»Najbolj sem se namučila sama s sabo«

Urša Zabukovec bo prejela Sovretovo nagrado za prevod romana Mjausk Tatjane Tolstoj.

čet, 26.10.2017, 09:00

Urša Zabukovec prevaja iz več jezikov, največ iz ruščine. Loteva se zahtevnega družboslovja­ in humanistike, med ostalim je prevajala Dostojevskega, Gogol­ja, Bahtina in Lotmana. Sovretovo nagrado ji bo Društvo slovenskih književnih prevajalcev podelilo danes za prevod distopičnega romana­ Mjausk Tatjane Tolstoj, ki je ­jezikovno prava paša za dojemljivega bralca in vrhunski izziv za prevajalca.

V zadnjih letih smo imeli kar tri Sovretove nagrajence, ki prevajajo iz ruščine – vas, Lijano Dejak in Boruta Kraševca. Gre to pripisati moči ruske literature ali moči slovenskih prevajalcev iz ruščine?

Res je, imamo kar nekaj odličnih prevajalcev iz ruščine, ki nimajo le dobrega občutka za jezik, ampak tudi za literaturo – vedo, kaj brati, kje iskati, kar predlagati. In ruska literatura ni v slabi kondiciji. Gre pa morda še za nekaj drugega. Kolega lektor me je nekoč vprašal, kaj je posebnega na ruščini, da se prevodi iz nje dostikrat berejo tako, kot bi to bil avtorski tekst in ne prevod.

Ruščina je slovanski jezik in je skladenjsko, strukturno veliko bliže slovenščini kot romanski ali germanski jeziki, če se omejim le na najsorodnejše. Ko prevajam in španščine, porabim ogromno časa prav za preobračanje stavkov, ki kar nočejo zveneti slovensko. Pri ruščini je teh problemov občutno manj, so pa seveda drugi.

Mjausk, literarna poslastica, ki jo je Tatjana Tolstoj pisala šestnajst­ let, je bila gotovo zahteven prevajalski zalogaj. S čim ste se najbolj namučili?

Preden se lotim prevajanja, vedno skušam kar najgloblje zabresti v avtorjev svet: berem njegova dela, intervjuje, članke, poslušam in gledam nastope, prebiram sekundarno literaturo. Ko se mi zdi, da sem dovolj prežeta z njim, se lotim prevajanja. In ponavadi me besedilo sámo povleče, proces steče in vse, tudi rutinsko filološko delo, je čisti užitek.

Tako je bilo tudi pri Mjausku. Posebnost tega romana je njegov jezik, ki je vse prej kot običajna, standardna ruščina. Tako ruščino govorita le dva lika, predstavnika ruske 'inteligence', ostali živijo v nekakšnem postapokaliptičnem jeziku, mešanici vsega obstoječega in različnih 'novotvorb'. In prav to je bil največji izziv: poustvariti slog in ga dosledno izpeljati do konca.

Muka se pri meni vedno začne, ko tekst zapustim – vsak dan, ko oddelam 'normo' in se vrnem v življenje, me obhajajo misli: a sem to dobro izpeljala? Je ta rešitev nora? Si preveč dovolim? Kaj pa, če je vse zgrešeno? Zakaj sem se sploh lotila te knjige? Kaj se grem, kaj si domišljam? Skratka, najbolj sem se, kot vedno, namučila sama s sabo.

Je dal pobudo za prevod Mjauska Forum slovanskih kultur, ki je sozaložnik prevoda?

K prevajanju Mjauska me je povabila tedanja urednica zbirke Sto slovanskih romanov Jelka Ciglenečki. Roman je izšel leta 2000 in menda so ga že prej ponujali nekaterim drugim prevajalcem, a so se ga vsi otepali. Jelka pa je kot izkušena urednica, s katero že dolgo sodelujeva, vedela, kako se me je treba lotiti – napisala mi je nekaj v smislu: Urša, tale roman je sicer res trd prevajalski oreh, ampak jaz te poznam, tebi bo uspelo, pa še zabavala se boš. In se mi je zdelo: saj res, zakaj pa ne.

Koliko zanimanja je pri slovenskih založbah za izdajanje prevodov zahtevnejše ruske literature?

