Tiskane izdaje
Peter Sloterdijk je v srcu komunist, je ob sedemdesetletnici znamenitega nemškega filozofa v časopisu Die Zeit zapisal Slavoj Žižek, vsekakor pa je po njegovem prepir z njim bolj produktiven od plavanja v postani vodi levega konsenza.
Obe tezi sta za mnoge kontroverzni, a saj tudi sedemdesetletni mislec iz Karlsruheja v Nietzschejevem slogu verjame, da morajo sodobni filozofi misliti nevarno.
Za liberalne levičarje je pisanje Petra Sloterdijka že več kot tri desetletja neznosna provokacija, verjame Žižek in vsaj s tem se strinjajo tudi številni (levo usmerjeni?) bralci časnika Die Zeit. »Sloterdijkova odločilna napaka se zdi, da je optimistično-naivno poskušal razmišljati svoj model znotraj kapitalističnega sistema,« piše eden od njih. »Sicer so tudi znotraj sistema niše za nenasilje ali altruizem, a je tam tudi on za vedno povezan z močjo, izkoriščanjem in tlačenjem.«
To so še dokaj mile kritike, saj je bil Sloterdijk za vrhunskega socialdemokratskega politika Sigmarja Gabriela, zdaj zunanjega ministra Nemčije, »dobavitelj desničarskih ideologij«. Nikoli dolžan odgovora je nemški filozof sedanjega zunanjega ministra svoje države imenoval »designirani poraženec«. Žižek verjame, da so takšne reakcije značilne: ni se treba strinjati s Sloterdijkom za uvid, da nemški filozof kaže ravno na tiste slepe ulice, ki bi jih levo-liberalna pozicija najraje zameglila.
Ponovno uglaševanje
Filozofi, ki soustvarjajo miselno dediščino svojega časa in hkrati izprašujejo, najbolj burijo duhove. Profesor filozofije in teorije medijev na univerzi za umetnost in oblikovanje v Karlsruheju, desetletje do leta 2012 tudi sovoditelj televizijske oddaje ZDF Filozofski kvartet, je s študijem filozofije, zgodovine in nemščine v Münchnu ter Hamburgu začel prav v za evropsko levico prelomnem letu 1968 in je leta 1978 odpotoval celo v ašram indijskega guruja Bhagwana Shreeja Rajneesha.
Pravi, da si brez te izkušnje »ponovnega uglaševanja« ne bi mogel predstavljati svojega dela, a je razburil sodobnike že njegov filozofski preboj s Kritiko ciničnega uma. Kritik der zynischen Vernunft, v kateri Sloterdijk dve stoletji po Kantovi Kritiki čistega uma nasprotuje cinizmu kot razsvetljeni napačni zavesti, ostaja najbolj brana filozofska knjiga v nemškem jeziku po drugi svetovni vojni. S Pravili za človeški vrt (Regeln für den Menschenpark) pa je sprožil celo obtožbe o zagovarjanju fašistične ideologije. Očitali so mu oddaljevanje od neomarksistične frankfurtske šole z vključevanjem prvin Heideggerja in Nietzscheja.
Peter Sloterdijk se je rodil leta 1947 v Karlsruheju nemški materi in nizozemskemu očetu, a je v času po drugi svetovni vojni zakonska zveza njegovih staršev kmalu razpadla in filozof je videl svoje odraščanje »brez formativnega očetovskega elementa«. Morda tudi zato v svojih delih razglablja o moči in nemoči ljubezni ter se loteva analize svetovnih verstev z domnevo, da je vera temeljna antropološka konstanta. Sprašuje se, ali lahko judovstvo, krščanstvo in islam pomagajo k razvoju »od kolektivizma do strank civilne družbe«.
