Smrt je moja največja učiteljica

Predvsem pa je Manca Košir človek, ki v javnosti odkrito govori o temah, o katerih morda nočemo poslušati. O smrti, bolezni, ki je doletela tudi njo, staranju … a vendar je svetlobna leta daleč od zagrenjene ženske. Ravno nasprotno, polna je življenja, radosti in upanja, in najbrž ravno zaradi tega zbogana s sabo in svetom.

Že nekaj dni vas gledamo na jumbo plakatih z napisom: »Potrebujem darilo slovesa. Omogočite mi dostojno poslednje slovo.« Za kakšno kampanjo gre?

To je kampanja Slovenskega društva hospic, nastala zaradi stisk ljudi, ki se niso smeli posloviti od umirajočih in mrtvih zaradi covida. Presunljive zgodbe smo slišali in se še bolj zavedali, kako pomembno je slovo. Pomaga nam žalovati, živeti naprej, odpustiti, biti hvaležen … Navsezadnje gre tudi za osnovno človekovo pravico, da se dostojno poslovimo, mar ne?

V hospicu ste že leta prostovoljka. Kaj vas je pripeljalo tja?

Prav to pomembno poslavljanje od hudo bolnega ljubega prijatelja. Pol leta sem bila sleherni dan pri njem na onkološkem inštitutu, njegova zdravnica je bila Metka Klevišar. Bilo je to leta 1990, moj prijatelj je umrl, ona pa je razmišljala o ustanovitvi hospica. Ko bom šla v pokoj, se bom pridružila, sem rekla, in tako se je tudi zgodilo. Od prijateljeve smrti dalje vem: smrt je moja največja učiteljica.

Se smrti bojimo do zadnjega diha?

Smrt je največja skrivnost in velja se pripravljati nanjo z modrim življenjem, kot so to počeli stari Grki. Platon je učil: Vsa filozofija je priprava na smrt. Pripravljamo se lahko, a pripravljeni nikoli nismo. Ne vemo, kaj bo. Kot je vsak človek edinstveno bitje, ki ima edinstveno življenje, je tudi vsaka smrt edinstvena. Bi si pa po spremljanju stotine umirajočih upala reči: Kakor živimo, tako bomo umrli. Zato velja reflektirati naša življenja, da se smrti ne bomo na smrt bali, kot se je bojijo tisti, ki niso polno živeli, ki obžalujejo, kar so storili ali česar niso …

FOTO: Blaž Samec

Kako so vas osebno zaznamovale zgodbe umirajočih?

Zgodbe umirajočih so me učile najpomembnejših življenjskih lekcij: odpuščanja, hvaležnosti, sprejemanja, predvsem pa opuščanja identitet in navezanosti. Moja pesniška zbirka Iz trebuha in neba, ki je bila to poletje obravnavana na festivalu Pranger, je napisana po navdihu; poleg Ljubezni in Svetlobe je največji navdih prav Smrt, ki ima svoj razdelek Smrtnice. V nemški zbirki ji je dodano novo poglavje Onstrančnice, od tam se zdaj oglaša največ pesmi, hehe … Smrt odpira vrata Ljubezni in tudi poeziji, ki nas tolaži zaradi strahu pred njo: Spusti, opusti, samo pusti, šepeta.

Velja reflektirati naša življenja, da se smrti ne bomo na smrt bali, kot se je bojijo tisti, ki niso polno živeli, ki obžalujejo, kar so storili ali česar niso …

Vam je bilo zaradi tega, kar ste doživljali v hospicu, kaj lažje, ko ste se sami soočili s hudo boleznijo, rakom? Ste se zaradi teh izkušenj morda kaj manj bali svoje smrti?

Gotovo, gotovo! Saj poznate imenitni Schwentnerjev aforizem: »Življenje je šola, v katero vsi hodimo, a na končni izlet nihče noče.« Tudi jaz ne, hehe … A premišljujem o njem in rak je odlična lekcija za takšno preizpraševanje! Živela sem polno, ničesar ne obžalujem in kličem življenju Da. Reči življenju zares Da pomeni reči tudi smrti Da, ker je smrt del življenja. Kako in kaj bo, ko bomo stopili skozi ta vrata, bomo pa prej ali slej vsi izvedeli, končnemu izletu se pač ne moremo izogniti.

