Tiskane izdaje
Sovjetska literatura je »najbolj idejna, najbolj napredna in najbolj revolucionarna literatura izmed vse literatur vseh narodov in dežel«. Misel Andreja Ždanova iz leta 1934 se zdi po sesutju komunističnega eksperimenta zgolj anahronistična domislica, pa četudi smo priča nekakšnemu revivalu socialističnih domislic.
To velja predvsem za področje likovne oziroma vizualne umetnosti, kjer lahko zasledimo povečano zanimanje za tovrstne »dosežke« fašizma ter nacionalnega in internacionalnega socializma, medtem ko je literatura iz tega obdobja skoraj pozabljena. Vzrok se zdi povsem jasen, številne »umetnine« ter seveda javni spomeniki, še zlasti internacionalnega socializma, so ostali nedotaknjeni in se kar ponujajo kot predmet nove, neredko bizarne reevalvacije ali celo rehabilitacije, medtem ko so knjige enostavno izginile iz knjižnic in knjigarn kot tragikomičen relikt neke družbene utopije, študij o tem obdobju pa je malo ali nič.
Kot poudarja Drago Bajt v obsežni monografiji o socialističnem realizmu Kar je sonce za luno, to je Rusija za nas (Lud Literatura), je takšna ignoranca zelo nenavadna, saj je imela tovrstna produkcija pri nas pomembnejšo vlogo, kot ji jo pripisujeta literarna in umetnostna zgodovina. Bajt opozarja na poskuse, da se neposredno kopiranje tujih, to je sovjetskih vzorcev, poskuša zabrisati z razpravljanjem o avtohtonosti slovenske partizanske literature, ki da jo je treba ločiti od povojnega pravovernega socializma in marksistične lažne estetike.
Raziskovalci prav tako ne uporabljajo novih znanstvenih metod ter ne razkrivajo širših vidikov te problematike, ki bi osvetlili celotno genezo slovenskega socrealizma ter potegnili jasno vidne vzporednice ne samo s političnimi, idejnimi in estetskimi karakteristikami zaprtega sistema socialistične totalitarne države, temveč tudi s principi krvi in rodne grude (Blut und Boden) tretjega rajha.
Za Bajta je socialistični realizem vreden pozornosti že zato, ker je bila ta estetika veljavna najdlje od vseh umetnostnih zvrsti in tokov v preteklem stoletju, ustvarjena so bila nešteta literarna in druga umetniška dela, spodbudila pa je nastanek in razvoj podobno ideološko usmerjene umetnosti v vseh deželah s socialistično in komunistično ureditvijo. Kakorkoli že, morda Bajtova knjiga ne bo pomenila posebne spodbude za nadaljnje raziskave, vendar je že sama po sebi dovolj sistematična in poglobljena, da socialistični realizem kot mednarodni in jugoslovanski oziroma slovenski fenomen dobi drugačno, otipljivejšo fizionomijo.
Sovjetski socrealizem
Prva polovica knjige nudi dovolj natančne vpoglede v genezo, razvoj in doktrino socialističnega realizma v Sovjetski zvezi ter razvoj tega fenomena kot planetarnega pojava. Povsem v ospredju je literatura, v kateri avtor natančno razčlenjuje posamezne zvrsti oziroma žanre, kot so revolucionarni, graditeljski, raziskovalno-pustolovski, vojni in zgodovinski roman ter poezija in dramatika, medtem ko so slikarstvo, kiparstvo, arhitektura, glasba in film omenjeni zgolj informativno. Enako velja za elemente socialističnega realizma, ki so se razvili na Zahodu in so le redko genetsko povezani s sovjetskimi vzorci, vendar v določenih segmentih korespondirajo s temeljno idejo in predvsem z edukativnimi in ideološkimi intencami tovrstne literature.
