Slovensko literaturo prevaja, ker jo ima rada

Poljska prevajalka in slavistka Joanna Pomorska je dobila Pretnarjevo nagrado in častni naslov ambasadorke slovenske književnosti in jezika.

pon, 12.06.2017, 19:00

Lirikonfestovi lavreati

Na Lirikonfestovi Akademiji Poetična Slovenija so na dan Primoža Trubarja v Velenju poleg 14. mednarodne Pretnarjeve nagrade podelili še druge nagrade in priznanja. Vseslovensko književno nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti so podelili pesniku Tonetu Škrjancu za vrhunski desetletni pesniški opus v 21. stoletju, ki pomembno zaznamuje novejšo slovensko umetniško literaturo. Lirikonov zlat sta prejeli slovenski književni prevajalki Katja Zakrajšek in Urška Zupanec za vrhunske revijalne prevode iz novejše britanske poezije v slovenščino, objavljene v festivalni antologiji Rp. Lirikon21. Prvič so podelili nagrado krilata želva za najboljši slovenski knjižni potopis preteklega leta. Prejela jo je novinarka, pisateljica in potopiska Agata Tomažič za potopis Zakaj potujete v take dežele?.

Joanna Pomorska je tiha, skromna, z iskrivimi očmi. Podpisala­ se je pod večino v poljščino prevedene slovenske literature, a ni rada v središču pozornosti. Pravi, da najbolj uživa, ko sede za računalnik in prevaja ali bere. »To je potovanje. Potovanje vase.« Na Lirikonfestovi Akademiji Poetična Slovenija je ganjena sprejela nagrado, ki je poimenovana prav po njenem prvem učitelju slovenščine in kasneje dobrem prijatelju dr. Tonetu Pretnarju.

Pomorska (1953) prevaja praktično vse literarne zvrsti, o sebi pa pravi, da se je že davno specializirala za prozo. Še posebej ljub ji je Drago Jančar, njegova dela v njenem prevodu so bila nominirana za srednjeevropsko literarno nagrado angelus. Poleg Jančarjevih del je prevedla tudi dela Branka Hofmana, Janija Virka, dve deli etnologa Božidarja Jezernika, eseje Aleša Debeljaka, Petra Krečiča, tudi poezijo Kristine Hočevar in Veronike Dintinjana. Njeni prevodi dramatike so številni, na Poljskem je v prevodu Pomorske najbolj navdušil Vladimir Matjaža Zupančiča.

Za prevode slovenske literature v poljski jezik je letos prejela nagrado tudi na Poljskem, sicer pa o slovenski literaturi piše tudi sama. Pred Lirikonfestovo Akademijo v Velenju je povedala, da samo od prevajanja slovenske literature ne bi mogla živeti: »Sem tudi urednica in lektorica. Slovensko literaturo prevajam, ker jo imam rada. Povsem drugače je, če prevajaš ameriško ali britansko literaturo. Prevajalec Harryja Potterja lahko živi samo od tega.«

Kako ste se odločili za ­slovenščino?

To je bilo naključje, če ta sploh obstajajo. Osebno ne verjamem v to. Usojeno mi je bilo. Takrat, ko sem se vpisovala na fakulteto, imeli smo sprejemne izpite, je bila jugoslavistika. Študirali smo hrvaščino, slovenščino in makedonščino. Slovenščina mi je bila prav zaradi Toneta [Pretnarja] najbolj všeč. To so bili začetki. Ne prej, ampak šele ko sem šla na fakulteto, sem slišala za slovenščino. Takrat je bila Jugoslavija ena dežela in mlad človek, kot sem bila jaz, ni vedel, iz katerih držav je pravzaprav sestavljena Jugoslavija. To moram priznati.

Ključen je bil torej Tone Pretnar.

Spoznala sem ga že v prvem letniku in bil je praktično naših let. Ko smo končali šolsko leto, je rekel, da naj, kdor hoče, pride v Tržič. To je bilo sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo na Poljskem težko potovati. A sem prišla in spoznala Tržičane, Tonetovo mamo, sestro Zvonko, s katero sem še zmeraj v zelo dobrih odnosih.

Srečo sem imela, da sem spoznala Toneta. Bil je zelo odprt, duhovit fant, zmeraj smo se lepo imeli. Poljaki rečemo, da je bil duša človek. Bil je moj mentor, prijatelj in zelo mi je žal, da je tako mlad umrl. Letos namreč obhajamo petindvajseto obletnico njegove prezgodnje smrti. Tudi zato mi nagrada veliko pomeni. Je spomin nanj.

Dejali ste, da ste med študijem brali klasično slovensko literaturo, potem ste sami odkrivali sodobne slovenske avtorje. S kom ste se najprej srečali kot ­prevajalka?

Tega se dobro spomnim. To je bil roman Draga Jančarja Galjot. Jančarja zelo rada prevajam. Prevedla sem nekaj njegovih romanov, pa tudi eseje, dve drami, ki na Poljskem žal nista bili uprizorjeni. Včasih sem prevajala kar veliko njegovih člankov oziroma publicističnih besedil.

