teoretično podprto jezikoslovno raziskovanje slovenščine in z njim tudi prišel do vrste novih spoznanj o njej.
Hkrati pa je profesor vse bolj verjel v neizpodbitno in dokončno veljavnost svojih znanstvenih spoznanj – tudi tam, kjer so bila njegova spoznanja pač ena od možnih interpretacij ali pogledov, ne pa končna ter neizpodbitna resnica. Profesor je – vsaj javno – zelo nerad dvomil o svojem prav in zelo rad o drugih prav; zelo ostro, hitro in neusmiljeno je sodil. Zato se ob prvih odzivih na njegovo smrt ob občudovanju neredko omenja tudi strah ...
Naj profesor počiva v miru; ne njegovo delo, ne slovenistika, ne slovenščina ga v prihodnosti ne bodo imeli, in najbrž je tako tudi edino prav.
Marko Snoj, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU:
Profesor Toporišič je bil bela vrana med slovenskimi jezikoslovci, prodoren, delaven, razgledan in izmed vseh najbolj ploden. Sam je napisal kar 21 knjig in sodeloval še pri nadaljnjih 326, njegove celotne bibliografije pa doslej ni sestavil še nihče.
Vsi ga poznamo kot avtorja doslej najpopolnejše slovenske slovnice in predsednika pravopisne komisije, ki nam je dala zdaj veljavni pravopis. A to sta samo dva vrhova obširnega področja njegovega dela, ki se zrcali v stotinah razprav, člankov, pedagoški in uredniški dejavnosti, tudi prevodu prve slovenske slovnice in nikdar preštetih javnih nastopih.
V slovenističnem jezikoslovju je utemeljil in udejanjil strukturalizem, vodilno jezikoslovno smer 20. stoletja, ki je novejše usmeritve doslej še niso zasenčile. Ob tem pa mu niso bile tuje niti diahrone metode, kot je na primer primerjalno jezikoslovje. Toporišič v Sloveniji ni zgolj ime, je pojem, v ljudskih ustih predvsem pojem pravilne slovenščine.
Marsikdo tako reče po Toporišiču in s tem misli pravilno, to je knjižno, zborno slovensko. V zelo veliki meri je prav njegova zasluga, da je slovenistika danes razvita stroka, in gotovo ni tvegana niti trditev, da bi bila slovenščina brez njegovega neutrudnega in nenehnega prizadevanja danes v mnogo slabšem položaju.
Erika Kržišnik, Filozofska fakulteta:
Prispevek akademika profesorja doktorja Jožeta Toporišiča je v zgodovini slovenskega – mislim, da ne samo slovenističnega – jezikoslovja vsekakor prelomen.
S svojo nepopustljivo, včasih celo robato prepričanostjo v svoj prav oziroma v prav tistega, kar in kakor je s študijem in raziskavami spoznal, je lahko uveljavil tedaj pri nas začenjajoči se pogled na jezik kot sistemsko strukturirano celoto enot, katerih medsebojno delovanje je mogoče razumeti v sočasnosti oziroma hkratnosti (sinhroniji) – čeprav sam pravzaprav nikoli ni popolnoma zapustil tudi zgodovinskorazvojnega pogleda. Njegove zgodnje razprave, zlasti fonološke, so še danes lahko vir navdiha za razmišljanje o jeziku.
