Tiskane izdaje
Očetovina, »resnična zgodba«, kakor je Philip Roth podnaslovil svoje memoarsko pisanje, govori seveda o nasledstvu in tradiciji, o tem, kaj dobimo od staršev in rodu, mišljenega kar najširše, celo kot pleme ali etnija.
Če odmislimo konkreten in drastičen, do konca neolepšan odlomek, kjer je izraz očetovina konkretno opisan in bi iztrgan iz konteksta lahko preusmeril našo pozornost v nepietetno smer, je dediščina, ki jo je ameriški pripovednik judovskih korenin dobil od očeta, ob dedovem brivskem lončku, predvsem smisel za zgodbarstvo, za pripovedovanje, za prevzemanje vloge kronista v skupnosti.
Oba, oče in sin, sprejmeta vlogo pedantnega spominjevalca, ki iz širokega nabora rekonstruirata preteklo, se spominjata skoraj mitskih časih revščine in judovske getoizacije med obema vojnama in povojne postopne rasti standarda: sta spomin na življenje, kakršnega v Newarku, kamor so se Philipovi starši priselili iz Galicije, že dolgo ni več.
Mesto je po rasnih protestih nepovratno razdejano, industrija opuščena ali preseljena, recimo v tretji svet, predvsem pa so izginile tradicionalne judovske delavnice, v katerih so ročno šivali rokavice in živahno trgovali, izginile so cele četrti, v katerih so revni rokodelci opravljali svoje poklice. Svet zaprte in upravičeno preganjavične judovske skupnosti, svet manufaktur in unikatnih izdelkov je pregnala konfekcija in množična produkcija.
O tem govori kar nekaj knjig iz Zuckermanovega dela Rothovega opusa; ob nekaterih neuvrščenih, nerazvrščenih romanih, med katere sodijo recimo zgodnji Zbogom, Columbus ali Portnoyeva tožba, Rothov opus delijo glede na pripovedovalce ne več delov. Ob erotomanskem profesorju književnosti Davidu Kepeshu, ki se loteva akademske sfere, je Nathan Zuckerman občutljiv judovski zapisovalec in biograf, portretist pomembnih in v skupnosti izstopajočih posameznikov.
Visokorasli športnik, zaradi svojega skoraj vikinškega imidža imenovan »Šved«, ki ga, z družino in hčerinimi prekoračenji popisuje eden najmočnejših Rothovih romanov Ameriška pastorala, je že en tak omajan steber družbe. Nedvomno gre za roman, ki preseka ne samo z ameriškim snom, temveč zareže v živo tkivo kaotične in nepregledno razraščajoče ameriške družbe v času hladne in korejske vojne. Zuckerman se družinske sage loti z omejenim vedenjem, pa vendar z nekakšno skrbjo in odgovornostjo, s katero skoraj lebdi nad skupnostjo in se čudi muhavosti usode, ki se kot v grški tragediji poigrava z najmočnejšimi, če le malo zdrsnejo – to je za hamartio, za tragično krivdo dovolj.
Bil je oče z veliko začetnico
Zdaj, v Očetovini, ki smo jo dobili v prevodu Miriam Drev in jo je izdala založba UMco v zbirki Odkrito, se nam ob popisih očetovega spominjanja na nekdanjo dejavnost v Newarku, zazdi, da je za nekaj zuckermanovske epske širine in smisla za kopanje po detajlih, ki naj presvetlijo nekaj tako nepreglednega in kontradiktornega, kot je življenje, v Rothovem opusu zaslužen ravno očetov lik. Svoje spomine namreč skoraj obsedeno deli z vsakim mimoidočim in naključnim znancem, kadarkoli in kjerkoli, če ga je le pripravljen poslušati, in te priložnosti so zdaj žal predvsem ob zdravniških pregledih in podobnem.
Roth namreč v tem faktičnem delu popisuje čas od očetove diagnoze – ima redek hrustančast tumor, ki počasi napreduje in ovija vitalne dele možganov in živce, zato pareza, negotovost pri hoji, potrtost in nihanje v razpoloženju – do očetove smrti.
Postavlja v tem delu očetu, pa tudi skupnosti, spomenik; če je bil recimo v romanu Portnoyeva tožba še kako skeptičen in provokativen do prav posebne drame, ki so jo dnevno in ves čas uprizarjali Portnoyevi doma in je izhajala iz zavesti o posebni vlogi in izbranosti Judov, ki so še prav posebej odgovorni za svet in vsem na očeh, je zdaj polemičnost popustila.
Tudi zaradi spoznanja, da oče ni več zdrav in da so nepovratno minili časi, ko ga je oče »spravljal ob pamet z nasveti, ki so bili neuporabni, in z ukori, ki so bili nesmiselni, ter z utemeljitvami, zaradi katerih sem se, ko sem bil sam v svoji sobi, tolkel po čelu in tulil od obupa«. Opisuje zadnje obdobje borca trde volje in garača, ki so mu bili vzor judovski boksarji, in ki mora zdaj kapitulirati, predati tekmo pred nerešljivo uganko, pred lastno smrtnostjo. Kot vsi poskuša oče neizbežno omiliti, začasno se zacikla v scenarije s srečnim koncem ali berači za nekajletni odlog: podtika zdravnikom, ki mu ne dajejo prav, možnosti za lastno ozdravitev, dopušča več možnosti kot oni, da je mogoče tumor obsevati in podobno, saj bi bila operacija pri šestinosemdesetih skrajno delikatna, izid pa vprašljiv.
