Tiskane izdaje
Andrej Blatnik, pisatelj, urednik in prevajalec:
»Z Alešem sva se poznala več kot 33 let. Dobro se spomnim najinega prvega srečanja v neki kavarni ob Filofaksu, ki je že dolgo ni več: on urednik na Tribuni, jaz na uredniško politiko jezen mladenič. Takrat sva se edinkrat spričkala.
Sledilo je veliko pogovorov o prebranem in preživetem, veliko zabav s plesom in smehom, nekaj prižiganj prvomajskih kresov in silvestrovanj, pa tudi preveč duhamornih sestankov in spraševanj, ali morajo res govoriti tudi tisti, ki nimajo česa povedati.
Zadnja leta sva se videla redkeje. Potrpežljivo mi je razlagal labirinte univerzitetnega habitusa in v zameno rad prisluhnil poročilom z drugih celin. Če so bile moje poti literarne, sem z njih zmeraj prinašal pozdrave zanj. Pred tremi tedni sva se na hitro srečala na Društvu pisateljev, ob prireditvi o zažiganju knjig. Nisva bila prav dobre volje, pa si nisva utegnila zares izmenjati besed, pomislil sem: takšni časi so, drugič bo bolje. Očitno ne. Brez Aleša bo intelektualnemu imunskemu sistemu zahodne civilizacije še težje. Strašna izguba za slovensko in svetovno mišljenje in pesništvo.«
Zdravko Duša, urednik in prevajalec:
»Zmeraj sem si želel, da bi znal biti tak družinski mož in oče kot Aleš Debeljak. Tako strastno predan svojim. Mogoče se ob vseh javnih časteh in vrlinah zdi banalno, pa ni.«
Nela Malečkar, urednica:
»Ob tragični novici se mi pred očmi prikazuje osončeno pobočje sredi zimske pokrajine, na katerega sem gledala med najinim zadnjim telefonskim pogovorom. Pogovarjala sva se tako, kot se lahko le z redko kom, oba pripadnika generacije, ki je bila »premlada za hipije in prestara za punk«.
In pred desetimi dnevi sva se prvič pogovarjala o staranju ...Boš moral prestaviti iz pete hitrosti v četrto, sem skušala biti pametna. Dal mi je prav in dejal, da ima včasih občutek, da vozi kar dva avtomobila hkrati. In res: Aleš je bil v naši generaciji najbolj intenziven, povezovalen in artikuliran, vedno na več tirih hkrati, v pesniškem jeziku zasledovalec tišine, v družbenokritičnih tekstih oster kot britev in glasen. Dragi Aleš, hvala za mnogo prijateljstva, mnogo besed in mnogo tišine!«
Peter Kolšek, pesnik in publicist:
»Aleš je bil dijak s šentviške gimnazije, maturirati je moral kakšno leto prej, preden sem prišel tja učit slovenščino. Tako ga tedaj nisem spoznal, a je njegov literarni duh še vel skozi šolsko glasilo, ki sem mu bil mentor. Vel je skozi oči mladih bojevitih naslednikov ... V osemdesetih letih je postal, skupaj z Andrejem Blatnikom, najbolj prodoren sociokulturni glas mlade literature, na radiu, revijah, povsod ...
Eden od mojih spominov nanj je obarvan otožno, kakor je lahko otožen le mlad pesnik. Moralo je biti jeseni na začetku 90. let, srečal sem ga pred Figovcem, listje je odpadalo s platan. Bil je, ponavadi tako zgovoren, molčeč. »Kaj pa je, Aleš?« »Jutri grem v Ameriko.« - Pred njim je bilo dolgo, a ne, kot vemo zdaj, najdaljše potovanje.«
Ženja Leiler, novinarka:
Vsi naju gledajo! mu rečem še kar odločno. Nič. Ponovim glasneje in ga pri tem komaj uspem ujeti za roko, preden z njo spet zamahne nekam daleč pred sabo. Aleš, gledajo naju! Šele takrat se nekako zdrzne in zave, da mu skušam nekaj dopovedati. Končno mi prisluhne. Ko me razume, pogleda okoli sebe in presenečeno dojame, da sva dejansko v središču pozornosti. Samo pogovarjava se, nič hujšega, rečem malce začudenim obrazom.
