Bedita Mlinar, srce in duša magičnega prostora v Konzorciju

Schwentnerjeva nagrada letos vodji prvega otroškega knjigarniškega oddelka pri nas.

Objavljeno
23. november 2015 18.21
Upokojena slavistka Konzorcija Bedita Mlinar ustanoviteljica otroškega oddelka. V Ljubljani 18.11.2015{Konzorcij,knjige,kultura]
Jelka Šutej Adamič
Jelka Šutej Adamič

Knjigarka Bedita Mlinar je bila od leta 1984 do leta 2012, ko se je upokojila, ustanoviteljica in dolgoletni vodja prvega specializiranega otroškega knjigarniškega oddelka pri nas, magičnega prostora v ljubljanski knjigarni Konzorcij, ki je prerastel v nekakšno zatočišče otrok in odraslih.

Njeno delo je daleč presegalo zgolj običajno prodajanje, kakor je v utemeljitvi nagrade med drugim zapisal urednik MK Andrej Ilc, saj je znala vsakomur dati strokoven nasvet in svetovati, katera knjiga je v tistem trenutku najbolj prava zanj(o).

Bila je znana kot tista knjigarka, ki ne samo, da osebno pozna večino svojih odraslih in otroških strank, temveč natančno ve, kaj imajo radi in katere knjige že imajo doma. Bedita Mlinar, knjigarka z dušo in telesom, je na področju prodaje otroških in mladinskih knjig pri nas opravila podobno pionirsko delo, kot ga je na področju njihovega izdajanja opravila Kristina Brenkova.

Kakšni so vaši začetki? Kako, kdaj in zakaj ste se znašli v knjigarni?

Sprva sem se zelo branila tega, nisem si želela delati v knjigarni. Na Delavski univerzi sem namreč poučevala nemščino, ker sem po izobrazbi učiteljica nemškega jezika. Potrebovala sem službo, zato sem sprejela ponudbo Andreje Mlinar in začela najprej z delom na oddelku leposlovja, želela pa sem delati na otroškem oddelku. Po pol leta, ko sem po opravljenih internih izpitih tudi uradno postala knjigarka, se mi je želja uresničila.

Otroški oddelek je bil takrat še povezan s priročniki, imeli smo tudi učbenike. Že takoj sem si želela prostor prilagoditi obiskovalcem, torej otokom in njihovim staršem. Iz starih stolov sem naredila vlak in zagrizla sem se v branje, saj se mi zdi nedopustno, da knjige, ki jo svetuješ, nisi prebral. