Marguerite Yourcenar je bila zelo strastna

Saša Jerele bo prejela Sovretovo nagrado za prevod dela Splet večnosti.

čet, 26.10.2017, 09:00

Prevajalski opus Saše Jerele je neločljivo povezan z deli francoske klasikinje Marguerite ­Yourcenar – v slovenščino jih je prevedla znaten del. Za zadnji prevod, tretji del družinske trilogije Splet večnosti, ji bo Društvo slovenskih književnih prevajalcev danes podelilo Sovretovo nagrado. V komisiji, ki je izbirala nagrajenca, so sedeli Tina Mahkota, Majda Kne, Primož Vitez in Nada Grošelj.

Že drugič ste dobili ugledno prevajalsko nagrado za prevod dela iste avtorice – Marguerite Yourcenar.­ Kako ste začeli prevajati to francosko avtorico in kaj v njenem delu vas vedno znova vabi k prevajanju njenih knjig?

Hadrijanovi spomini so me, ko sem jih odkrila med študijem, resnično osupnili: ne naletiš pogosto na roman, ki bi bil vsebinsko tako totalen, jezikovno tako zloščen, ritmično tako opojen. Kdo se ne bi želel za kako leto naseliti v njem? Nikdar ne bi zbrala poguma, če me ne bi k temu spodbudil profesor Vitez, ki je vedel, da sem že zabredla v prevajalske vode; pod okrilje me je nato z veliko topline vzel urednik Zdravko Duša. Vsa besedila Marguerite Yourcenar so vsebinsko in stilno gosta, nabita, nemogoče, da prevajalca, ki mu je takšna zvrst blizu, ne bi pritegnila.

Ali lahko sklepamo, da je vaša najljubša avtorica?

Ena ljubih, vsekakor pa mladostna ljubezen. Čeprav ji ni lahko slediti, se mi zdi na poseben način zanimiva prav za mlade bralce, študente. Ker je inspirativna, samosvoja. In obenem disciplinirana. Ker sta njena vedoželjnost, hlepenje po tem, da bi zaobjela čim širšo življenjsko izkušnjo, ki seže onstran njenega časa in danosti, nalezljiva. Pri uveljavljanju svojih izbir je bila brezkompromisna: kot pisateljica, ki je živela z žensko, kot humanistka, ki so jo zanimale civilizacijske vrednote in ne literarni eksperimenti. Suverenost, s katero si je 'prisvajala' velike moške like, je osupljiva.

Vzela si je tisto, kar je hotela, ne da bi se ozirala na norme, in hkrati sproščeno, samodejno, brez vika in krika, brez vzbujanja pozornosti. Seveda je bila finančno privilegirana: v življenju je hodila v službo samo nekaj let. Toda neodvisna je bila tudi literarno, nikoli ni pripadala kaki smeri. Res pa je imela za sabo sijajno tradicijo. Bila je nenavaden spoj intelekta, duhovnosti in čutnosti. Zanimivo je, da je mnogim sinonim za hladnost. V resnici je, tako kot Racine in vse 17. stoletje, s katerim je močno povezana, neskončno strastna.

Kakšen se vam zdi družinski triptih Labirint sveta v primerjavi s Hadrijanovimi spomini, ki so najbolj monumentalno delo ­Marguerite Yourcenar?

Labirint sveta ni tako žanrsko in slogovno monoliten: tudi ne more biti, če poskuša zajeti večstoletno zgodovino zahodne Evrope. Pri Hadrijanu je, po lastnih besedah, klesala v marmor, tukaj je gnetla testo. Trilogija najbrž ni idealna točka za vstop v njen opus: primernejša je za bralca, ki njena glavna dela že pozna in ga zdaj zanima, kako se je lotila družinske dediščine.

Ta je le gradivo, na katerem raziskuje mehanizme zgodovine in zgodovinskega romana, nikakor ne identifikacijska točka – sebe ima za 'dedinjo vsega sveta'. Posredno pa izvemo marsikaj tudi o njej: v Spletu večnosti na primer opisuje očetovo razmerje z žensko, ki jo je izjemno zaznamovala tako življenjsko kot literarno.