Eno od njegovih vidnejših del so tudi Sfere, družbeni prostori, ki jih najdemo povsod, kjer živijo ljudje. V skladu z zgodnjim mankom so prva sfera odnosi med otrokom in materjo, v tretjem in zadnjem delu – penastih svetovih – pa se po njegovem posamezni mehurčki ne integrirajo, ampak tvorijo nepravilne oblike. »Kar mediji predstavljajo kot globalizacijo, je morfološko gledano vojna pen. Ne dogaja se homogenizacija, poenotenje, ampak frakture, drobljenje. Vendar prav to morajo biti, če je cilj premagati cinizem.«
Nemški filozof se tudi danes ukvarja z globalizacijo. V lanskem intervjuju za švicarski Tagesanzeiger je veliko poražencev v sodobnih družbah pripisal »neizogibnemu stranskemu učinku demokracije«: ljudje imajo sicer veliko več možnosti za vzpon po družbeni lestvici, a je tudi pritisk veliko hujši. »Če je toliko možnosti in ne zmoremo izkoristiti nobene, je občutek poraženosti še toliko bolj grenak.«
A kaj bi bilo, če teh možnosti ne bi bilo? »Potem bi bil naš zvezni predsednik [tedaj še Joachim Gauck, op. a.] mali vaški župnik v deželi Mecklenburg - Predpomorjansko, Angela Merkel pa bi bila hišna pomoč na fari.« Po izbruhu migrantske krize je ostro napadel njeno »improvizirano politiko« in se zavzel za nacionalno državo, ki po njegovem še edina vsaj napol deluje. »EU ima kot razrahljana zveza boljšo prihodnost od takšne, ki se zavzema za tesnejše povezave.«
Sloterdijk ne prizanaša niti kanclerkinim nacionalističnim nasprotnikom in Alternativo za Nemčijo označuje za stranko s še posebej številnimi »spodletelimi figurami«.
Zahteva po regulaciji reprodukcije
Sloterdijk je razburjal tudi z nekaterimi drugimi idejami. Zaradi zamisli, da uveljavljanje novih genetskih tehnologij zahteva regulacijo »biokulturne« reprodukcije, ga je drugi največji živeči nemški filozof Jürgen Habermas obtožil zavzemanja za vzrejo ljudi – in si od njega sam prislužil obtožbo levega fašizma: razmerje med velikanoma filozofije jasno kaže napetosti povojne Nemčije tudi na najvišjih miselnih ravneh.
Slavoj Žižek se ne spušča na to raven, v časniku Die Zeit raje analizira Sloterdijkova razmišljanja o »antinomijah države blaginje«, še posebej, ker se mu njegova »etika dajanja« zdi zelo blizu komunistični viziji. Sloterdijk bo moral sam polemizirati s takšnimi ocenami, a je že predlagal radikalne spremembe obdavčenja, prepričan, da produktivni del družbe ni več delavski razred, ampak višji srednji, ki z davki plačuje levji delež stroškov za izobraževanje, zdravstveno zavarovanje in še marsikaj drugega.
Tudi za Sloterdijka so socialdemokratske norme kot del skupnih vrednot in ustavne ureditve, ki jih sprejema celoten politični spekter, eden največjih uspehov naših družb, navaja Žižek, pa čeprav je sam kritičen do predloga nove kulturne revolucije. Nemški filozof je prepričan, da te spremembe zahtevajo prelom z etatizmom, ki je kot relikt absolutizma na čuden način preživel v našem demokratičnem svetu.
Sloterdijk vidi »socialno perverzijo« v neravnotežju med erosom in thymosom, med erotičnim nagonom kopičenja stvari in nagonom velikodušnosti in dajanja. Proizvajalcev blagostanja ne bi smeli obravnavati kot osumljence, ki nočejo poravnati svojih družbenih dolgov, ampak kot resnične dajalce, ki lahko prostovoljno odločajo o svojem deležu.
Žižek ob tem spominja, da so finančno krizo leta 2008 povzročili uspešni ljudje, državi pa so sredstva za njihovo reševanje dali prav »mali«. Slovenski filozof celo dvomi o izboru starogrških prispodob: eros je namreč lahko razumljen tudi kot neskončno dajanje, thymos pa je lahko destruktiven. Njegov glavni očitek Sloterdijku pa se glasi: zakaj zagovarja velikodušnost le znotraj prisile kapitalizma, kjer je vsaka velikodušnost a priori zreducirana na nasprotje brutalni posesivnosti, »dober Dr. Jekyll kapitalističnemu Mr. Hydu«.
Da bi se lahko napeta razprava nadaljevala, je Petru Sloterdijku ob sedemdesetem rojstnem dnevu zaželeti še veliko produktivnih let – nagrade za njegovo dosedanje delo prihajajo same. Poleg številnih, ki jih je že prejel, mu bodo septembra v Wiesbadnu »za miselne impulze širokim slojem naših družb« podelili še priznanje Helmutha Plessnerja, enega najvidnejših nemških »filozofskih antropologov«.
Sloterdijk se ukvarja tudi s številnimi vprašanji prihodnosti in med drugim sodeluje z ustanovo Frankfurter Zukunftsrat, »think tankom prihodnosti«. Napeto čakamo na prihodnje »miselne impulze« – in vroče razprave, ki jih bodo nedvomno sprožili tudi ti.