Ste se bali, da bi bili zaradi bolezni ob glas?

Sploh nisem razmišljala o tem, kaj bi lahko bilo in kaj bo, če bo. Samo sprejemala sem, kar je bilo, in tako počnem še danes. Če bi bila nagnjena k tarnanju, bi lahko naštela veliko tegob. Tako pa radostno pravim: živa sem, diham! Lahko namreč ne bi več! V luči tega čudeža vse zbledi, tudi take in drugačne težave, ki jih seveda občutim, se pogovarjam z njimi. Veste, draga Alenka, česa me je rak naučil? Kletvice! V naši družini ni bilo slišati ene same kletvice in tudi jaz nisem znala kleti. Zdaj mi pa prav dobro dene, ko gledam, kako kdo slastno melje mojo najljubšo hrano – solato, jaz je pa ne morem, saj tako rekoč nimam zob. Pa si rečem, solate pač ne morem jesti, jebi ga! In mi odleže, vam povem.

Se je naš odnos do minljivosti in smrti v zadnjih letih ali desetletjih spremenil?

Se spreminja, se, k sreči! Vse več je filmov o staranju, umiranju in smrti, vse več je knjig na to temo. A se še vedno premalo pogovarjamo, osebne stiske so hude, in če jih ne moremo deliti z drugimi, lahko vodijo v brezup. Saj zato je hospic tako pomembno gibanje, ki omogoča ne le dostojanstveno umiranje in smrt, temveč sočutno spremlja tudi bližnje in žalujoče. Pred leti sem začela s hospickafejem v ljubljanskem Konzorciju in zdaj so hospickafeji tako rekoč po vsej Sloveniji, kakšna dragocenost! Ljudje poslušajo pričevanja in osebne zgodbe najbolj odpirajo srca, sočutni strokovnjaki vlivajo upanje, ustvarja se skupnost ljudi, ki se lahko iskreno pogovarjajo o svojih bolečinah in žalosti … To najbolj potrebujemo, to: pogovor.

Gotovo ga potrebujemo tudi v času, polnem pretresov, v katerem živimo zdaj. Kakšne izzive postavlja ta čas pred nas?

Naj se še tako čudno sliši, vam bom kar povedala: radosti me, da živim prav v tem času. Imam kaj videti, kaj občutiti, kaj narediti, kaj spremeniti! Zelo intenziven čas je to, ko pred našimi očmi propada materialistična paradigma in se rojeva nov svet. Kakšen bo, ni odvisno (le) od politike, ampak od slehernika, kako bo ravnal, kakšnim vrednotam sledil, v čem bo videl smisel življenja in svoje poslanstvo. Srečna sem, ko gledam mlade, ki jih zanimajo podnebne spremembe, ki si pomagajo in se podpirajo, tiste mlade, ki jih ne mamijo materialni uspeh, individualizem in potrošništvo, ampak jim največ pomeni veselje do življenja. Kar pomeni: zdrava družba, altruistična skupnost, prijateljstvo, delo za javno dobro vseh in ne le skrb za lastno rit. Mineva deset let, odkar sem s Hanžkom in Plutom ustanovila gibanje za trajnostni razvoj TRS in pozdravni nagovor v nabito polni dvorani somišljenikov žarečih oči začela takole: »Ne zapirajte se vase, ne delajte le zase, ostali boste brez zaklonišča.« Smo bili petelini, ki smo prezgodaj peli? Verjamem, da je zdaj čas, da se naša vizija uresniči. Samo skupaj nam bo uspelo ohraniti svet in človeško vrsto, samo povezani!

Znani ste kot strastna bralka in neumorna piska, ambasadorka branja. Je branje enako pomembno v vseh obdobjih življenja? Morda na stara leta še bolj?

Branje je izjemno pomembno, najbolj v mladosti, ko se oblikujejo možgani in z bogatenjem besedišča zmoremo razumevati svet v širini in globini, česar s 300 besedami, kot jih znajo premnogi digitalizirani mladostniki, ne zmoremo. Na stara leta se oči ne obračajo več toliko ven, tudi v knjige ne, temveč bolj vase, v globino duše, kjer prebivata svetloba in tema. Z obojim imamo na stara leta veliko opraviti, če le želimo! Osvetljevati svoje sence, mehčati zastarele vzorce in prepričanja, delati prostor za resnično ljubezen, to je na starost zame najpomembnejše delo.

