Tiskane izdaje
Ko sta Janko Prunk in Marjetka Rangus v knjigi (p)opisala stoletje slovenskih političnih strank, se mi je kot bralcu porodilo vprašanje, kaj bi pravzaprav lahko bil največji problem slovenskega strankarstva. Pišemo o knjigi Sto let življenja slovenskih političnih strank 1890–1990.
Gre za lep pregled, ki sta ga avtorja naštudirala pod okriljem centra za politološke raziskave na FDV in je izšel v knjižni zbirki Politika. Soočila sta tako imenovani strankarski monizem proti strankarskemu pluralizmu in morda nehote položila v bralca poanto, ki jo izpostavljamo kot slovenski problem.
Brez tega problema tudi opisovanje strankarskega fenomena ne bi imelo smisla. Našel sem ga čisto na koncu knjige, ko opisujeta strankarski sistem v času SFRJ. Če začnemo s strankarskim monizmom, torej po letu 1940, poskusimo s temle poudarkom: v šestdesetih letih 20. stoletja so, piše v knjigi, vodilne vloge na republiških partijskih položajih v večini prevzeli tako imenovani partijski liberalci.
Ti so bili v bistvu liberalistično usmerjeni komunisti, ki so hoteli spremeniti način vladanja, ne pa tudi političnega sistema, ki je bil opredeljen (in zamejen) s socializmom in samoupravljanjem.
Potem gremo nekaj strani (ali pa korak) nazaj in se soočimo z ugotovitvijo, da je bila smer politike ZKJ nekje med SZDL, CK in Rankovićevo obveščevalno službo pravzaprav odvisna od Titove »dobre volje«. V še koraku nazaj pridemo do nove ustave iz leta 1963, ki je prvič »razglasila uradno komunistično ideologijo s temeljem v materialnem determinizmu države v odmiranju«.
S formalizacijo samoupravljanja naj bi se politični sistem približal Marxovi interpretaciji pariške komune, pa Leninovim sovjetom, ki jih je Kardelj že razlagal kot obliko samoupravljanja.
Ideja je bila, da so se arhitekti tega družbenopolitičnega sistema, te ustave, spet oprli na Marxa, Engelsa in Lenina pri uresničevanju načela enotnosti oblasti. To je dobesedno pomenilo »uničenje parlamentarizma (kot ločitve zakonodajnega dela od izvršnega), spajanje zakonodajnega in izvršnega dela, spajanje uprave z zakonodajo«.
Še več, ideja je bila vzpostaviti delegatski sistem kot demokratično prakso na eni strani, na drugi pa absolutno moč podeliti karizmatični osebnosti Josipa Broza - Tita, ki je bil z ustavo postavljen nad skupščino, v kateri je bil formalno voljen. Z 220. členom ustave mu je bila podeljena neomejena vloga predsednika republike, ki je spet spominjala na monarhijo.
To v knjigi izpostavljamo zato, ker nakazuje logično smer in tendence tako imenovanih partijskih liberalcev, ki so bili seveda naklonjeni tržni ekonomiji s figo v žepu, kajti sramovali so se partijskega totalitarizma, niso pa si hoteli priznati, da jih dosledna pot v tržno ekonomijo vodi v družbeni pluralizem, katerega zanesljiva posledica bo razpad partije.
Vse funkcije v eni osebi
Pojdimo z avtorji spet korak nazaj v leto 1952, ko je bil VI. kongres KPJ, in v ustavni zakon iz leta 1953, ki je razglasil Jugoslavijo za socialistično demokracijo, po marksistično-leninistični teoriji, diktaturo proletariata, odmiranje države in socialistični humanizem. Temelj tega je bila družbena lastnina, toda Tito je že v svoji osebi združil vse funkcije: sekretarja IK CK ZKJ, predsednika republike, zveznega IS in SZDLJ.