Zdi se mi, da precej. Imamo kar nekaj novih prevodov že prevedene klasike (Tolstoj, Dostojevski, Gogolj), nekaj je prevodov še neprevedene klasike, v zadnjem času celo dramatike, veliko je zanimanja za sodobno literaturo – prednost imajo sicer nagrajena dela, kar je nekako razumljivo, čeprav včasih ne(u)pravič(e)no. Tudi zanimanje za rusko religiozno filozofijo je živo. Dobili smo nekatera dela Sergeja Bulgakova, Semjona Franka, Berdjajeva, menda prihaja Florovski, leta 2019 pri Logosu pripravljamo izbor spisov Vladimirja Solovjova.

Še vedno pa kronično primanjkuje prevodov ruske poezije: to je zelo zahtevno delo, ki od prevajalca ne zahteva samo posebne veščine in talenta, ampak tudi čas. Prevajalci, ki živimo zgolj od prevajanja, si težko privoščimo sistematično prevajanje poezije, preprosto zato, ker je časovno zamudno in preslabo plačano. Poleg tega tudi pri založbah ni veliko zanimanja za to, bolj gresta v promet proza in esejistika.

Sklepam, da je vaš najljubši ruski avtor Dostojevski, saj ste iz njega doktorirali, ga prevajali ... Ali nam lahko poveste, v kakšnem odnosu ste z njim?

Vsi imamo nekakšne slutnje oziroma občutje tega, kaj življenje oziroma njegov smisel je. Jaz sem včasih v knjigah iskala prav to: artikulacijo tistega, kar čutim, za kar vem, da je 'res'. In to sem našla pri Dostojevskem. Ko sem prvič brala njegove romane, sem bila šokirana, zadeta, zmedena in polna občudovanja: ta človek je dojel, ta človek je povedal to, kar jaz že skozi vem oziroma slutim, pa ne znam izraziti.

Pozneje, pri pisanju doktorata, sem ugotovila, da je v ozadju specifično krščanska, pravoslavna vizija sveta in človeka in da je za svojevrsten »optimizem« oziroma katarzičnost romanov Dostojevskega kriv pashalni (velikonočni, vstajenjski) naboj te vizije. Z leti znam brati Dostojevskega tudi drugače, navdušujejo me njegov humor, ironija, celo sarkazem, njegov občutek za slog, ne nazadnje pa tudi njegovi politični in družbeni uvidi, ki so še vedno aktualni.

Nasploh je Dostojevski pri nas živ avtor, z Borutom Kraševcem sva na novo prevedla že kar nekaj njegovih del in odzivi so vedno zelo dobri. Prevajanje Dostojevskega me navdihuje, čeprav je lahko včasih naporno, sploh če mi je besedilo preblizu. To se mi je denimo zgodilo z Zapiski iz podtalja.

V prihodnjih letih naj bi prevedla Mladeniča, precej samosvoj in po krivici nekoliko zapostavljen roman 'peteroknjižja', potem pa tudi nekaj krajših, še neobjavljenih del. Če bo finančna klima ugodna in bomo te načrte z založbami lahko izpeljali, bomo ob jubileju leta 2021 z Dostojevskim kar dobro založeni.

Prevajate tudi iz drugih jezikov, vendar iz ruščine največ. Zakaj vas ruščina najbolj privlači?

Verjetno zato, ker sem ruščino študirala in rusko literaturo tudi najbolje poznam. Na Poljskem sem živela sedem let, a poljske literature skorajda nisem brala, saj sem pisala doktorat o Dostojevskem in so me zanimale precej specifične teme; zdaj sem denimo prevedla zanimivo delo o apokatastazi poljskega teologa Wacława Hryniewicza.

Trenutno živimo v Španiji, kjer počasi spoznavam sodobno literarno produkcijo; jezik mi sicer še zdaleč ni tako blizu kot ruščina ali poljščina, a mi poznavanje realij daje občutek lažjega prodora v tekst in njegove smisle. Tudi tu je kar precej dobrih avtorjev: prevedla sem prvenec Jesúsa Carrasca Na prostem, kmalu se bom lotila njegovega drugega romana. Na splošno je seznam knjig, ki si jih želim prevesti iz omenjenih jezikov, vsak dan daljši.

Kakšne so po vašem lastnosti dobrega prevajalca?

Ne vem … Verjetno ima dober občutek za jezik in za drugega (avtorja), zna se prepustiti obema, uživa v prežetosti s tujostjo, kjer sicer vedno najde tudi sebe. Predvsem pa je rad sam. Brez tega ne gre.

Prijavi sovražni govor