Ali kdaj dobite naročilo za prevod slovenskega dela ali je to izključno vaš izbor?

Mislim, da v svojem prevajalskem življenju nikoli nisem dobila naročila. Morda eno. Vedno preberem, kar mi predlagajo prijatelji, ali sama kaj poiščem, ko sem v Sloveniji, in potem predlagam poljskim založnikom.

Sta si slovenščina in poljščina podobni?

Obstajajo podobne besede, tudi slovnica se mi zdi podobna. Ampak to je na neki način ovira. Priznam, da včasih vprašam kolegico, slovenščina je njen materni jezik, ali sem prav razumela besedilo. Včasih se zgodi, da sem narobe razumela prav zato, ker so bile besede na prvi pogled podobne.

Za dober prevod mora prevajalec poznati kulturno ozadje. Dva Jančarjeva romana v vašem prevodu sta bila nominirana za nagrado angelus ...

... med njima moj najljubši Jančarjev roman Katarina, pav in jezuit. Najljubši med vsemi, ki sem jih prebrala. Teh je bilo namreč več kot tistih, ki sem jih prevedla. In prav vsi so mi bili všeč.

To je bila tudi potrditev vašega dela. Da so bralci resnično razumeli Jančarjevo literaturo.

Jančarjeva proza je sicer opredeljena geografsko, ampak je na neki način univerzalna. Na primer Katarinina zgodba oziroma izkušnja je univerzalna. Ona potuje tako kot mi, tako kot so potovali ljudje pred nami in kot bodo potovali v prihodnje.

Prevajali ste tudi dramatiko. Vladimir Matjaža Zupančiča je na Poljskem doživel velik uspeh. Posebej so vas pohvalili za prevode slengizmov v tej drami. Kako se tega učite?

Od mlajše generacije. Seveda razumem, kaj to pomeni v slovenščini, ampak poiskati ustrezno besedo v poljščini je včasih težko. Ko jo najdem, preverim izbiro pri mladih, jih vprašam, ali sem prav povedala – v poljščini.

Poljski trg je ogromen. Ima slovenska literatura tam svoj prostor?

Gotovo. Tako kot druge manjše, ne samo slovanske, literature. Vedno obstajajo bralci, ki jih zanima, kaj se dogaja v manjših deželah. Vem, da se prevaja veliko poezije, ampak je odmev omejen, ker so naklade nizke, poezija izhaja tudi v manjših založbah, ki nimajo tako velikega knjižnega trga oziroma bralskega kroga. Pri prozi je bolje, proza namreč izhaja pri večjih založbah, kar pomeni, da je boljša distribucija. Mislim, da bi se prevajalci morali specializirati na svojih področjih. Jaz sem se že zdavnaj navdušila za prozo. Imamo pa odlične prevajalce slovenske poezije, kot sta Katka Šalamun - Biedrzycka in Adam Wie­demann, ki je odličen pesnik. Oba poljski literaturi prisvajata slovensko poezijo, jaz pa sem odgovorna za prozo iz te starejše generacije. Za mano že prihajajo mlajši.

Torej je tudi med prevajalci zanimanje za slovensko literaturo?

Seveda. V Gdansku je zanimiva založba, katere direktorica je lektorica slovenščine na tamkajšnji univerzi. Pri tej založbi izhajajo prevodi sodobnih slovenskih avtorjev, kot sta Aleš Čar in Goran Vojnović. Vem, da so med drugim izdali Vojnovićev roman Čefurji raus!.

Tako delo je verjetno precej težko prevesti.

Zelo. Ničesar ne bi znala povedati o prevodu, ker ga nisem brala, le original. Knjig mlajših slovenskih avtorjev je pri tej založbi kar veliko, vendar je spet problem kroga bralcev. Založba je majhna.

Kaj imate trenutno na mizi?

V računalniku oziroma že na založbi je zgodovinska knjiga, Titova monografija dr. Jožeta Pirjevca, ki sva jo prevedli z Joanno Sławińsko [s Pomorsko sta bili skupaj v Velenju]. Na Poljskem je trenutno veliko zanimanja za reportaže, biografije, avtobiografije, torej za nefikcijo. Zato sva se s kolegico dogovorili, da bova prevedli to monografijo. Sem pa pred kratkim prebrala Figo Gorana Vojnovića. Bila mi je zelo všeč in bom skušala tudi to prevesti, a prej bom morala najti založnika. Prevedla sem tudi, prevod je v predalu, Nedotakljive Ferija Lainščka. Prevedla sem, čeprav nisem imela založnika, zdaj pa vse kaže, da ga bom vendarle našla.

Zagovarjate prevajanje za v predal? Da delo prevedete in potem iščete založnika?

Ja, ampak v poštev pridejo samo krajša dela.

Kolikokrat na leto ste v Sloveniji?

Enkrat na leto ali vsaki dve leti. Grem v Ljubljano in Tržič k Zvonki, sestri dvojčici Toneta Pretnarja. Zelo dobro se počutim tu. Včasih sem imela več prijateljev, a tako je življenje, da je prijateljev zmeraj manj. Vendar vedno z veseljem pridem v Slovenijo.

Prijavi sovražni govor