V Švicariji v Ljubljani pripravljate Večere z Manco Košir, nadaljujete te pogovore tudi letos?

Nadaljujem, in to z največjim veseljem, vsako drugo nedeljo v mesecu ob 18. uri. Na srečanju 14. novembra se bomo pogovarjali prav o najini temi: spremljanju hudo bolnih in umirajočih, gostja bosta pionirka paliativne oskrbe zdravnica Urška Lunder – izšel je ponatis njene sijajne knjige Odprto srce – in prostovoljec hospica Žiga Čamernik. Promovirali bomo še ganljivo slikanico pokojne Jasne Stošić Joj, kako boli!, ki milo lepo opiše pravo sočutje. To knjižico bi moral prebrati sleherni človek!

Ko vas človek posluša in gleda, ima vtis, da ljubite življenje. Kaj pri življenju vas najbolj privlači, kaj vam daje radost?

Hvala smrti, ki me je naučila ceniti sleherni trenutek, me postavila v zdaj in tukaj, mi odprla srce in oči za čarobnost življenja, ki se mu čudim podnevi in ponoči. Imate prav, Alenka, jaz sem zaljubljena v življenje! Sem rekla otrokom in vnukom, ki imajo vsi že natančna navodila, kakšen naj bo moj pogreb, naj vrtijo Oliverja Dragojevića Vjeruj u ljubav u dobru i zlu in Edith Piaf Non, je ne regrette rien! In v osmrtnico napišejo: »Bila je zaljubljena v življenje.«

Pa si rečem, solate pač ne morem jesti, jebi ga! In mi odleže, vam povem.

V nekem intervjuju ste rekli, da ničesar več ne načrtujete, da življenje načrtuje vas, saj ste že na drugi strani hriba ...

Zjutraj odprem oči in vprašam: Le kaj mi bo prinesel današnji dan? Sleherni dan mi natrosi kup čudežev v odprto naročje. Zdajle recimo najin pogovor, ki je zame dragocen. Potem bom kuhala nedeljsko kosilo, hura! Od tam naprej bom pa videla, kaj se ima zgoditi. Sprehod na Rožnik? Pogovor s prijateljico, ki je v bolnišnici? Branje pisma izjemnega moškega? Bom ponovno pregledala rokopis sedme knjige epistol Nagovori tišine, ki jo Mladinska knjiga že pripravlja za tisk? Morda bom pa samo obsedela v bralnem stolu in delala nič, kar je najplemenitejše opravilo v tem življenjskem obdobju in melanholičnem jesenskem času, hehe …

Kaj vas navdaja z optimizmom, s katerim gledate v prihodnost kljub težkim časom, v katerih smo se znašli?

Star človek, ki je videl veliko smrti, se zaveda svoje majhnosti: prah sem in v prah se povrnem. Ponižnost je položaj, iz katerega nič ni tako grozno, kot je videti, ali pa še bolj. Kdo ve? Jaz, ki živim le delček delčka sekunde z vidika vesolja, gotovo ne. Življenje se ni začelo z mojim rojstvom in se tudi ne bo končalo z mojo smrtjo. A minilo bo zagotovo, kot mine vse. Zato pa je tako pomembno, da do takrat, ko mine, živimo radostno. In to ni naravni dar, temveč odločitev. Moja izbira je to! Pred leti sem se oklicala za umetnico ARS. ARS pomeni Ambasadorka Radostnega Staranja. Nisem za anti aging kozmetiko, prehrano, programe in projekte, temveč za art of aging. Moj obraz je vse bolj zguban, moje srce pa vse bogatejše. Ko bom umirala, bom gledala vanj in molila rožni venec iz biserov spomina, zato sem pozorna, kaj zdaj polagam v srce, s kakšno duhovno hrano se hranim. Vam rečem, težkim časom navkljub je lepota tu, je ljubezen tu … Okoli mene in v meni. Iz tega se hrani moje (za)upanje.