Skladno s Kidričem je bila ideja načrtovanja celotne gospodarske akumulacije in razporejanja v rokah države, da bi bila »onemogočena anarhija družbene reprodukcije in razdeljevanja, ki je prirojena kapitalizmu«.
Kidrič je kasneje priznal, da socialistična ideologija ni vselej vzdržala »potreb gospodarstva«, zato so sledili ukrepi, ki so vodili v večjo liberalizacijo gospodarstva.
Pravzaprav z obračanjem listov knjige nazaj ugotovimo, da se sto let življenja slovenskih političnih strank v svojem zgodovinskem jedru vrti okrog dveh osi: slovenskega nacionalnega vprašanja ter kapital(izma)a in socialnih razmerij, ki se ovijajo okrog teh dveh osi.
Do začetka druge svetovne vojne avtorja lepo popisujeta razvoj slovenskih meščanskih strank in zavestno se bomo v opisu ognili večkrat in dobro obdelanemu prvemu strankarskemu obdobju med letoma 1892 in 1907.
Pomembnejše, se zdi, je obdobje premoči katoliške SLS od leta 1907 do 1918, kajti takrat se je lahko razvila Krekova social(istič)na doktrina, ki je pod točno določenim in prevladujočim ideološkim okoljem tržila strahove in potrebe ljudi, ki so jih vezali na svojo vero in razumevanje poslednjih stvari.
Toda tedaj je bil mogoč kulturni boj in avtorja ugotavljata, da ne glede na vse ni mogoče govoriti o kakem resničnem totalitarizmu. Časopis Slovenski narod je (lahko) javno pisal, da se Slovenija potaplja v čas temnega srednjega veka, potekale so medijske vojne, tudi »surove, lažne in sovražne«.
Po letu 1918, po prvi svetovni vojni in razpadu Avstrije, se je »strankarska družina« povečala.
Moč nemočnim
V svojem jedru je revolucija stavila na globalno razmerje med kapitalom in družbeno močjo, zato je privzela idejo socializma, ki bi podelil moč nemočnim. V knjigi avtorja lepo prikažeta zgodovinski potek pomembnih odločitev, ki – to pa je interpretacija pisca teh vrstic – rezultirajo v jedrni dilemi OF. Tam, kakor pokažeta avtorja, namreč pluralizem doživi svoj usodni poraz.
Ko si je komunistična elita podredila OF, je odprla vrata skrajni avtoritarni desnici v katoliškem taboru. Zaigrala je na narodnoosvobodilne tone v OF, uveljavila disciplino, začela kazati prezir do demokratičnih pravil v političnem organiziranju, socialno demokracijo podredila boljševizmu, katerega stranka je nastala že leta 1903, kar je »politični filozof Isaiah Berlin postavil kot začetek nove nesrečne protirazsvetljenske dobe v razvoju političnih gibanj, čeprav se je ravno boljševizem sam razglašal za organskega dediča razsvetljenstva«.
Nadaljnja taktika boljševiških sil je bila pogubna za slovenski strankarski pluralizem in sodi v register manipulacij in tragedij, ki jih Slovenija še ni razrešila do današnjih dni, ko moderne »demokratične« stranke še naprej manipulirajo s krivicami natančno v maniri boljševikov.
Franc Leskošek - Luka je maja 1942 poročal Titu: »Belo gardo streljamo in bomo zdaj izvedli likvidacije večjega obsega, ki že stremijo k iztrebitvi.« Kardelj, razkrivata avtorja, je jeseni leta 1942 Matiji Mačku ukazal tole: »Belo gardo uničujte neusmiljeno ... Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce, kulake in kulaške sinove.«
Vse drugo je bilo spomin na porajajoči se strankarski pluralizem v stoletju slovenskih političnih strank. Danes, v obdobju ustavno priznanega strankarskega pluralizma, se v perspektivi zgodovine razmerje med kapitalom in močjo kaže kot še vedno nerazrešena razsvetljenska postavka slovenske politike.
