Tiskane izdaje
Je glas pisateljev res vedno manj slišan in vedno manj upoštevan? So degradirane vrednote, ki so nekdaj definirale pisateljski poklic?
Pisatelji, ki se že dolgo srečujejo na Bledu, torej na najstarejši prireditvi v zgodovini »literarnih združenih narodov«, kot je mednarodni Pen pred leti poimenoval pokojni pisatelj Miloš Mikeln, bodo letos v okviru dveh okroglih miz razpravljali o vidnih in nevidnih vojnah in se spraševali o položaju pisatelja v družbi, ki je samo še javnost, na sestanku ženskega odbora slovenskega Pen Mira pa bodo pisateljice razpravljale o vprašanju Socialna omrežja proti ženskam?
Relevantna vprašanja, še posebej, če jih postavlja – kot pravi Marjan Strojan, ki je slovenskemu Pen predsedoval pred zdajšnjim predsednikom Evaldom Flisarjem – debatni klub, ki se je skupaj z Amnesty International in Zdravniki brez meja sčasoma uvrstil med tri najbolj pomembne nevladne organizacije na svetu.
Pero, ki se bori z mečem tako, da je z intelektualnim naporom, torej z lucidnostjo, angažiranostjo in civilnim pogumom zmožno uzreti vse, kar je na svetu iz tira, piše blejsko zgodbo že desetletja. Na pobudo takratne podpredsednice mednarodnega Pen Mire Mihelič so se leta 1966, leto po odmevnem 33. svetovnem kongresu Pen, ki je ob jezero priklical tako imenitna imena, kot so Arthur Miller, Susan Sontag, Pablo Neruda, Miguel Ángel Asturias, Mario Vargas Llosa, Ignazio Silone, Ivo Andrić in Miroslav Krleža, pisatelji najprej srečali v Piranu, v sedemdesetih letih se je srečanje preselilo na Bled. V vseh teh letih so se tako udeleženci kot opazovalci večkrat vprašali o učinkovitosti tradicionalne blejske seanse.
Seveda srečanje ne more rešiti svetovnih problemov, ponuja pa prostor svobode in omogoča, da pisatelji kot »vest svetovne pisateljske skupnosti«, kot je Pen imenoval Arthur Miller, reflektirajo vse, kar se zdi pomembno in usodno. Večinoma torej ob jezeru ne govorijo o literaturi, literatura je na Bledu porabljena za nekaj drugega, prinaša namreč moralno in vsakršno drugačno pokritje za dobronamerno in hkrati kdaj tudi ogorčeno razpravljanje o vsem zunajliterarnem, o političnih problemih, o humanitarnih vprašanjih, o vojni in zlu in vsem podobnem. Jih kdo sploh posluša?
Nekdanji predsednik slovenskega Pen Tone Peršak v prispevku za okroglo mizo trdi in dokazuje: »Kulturi preprosto nista več priznana vloga in pomen avtonomnega družbenega podsistema, ob politiki, gospodarstvu, znanosti, izobraževanju ... in ne avtoriteta moralne instance, kot je to veljalo še pred nekaj desetletji. Družbe več ne zanima in ne vznemirja skoraj nič, kar jima ima sporočiti kultura.« Črnogledost? Avtor pravi, da gre bolj za izziv »sebi in vsem, ki si prizadevamo preprečiti prevlado nove totalitarne ideologije.«
Prispevek za isto okroglo mizo je napisal tudi Miha Pintarič in se vprašal: »Temeljno vprašanje, ki se postavlja danes, pa je, kako dolgo živijo mrtvi? Kako dolgo lahko tisto, kar sebi v posmeh imenujemo 'vrednote', preživi družbo? (...) Dober avtor je kot zdravnik za družbo, vendar ima proti sebi cel korpus evtanazistov, ki komaj čakajo, da bi zabili zadnji žebelj v njeno krsto. Kako dolgo umirajo živi?«
In o čem so v preteklosti razpravljali na Bledu?
Na začetku tisočletja so govorili o literaturi kot erosu novega časa in o človekovih pravicah in preverjali stališča o pomenu pisateljevega angažmaja v družbi. Strinjali so se, da pisatelj ni varuh človekovih pravic, ampak – kot je namignil eden od udeležencev – stvarnik hrepenenj, pripovedovalec zgodb, ki dajejo misliti.
Pisateljskemu samozadovoljstvu je požugal eden od gostujočih pesnikov, ki je ugotovil, da sta bogastvo in blaginja na Zahodu ustvarila konformistično družbo, ki je slepa in ravnodušna do problemov, s katerimi se sooča preostali svet. Pen po njegovem mnenju tega ne bi smel spregledati oziroma bi moral videti bolje od ostalih.
Leta 2002, ob 75. obletnici delovanja slovenskega Pen so na 35. srečanju pisatelji z različnih vidikov pregledali moralno dediščino 20. stoletja: ugotovitve povečini niso bile spodbudne, vendar so ponudile upanje.
Tradicijo strpnosti, po kateri blejsko srečanje, kjer so se na kongresu prvič v zgodovini srečali literati z Zahoda in izza železne zavese, slovi kot oaza miru in kjer so se, kot opozarja Edvard Kovač kasneje prvič videli in med seboj govorili Baski in Španci, Kurdi in Turki, predvsem pa vrsto let Izraelci in Palestinci, je tistega leta malce načelo dogajanje na okrogli mizi mirovnega komiteja Pen z naslovom Odgovornost pisatelja, kjer se je zaiskrilo med predsednico palestinskega centra Pen in članom izraelskega centra Pen, poziv, naj se izraelski in palestinski pisateljski kolegi kljub strašnim okoliščinam še naprej pogovarjajo v jeziku razumevanja, pa takrat žal ni veliko zalegel.
Na Bledu so pisatelji v preteklosti tudi merili duhovne in drugačne meje zdajšnje evropske kulture oziroma evropskih kultur in liechtensteinski predstavnik, nemško-slovenski sociolog Thomas Luckmann, ki je v zgodovinskem kontekstu poskušal raziskati natančnejši pomen besed kultura in Evropa, je ugotovil, da naslov blejske okrogle mize izraža občutek zaskrbljenosti, da bi posamezne kulture lahko pogoltnil Behemot poenotene evropske kulture, vendar pa je bil do tega ključnega vprašanja sam previdno optimističen.
Člani centrov Pen so v blejskih debatah problematizirali tudi vlogo Pen v sodobnem svetu, razpravljali so o globalizaciji sveta, ki prinaša marginalizacijo kulture, in še o mnogih drugih temah.
