Tiskane izdaje
Tisti, ki smo študirali slovenistiko v Toporišičevi eri, smo nanj naleteli pri najobsežnejšem in takorekoč osnovnem predmetu vsakega slovenista: Slovenski knjižni jezik ali SKJ 1, 2, 3, 4. Pravzaprav smo bile stotnije študentov, večinoma seveda študentk, razdeljene na dve skupini. S profesorico Bredo Pogorelec sta si namreč izmenjavala letnike; prvi je učil jezik, drugi zgodovino jezika. Eni smo bili torej »Topovi«, drugi Bredini.
Profesor in enačba
Toporišič je bil v izrazito družboslovnem okolju Filozofske fakultete v Ljubljani izredno sistematičen znanstvenik in predavatelj. Ne vem, odkod mi podatek, da ga je v mladih letih zanimala matematika, a zagotovo je imel vsak njegov izpit svojo matematično enačbo. Vnaprej nam je dal šest pol s po 100 vprašanji (za kak mesec študija), na dan izpita od ranega jutra do poznega večera pa nam je njegova asistentka na izbiro dala par številk, ki jih je premetala po njegovi enačbi (zamenjal jo je tudi večkrat na dan!). Seštela, množila in delila jih je, rezultat pa je dal šest vprašanj. A matematična drama se je kmalu spremenila v jezikoslovno, saj je profesor vsako srečanje s študentom začel z etimologijo priimka. Najraje je imel Dolenjce, zanje je trdil, da imajo naravni dar za jezik, so le prihajali iz Trubarjevih krajev.
Bil je pojava, ki si jo spoznal že z drugega konca dolgega hodnika FF. Ko je hodil, je gledal strumno predse, kot mlad je rad plesal in pokončna drža plesnega prvaka se mu je poznala tudi v pozna leta. Nikoli ga nismo videli brez kravate, frizura je desetletja spominjala na Pogoreličevo, v roki je imel vsa štiri leta isto aktovko, iz katere je dan za dnem jemal na gosto popisane liste. Vedno je izgledal mladostno, precej manj let je kazal, kot pa jih je nosil, tak je bil tudi njegov visok glas. Med profesorji je bil eden redkih, ki je imel pravzaprav za vsako predavanje, izpit, napisano knjigo. In junija, najpozneje pa septembra, smo jo znali na pamet.
Nove besede
Nikoli ne bom pozabila, kako si je pred nami izmišljeval nove besede. So le bila devetdeseta, Slovenija nova država, žeja po angleški pop kulturi pa silovita. Njegova je »zgoščenka«, ki se je prav lepo udomačila, s stražnico namesto stražarnice ni uspel, beseda straniščiti (namesto sedeti na veceju) pa je ostala samo v predavalnici. Zanimala ga je družba, mladi, nova dogajanja, na fakulteto se je vedno pripeljal s trolo, redno zahajal na tržnico in velikokrat poročal, kaj se mu je tam zgodilo. Ob neki priložnosti je sitni branjevki zabrusil, naj gre raje študirat, če se ji ne ljubi prodajati solate.
