Spomin, ki je sčasoma postal otipljiv

Nekateri okostnjaki prebivajo v omarah, drugi, tisti, ki še niso odvrgli kože, se kot mumificirana trupla naselijo v spomin, iz katerega se nato napajajo sanje. Ali, če gre verjeti Mazziniju, trupla sedejo na zadnji sedež avtomobila, kjer čakajo, da jih potomci prepeljejo čez mejo, nasploh metaforo prehajanja med svetovi. Tu so, da nekaj sporočijo, kot novodobni duhovi pa se le redko pojavljajo v strašljivih opravah. Ko se Mazzinijev pripovedovalec prebudi, ga prešine: »Staro mamo moram odložiti, jo pustiti za seboj.« Kar sledi, je spust v Otroštvo.

Več preberite na spletni strani pogledi.si.