Podoben model globoke in hkrati nemogoče ljubezni, podoben ideal človečnosti se pri njej vleče iz knjige v knjigo. Labirint sveta je hkrati avtobiografija, družinska­ kronika, esej in zgodovinski roman. V njem resda razdela materino in očetovo rodbino, vendar v ospredju ni individuum, temveč človeška usoda nasploh: nekateri govorijo kar o kozmobiografiji. Človek je zanjo izmuzljiva entiteta, pravzaprav le prehodna točka, križišče, na katerem se stekajo tokovi človeškosti in zgodovine, neznaten delček univerzuma, ki ga daleč presega.

Tudi to je eden od razlogov, zakaj materine smrti ni prikazala kot tragedije. Čas ni nekaj linearnega, ampak mešanica preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Tukaj se, čeprav ukleščena v 'konvencionalni' roman, kaže radikalnost nekaterih njenih pogledov, ki so jih drugi pisci v njenem času uvajali s formalnim eksperimentiranjem. Zanimiva v zadnjem delu trilogije sta tudi vprašanje vzgoje in odnos med očetom in hčerjo, ki je, vsaj na ta način, v literaturi redkeje ­tematiziran.

Na kakšne probleme in pasti ste naleteli pri prevajanju?

Avtorica slovi po sposobnosti, da s tankočutno izbranimi detajli (ne pozabimo, da je za potrebe pisanja predelala ogromno arhivskega gradiva, tudi zgolj družinskih dokumentov) izrisuje zgodovino v vsej njeni veličini in zapletenosti. Ni bilo vedno lahko razvozlati vsega tega zgodovinskega in kulturnega konteksta, ki je včasih zelo lokalen, predvsem pa se hitro spreminja, včasih iz povedi v poved.

Če k temu prištejemo slogovno strogost – Marguerite Yourcenar je znana po tem, da je iz osnutkov črtala vsako besedo, ki se ji je zdela odveč –, je jasno, da je taka okleščenost lahko do skrajnosti dvoumna.

Slog je včasih baročno razpreden, včasih minimalistično sentenčen. Zakonitosti francoske periode so v velikem nasprotju z zakonitostmi slovenske. Bolj ko je francoska poved razsekana (natrpana z večstopenjskimi podredji, deležijskimi in deležniškimi polstavki ipd.), umetelnejša je.

Velik problem so na primer 'viseča' pod­redja in členitev po aktualnosti. Iskanje ustreznih rešitev je zamudno, ker mora prevajalec ustvarjati pripovedno linijo popolnoma na novo in jo vleči iz povedi v poved. Zelo pomemben je stavčni ritem, njena melodija me spominja na Stritarja.

Mislite, da pri nagradi več odtehta to, da gre za odličen prevod, ali to, da prevajalec prevaja odlično knjigo?

Čeprav naj bi prevajalec profesionalno prevedel vsako besedilo, se prav pri kanoniziranih delih ravna po najstrožjih merilih. Zato kakovostne prevode iščejo najprej med vrhunsko literaturo. Vsako leto je sicer izstopajočih prevodnih dosežkov veliko več kot nagrad, ki jih podeljuje društvo.

Kako zdaj, že z nekaj časovne distance, gledate na svoje prevode?

Verjetno bi, če bi imela še eno živ­ljenje, redigirala prav vse. Najbrž nas je večina prevajalcev takih. Prevodi z začetka kariere sicer niso nujno slabši, so drugačni, ker z leti prevajalec spremeni odnos do jezika in izvirnega avtorja kot vrhovne avtoritete. Res pa se vse bolj zaveda tudi svojih pomanjkljivosti oziroma neobvladljivosti jezika in gradiva, je vse pedantnejši, namesto da bi z ­izurjenostjo delal hitreje.

Vztrajate v svobodnem poklicu. Je prevajalski kruh trd, je težko dobiti delo in zanj ustrezno plačilo?

Vesela sem, da smo bile letos za nagrado nominirane tri samostojne ustvarjalke. Vemo, da je finančna kompenzacija v našem poklicu daleč od ustrezne. Sčasoma izgoriš, ker loviš roke, ker greš včasih z glavo skozi zid, da zadostiš merilom.

Kakšni so vaši prihodnji ­prevajalski načrti?

Končujem prevod romana Živalsko kraljestvo Jean-Baptista Del Amoja, ki ga vsi opisujejo kot izjemnega stilista. Gre za sago o družini prašičerejcev v 20. stoletju. Takoj zatem pridejo na vrsto Saussurjeva Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Studia humanitatis pripravlja kritično edicijo z več spremnimi besedili, nad besediščem bo bedela ekipa strokovnjakov.

Prijavi sovražni govor