Potem se počasi začno odvračati od naju in prostor ponovno zapolni veselo brbotanje najrazličnejših glasov. Namenoma pravim brbotanje, to je bila ena njegovih najljubših besed. Brbotanje človeškega Babilona.
Sediva za veliko leseno mizo v pisateljskem društvu. Vsak s svojim kozarcem vina pred sabo. Prva polovica devetdesetih. Vsekakor je december in prednovoletna žurka revije Literatura. Takrat »naše« revije, ki jo je pravzaprav izbojeval prav Aleš. A sem bil glasen, me vpraša. Ja, rečem. Si bil. A zelo? Ja, precej. Saj veš, da me včasih malo zanese, skorajda sramežljivo odvrne. Včasih? se iskreno nasmejem.
Med vsemi, ki jih poznam, je bil Aleš gotovo najzavzetejši, z gestikulacijo najteatralnejši in tudi najglasnejši sogovornik. No, če sem iskreno natančna, govornik. Kajti dialog je velikokrat prešel v monolog in včasih si moral biti že kar malo bojevit, da si prišel do besede. A tak sogovornik je lahko le uživaški izziv. Ne spominjam se, o čem sva se menila. Ampak takrat nas je tako ali tako zanimalo vse. In ja, seveda smo bili eden bolj pameten od drugega. Nekateri so bili res. Aleš, denimo. No, tudi spili nismo malo.
Za Aleša tako rekoč ni bilo teme, ki ga ne bi v trenutku potegnila vase kot vrtinec, iz katerega se je dvigoval s sugestivno retoriko, celim sosledjem neprekinjenih besed, ki so pričale o človeku, za katere rečemo, da jim za nič na tem svetu ni vseeno in da muhi ne bi skrivili lasu. Bil je vse prej kot umirjen, v bistvu pa zelo blag in naklonjen razpravljavec.
Tiste decembrske noči, ko še nismo bili zares veliki, ko se še nismo udomačili v vsakodnevnost, kakršno od nas pričakuje odraslost, in ko še nismo bili starši, je bilo vse življenje še pred nami. Danes vemo, da življenje nikoli ni pred človekom, ampak je vedno samo za njim. Ne razlikujemo se po tem, kaj bomo še storili in kakšni bomo, ampak kaj smo že storili in kakšni smo bili. Aleš je ta izpit življenja naredil z odliko. In mi, ki smo še tu, se lahko samo ponižno priporočamo, da nas boš sodil manj glasno, kot si tisti in mnoge druge večere strastno zagovarjal svoj občutljivi pesniški prav.
Tanja Radež, oblikovalka zadnje knjige Aleša Debeljaka Kako postati človek:
Stičišče poezije in nostalgije je balkanska brv, na kateri stoji peščica posameznikov in pazi polpreteklo zgodovino, da ne spolzi med tehničnimi ovirami sodobnega sveta. Včeraj nas je povozila novica, da je kolovodja našega boja zapustil svojo četo ljudi, ki brez preteklosti ne morejo razmišljati o prihodnosti. Danes mislim na sklonjene glave v Zagrebu, Sarajevu, Beogradu, Ulcinju in drugod, ki jih je slovenski pesnik spoštoval, redno obiskoval ter vztrajno prepričeval, da smo še vedno povezani, ker tako spoštujemo jezike naših domovin.
Aleš Debeljak je bil eden redkih ljudi, ki je tudi na nezastavljena vprašanja odgovarjal strastno, predano, poetično in kritično. Dragi Aleš, moj osebni pojasnjevalec balkanske literarne atmosfere, obljubili smo si, da bomo skupaj utemeljili, dokazali in zapisali, kako ostati človek. Vem, težko poslanstvo je, skozi dušo pesnice ali pesnika gledati na bolečino časa in sveta, ki se nam maje pod nogami.