Kot uvod v predstavitev slovenskega socrealističnega opusa Bajt navaja zapis Bratka Krefta, ki leta 1934 v Ljubljanskem zvonu poroča o prvem kongresu sovjetskih pisateljev v Moskvi in poudarja, da je glavni junak nove ruske književnosti »človek, ki so ga organizirali procesi dela, ki je opremljen z vso močjo moderne tehnike, človek, ki spet s svoje strani organizira delo, ga napravi lažjega in produktivnejšega, ga dvigne do stopnje umetnosti. Učiti se moramo zapopasti delo kot stvariteljstvo.«
Sledi natančna analiza vseh vidikov slovenskih socrealističnih »dosežkov«, od publicistike in lirike »krampa in lopate« (»Mi pa pojoč krepko v nov dan smo krampe zasadili in kot omotični se v krhko prst zarili v gigantskem ritmu tisočerih rok«, Ivan Minatti, Jutro na progi) do romanov in reportažne proze ter gledaliških agitk.
Res pa so po resoluciji informbiroja slepo kopiranje sovjetskih vzorcev postopoma nadomestile izvirnejše, podomačene oblike; pot od zaklinjanja Borisa Ziherla, da je Sovjetska zveza »s svojo stalinsko ustavo simbol demokratičnih pravic«, do III. kongresa književnikov Jugoslavije v Ljubljani leta 1952, na katerem je Miroslav Krleža v svojem referatu dokončno razčistil z upravičenostjo takšne politične tendencioznosti, je bila sorazmerno kratka.
Je pa po avtorjevem mnenju periodizacija socialističnega realizma pri nas predmet različnih interpretacij, po njegovem mnenju je najbolj smiselno postaviti časovni okvir med letoma 1946 in 1952. V času pred tem se je postopoma propagirala in uveljavljala predvsem verzija vulgarnega marksizma, maskirana z dialektiko znanstvenega socializma, po letu 1952 pa je dokončno stekel proces desovjetizacije.
Dragocena v več pogledih
Bajtova knjiga se zdi dragocena v več pogledih. Na eni strani kot literarna študija, ki prva celovito zaobjema in razkriva ozadja nastanka, razvoja in izzvena socialističnega realizma pri nas, obenem pa razgalja njegov notranji ustroj, saj »socrealistična kultura in umetnost totalitarne sovjetske družbe ne temeljita zgolj na obujeni rodovni povezanosti v kolektivistični državi, temveč tudi na sekularizirani religiji in utopični mitologiji«.
Obenem ima tudi izrazito aktualen pomen, saj smo priča številnim poskusom relativiziranja totalitarnega značaja nekdanjega režima ter celo naivnim razpredanjem o možnostih njegove restavracije; hkrati prek specifičnega rusofilstva poteka tudi nekoliko modificirana in spervertirana oblika naslona na Putinovo Rusijo, kar je svojevrsten sodoben slovenski remake prepričanja o vodilni vlogi Rusije kot poosebitve boja celotnega slovanstva proti liberalnemu Zahodu in se ne nazadnje formalno kaže tudi v društvu Slovenija – Rusija, nekakšnem »demokratičnem« nasledniku Društva prijateljev Sovjetske zveze.
Kar je sonce za luno, to je Rusija za nas razkriva ves mehanizem včasih naivno dobronamerne, večinoma pa instrumentalizirane in strogo politično normativne kulturne produkcije, ki se je kljub obvladovanju vseh sistemov in podsistemov, strogim sankcijam ter neomejeni finančni podpori ter družbenim privilegijem za tovrstne konformiste pokazala za povsem jalovo.
Ostala je kulturni, umetniški, družbeni in politični kuriozum in gigantski mrtvi rokav v zgodovini umetnosti ter najlepši dokaz, da z artificialnimi in od stvarnosti odtujenimi kabinetno teoretičnimi modeli ni mogoče preobraziti niti posameznika niti družbe, četudi se pri tem uporabljajo najbolj skrajna bodisi marketinška bodisi represivna sredstva.
