Tiskane izdaje
Načrt avtobiografskega diptiha, ki ga je nepričakovano, a decentno, zastavil akademik Janko Kos, je sklenjen. Lansko jesen so izšli Umetniki in meščani, letošnjo Ideologi in oporečniki. Pravzaprav lahko rečemo, da nam je žal, da avtor ne načrtuje tudi tretjega dela, ki bi segal do današnjih dni in se nemara imenoval Postkomunisti in republikanci.
Takšna ugibanja so vznemirljiva, a morda neprimerna, Kosova spominska epopeja je namreč resen projekt. Čeprav je zamišljen tako, da lahko vsaka od obeh knjig živi po svoje, je jasno, da je bralec ob drugi prikrajšan, če ni prebral prve.
Potreba po vpogledu v celoto izvira iz dveh postavk: prva je povezana z logiko zunanje kronologije, kajti pripoved vendarle teče – kljub krožnim in spiralnim prijemom ter občasnim kaskadam – linearno, drugo pa določa pripovedovalčevo razvojno doživljanje socialnozgodovinskega časa. Kar zadeva kronologijo, to pomeni, da je prva knjiga posvečena otroški in mladeniški dobi do vpisa na univerzo (1950), druga pa obdobju avtorjeve publicistične, uredniške in znanstvene kariere do slovenske osamosvojitve 1991.
Če na obe časovni razdobji pogledamo skozi avtorjevo subjektivnost, pa to pomeni, da sledimo njegovim zaznavam družbenega dogajanja od zgodnjega nelagodja, ki je izviralo iz »umetniško-malomeščanske, ampak obenem katoliško-svobodomiselne« družine (Umetniki in meščani, str. 29), do pozne razbremenitve, ki jo je avtor v celoti okusil šele po letu 2004, ko se je, tako poroča, angažiral v Zboru za republiko in ta svoj doživljaj v sklepnem poglavju Ideologov in oporečnikov takole opisal: »Šele na prireditvi tega zbora sem lahko doživel politično vznemirjenje, ki je bilo množično in hkrati pristno, česar ni bilo v nekdanjih množičnih manifestacijah pod socializmom.« (str. 205) Vmes naj bi torej poteklo kakšnih šest desetletij notranje ilegale.
Užitek kultivirane
Zato so Kosovi Umetniki in meščani najbrž poudarjeno zanimivi predvsem za neakademsko bralstvo, zlasti tisto, ki ima meščanske korenine in si lahko skozi Kosovo živahno spominsko fresko ogleduje podobe svojih morebitnih prednikov ali znancev iz »katoliških« ali »liberalnih« družin.
In res je tudi to, da se je ob tej prvi knjigi spominov Janku Kosu ponudila pisateljska priložnost, kakršna se mu doslej še ni oziroma je kot znanstvenik in resnoben esejist ni pripustil k sebi. Po vseh kritičnih in filozofsko-esejističnih člankih, literarnozgodovinskih pregledih za edukativno rabo, literarnoteoretskih in duhovnozgodovinskih monografijah je zdaj vodilni profesor slovenske komparativistike brez opaznega obotavljanja »zašel« v njemu nedomač publicistični žanr, v katerem pa se je odlično znašel; reči je mogoče, da je v njem našel užitek kultivirane razigranosti spomina, najbrž presenetljiv tudi njemu samemu.
Saj do neke mere velja takšna ugotovitev tudi za Ideologe in oporečnike, toda očitno je, da je avtorja osredotočenost na povojno kulturnopolitično in univerzitetno stvarnost, ki sami po sebi seveda vsebujeta bistveno več družbenosti kot družabnosti, prisilila k oženju epskega zamaha in h koncentraciji na dejstva ter na njihovo zaporedje, razpotegnjeno čez štiri desetletja. To pa pomeni, da je drugi del Kosovega spominskega diptiha namenjen predvsem povojni intelektualni sceni, humanistični in umetniški.
Ker je kar nekaj tedanjih akterjev, še več pa seveda njihovih mlajših opazovalcev živih, imajo tudi Ideologi in oporečniki svojo neposredno publiko. Sploh pa je to branje, ki ponuja bogato gradivo za povojno kulturno in deloma tudi politično zgodovino, in to iz prve roke. Kos je bil pri nekaterih dogodkih neposredno soudeležen (pisanje mladostnih kritik ali načelnih razprav, ki so dražile nekatere uveljavljene literate ali nervirale ideologe, sourednikovanje pri revijah Beseda, Revija 57 in Perspektive, opravljanje vloge dramaturga pri Odru 57), o drugih le od blizu poučen prek prijateljev in znancev, o tretjih, predvsem politično-partijskih, pa je, tako pravi, samo ugibal in si mislil svoje.
Prijatelji, zoprniki, sopotniki
Druga knjiga je sestavljena iz sedmih poglavij, a pomembneje je to, da se Kosovo spominsko gradivo nabira okrog dveh poglavitnih razdobij njegovega odraslega življenja, vezanega najprej na zgodnjo publicistično, uredniško, dramaturško in srednješolsko učiteljsko dejavnost (do leta 1970) in nato naslednjih dvajset let na akademsko znanstveno kariero na oddelku za primerjalno književnost, kariero, ki je po interesu in dosežkih seveda segala daleč prek univerzitetne profesure. Vendar avtor, ne glede na logično kronološko zaporedje, tudi v drugi knjigi uporablja princip koncentričnih krogov, kar pomeni, da se dogajanje zgošča v nekaj tematskih jeder.