Ravno zato je Rothovo pisanje bolj spravljivo kot prej do očeta, ki »ni bil samo oče, bil je Oče z veliko začetnico, z vsem, kar pri očetu sovražiš, in vsem, kar pri njem ljubiš«. Zgodnji roman Portnoyeva tožba je menda predvsem zaradi popisa materine vloge v permanentni drami čustvenega izsiljevanja, sprožil kar nekaj polemik, tudi s strani rabinov.
Menda zaradi lika matere celo bolj kot zaradi neverjetnega in inventivnega nabora različnih masturbacijskih praks in ljubkovanja in poželenja po shiksah, splošne in permanentne in po lastnem prepričanju patološke obsedenosti z nejudovskimi deklinami, ki je sploh srž Portnoyeve odraščajniške osebnosti. Zdaj, več kot petdeset let kasneje, se Roth bolj posveča nekdanji zaposlitveni diskriminaciji v zavarovalništvu, ki je še v šestdesetih zapostavljala katolike in Jude, obarvane in sploh, in prizna očetu, da je bil kolos, da je lahko z razmeroma slabo izobrazbo – za kaj več ni bilo ne denarja, ne časa, saj so morali otroci zgodaj začeti delati, da so družine sploh preživele – prilezel tako daleč. Do vodje zavarovalniške podružnice in do solidne pokojnine.
Brez posmehljivosti
Roth o očetovem umiranju in občutkih pričevalcev piše »resnično zgodbo«, vendar jo oblikuje po zahtevah literature in seveda s stilističnimi figurami; nič drugače, kot recimo Franzen svoje otroštvo in ornitologijo v romanu Območju nelagodja.
Z več distance kot podrobno svoja čustva ob izgubi očeta popisuje Lojze Kovačič v romanu Deček in smrt, tudi zato, ker je Roth v bolj zrelih letih. Kot da je smrt po vseh teh ponovitvah in generalkah za lastno manj travmatična, čeprav lahko tudi prej v nekaterih prozah, recimo v romančku Umirajoča žival, slutimo Rothovo sprijaznjeno nemoč ob smrti.
Če je pretežni del njegovega opusa poganjalo poželenje, erotika, želja po provokaciji in razbijanju malikov, je v Očetovini bolj nostalgičen in graditeljski, ob tem ves čas opazuje lastne reakcije, kot da bi se pripravljal na lastni nastop in se zraven učil od mojstrov. Obenem kot stopa v vlogo nosilec spomina na holokavst in na obdobja suhih krav, lakote in pomanjkanja ob prihodu v Ameriko, ki veže judovsko skupnost; iz te iste kohezivnosti se je ta veliki pripovednik, ob ameriških judovskih rojakih Isaacu Bashevisu Singerju, Normanu Mailerju, Bernardu Malamudu ali Saulu Bellowu sploh lotil popisa spremenjene vloge, v kateri se je po drugi vojni znašlo ameriško judovstvo.
To novo situacijo, ki jo popisuje skozi oči sekularnega intelektualca, nakazuje grožnja razpada sistema, vsaj s stališča tradicionalnih vrednot, po drugi je opazna represija, ki jo je sprožil lov na čarovnice v času mccarthyjevskih protikomunističnih procesov. Nekako tipično je, da je Roth napisal tudi romana Zarota proti Ameriki, fantastično spekulacijo, kaj bi bilo s svetom, če bi namesto Theodorja Roosevelta v predsedniški tekmi zmagal letalski as Charles Lindbergh, neprikrit nacistični simpatizer, in I Married a Communist, ki je že dovolj pomenljiv že v naslovu.
Pretežni del Rothove proza je vsaj delno vezana na doživeto, nekatera dela iz opusa, recimo roman Dojka kot parafaza Kafkove Preobrazbe lahko razumemo iz časov prijateljevanja s češkimi intelektualci/kami, nekaj o staranju iz časov, ko se je umaknil v osamo po živčnem zlomu in žilnih obvodih. Proza torej vedno temelji na avtobiografiji, in tudi avtobiografija je tako na meji s prozo. V tem Rothova Očetovina spominja na prozo Lojzeta Kovačiča, vsaj po razmerju med resničnim in tistim, kar mora to resničnost podpirati, čeprav je morda kakšna epizoda prinešena od drugod.
To pisanje je sicer spodbujeno s stisko, z lastnimi dilemami in pomisleki ob končnosti, in vidimo, na koncu, da ga je pisal sproti, skoraj terapevtsko. Tudi zaradi teme je izostala siceršnja Rothova posmehljivost in humor, saj so sicer nekatera dela, ki govorijo o nevrotičnosti mladih judovskih intelektualcev, tematsko sorodna vsemu, kar poznamo iz filmov Woodyja Allena.
Le da je Roth včasih malo bolj zresnjen, kadar parazitira na občih mestih psihoanalize. Očetovina je še korak naprej v tej smeri, morda tudi zaradi spoznanja na koncu, da ga bo v knjigi o očetu oče tudi po smrti sodil, da bo »trajno ostal njegov mali sin, z vestjo malega sinka, tako kot bo on v sanjah živel naprej ne le kot moj oče, temveč kot oče vseh očetov, ki izreka sodbo prav o vsem, kar naredim«.