V prvem delu sta takšni jedri kadrovske razmere na ljubljanski slavistiki in komparativistiki v petdesetih letih (beseda je torej o Antonu Slodnjaku, Antonu Ocvirku in prihajajočem Dušanu Pirjevcu) in politično ukinjanje vseh treh omenjenih revij, kar je delovalo na mladega Kosa izrazito politično formativno, v negativnem smislu seveda. V drugem delu sta takšni jedri popis duhovnega ozračja, ki je prekrivalo slovensko intelektualno življenje, se pravi prelamljanje vsiljenih ideoloških vezi z Marxom, bežanje k Heglu in kmalu tudi tolažba z Martinom Heideggerjem, ob tem pa prijateljsko druženje ali kritično soočanje z osebnostmi, ki so Kosu krojile njegovo družbeno, kulturno in duhovno okolje v povojnih desetletjih.
Ob Ocvirku in Pirjevcu - Ahacu, h katerima se kar naprej obsesivno vrača, pa Zlobcu in Kozaku, ki ju omenja kot dve najbolj specifični prijateljski relaciji, so najbolj izpostavljene osebe neposredni ideološki nasprotnik Boris Ziherl, odmaknjeni Josip Vidmar (s katerim sta imela bolj kot ne dober odnos), Edvard Kocbek, Lojze Kovačič, Dominik Smole; posebno vlogo sta imela v Kosovem življenju Dane Zajc in Jože Pučnik, prvi tudi zato, ker je bil avtorjev bližnji sorodnik, drugi pa zato, ker je bil njegov nedosežni vzor in bolečina.
Mučna senca Jožeta Pučnika
Vse, kar smo o Kosovi drugi knjigi povedali doslej, je bilo treba povedati zato, da bi razgrnili njeno kompleksno vsebinsko razsežnost. Toda bistveno sporočilo, ki ga avtor ne oznanja deklarativno, ampak ga razvija postopno, zadržano, pa vendar vztrajno, sledeč neki notranji samoumevni logiki, je povezano z drugim delom naslovne sintagme, torej z oporečništvom. Kos ga nikjer jasno ne definira, zavedajoč se njegove kulturnopolitične amorfnosti in empirične neoprijemljivosti, a tudi nedvomne navzočnosti v premišljevanjih (še najbolj ob ukinitvi Perspektiv) in nekaterih osamljenih dejanjih njegove generacije, tudi njega samega, predvsem pa Jožeta Pučnika.
Z oznako »kritična generacija« pride na dan šele na sredini knjige in ob priložnosti (str. 120) imenuje tudi imena, ki jih vidi kot jedro te nazorske skupine, ki je tako ali drugače izražala odpor do vladajočega režima. V tej druščini naj bili »Dane Zajc, Peter Božič, Rudi Šeligo, Veljko Rus, Taras Kermauner, Janez Jerovšek, jaz sam in seveda Pučnik« (skoraj zanesljivo tudi Dominik Smole in Primož Kozak, ki ju sicer na tem mestu ne omenja).
Odgovor na vprašanje, zakaj je ostalo le pri »duhovni skupnosti«, ki ni prerasla v aktivno oporečništvo, najde Kos v mišljenjskih razlikah med njimi, predvsem pa v dejstvu, da je večina želela socializem le popraviti, ne pa tudi odpraviti. Kos najde sebe med tistimi, ki jih dobronamerna kritika oblasti ni zanimala. A edini, ki si je upal prestopiti črto dovoljenega oporečništva, je bil Pučnik, ki je za svojo drznost tudi temeljito plačal z dvakratnim dolgim zaporom.
Njegova težka in mučna senca je, tako večkrat zapiše Kos, kot mora ležala na tej generaciji. In če je mogoče govoriti o čem takem, kot je drama Kosovega življenja, bolj intelektualnega kot intimnega, je ta povezana s Pučnikovo pred- in tudi poosamosvojitveno usodo.
Čeprav so zunanje okoliščine, zaradi katerih je kritična generacija, če jo vidimo skozi Kosove oči, ostala brez svoje lastne revolucije ali vsaj herojske uporniške drže, očitne in tudi dovolj dobro popisane, lahko rečemo, da je avtorjeva osebna drama utemeljena predvsem v tistih lastnostih njegovega značaja, ki jih je sam prepoznal, ko je navajal razlike s karakterjem prijatelja Primoža Kozaka (Umetniki in meščani, str. 166): »[P]rivajena delavnost, skromna zadržanost, družabna nespretnost in socialna sramežljivost. To so bile poteze, ki sem jih seveda prinašal iz svojega družinskega okolja, umetniško-malomeščanskega in podloženega s krščanstvom.«
Na tako prostodušen in umljiv način ponuja Kosova nedvomno iskrena avtobiografija tudi dokaj natančen odgovor na vprašanje, kako smo preživeli socializem – in pri tem veliko brali in pisali.
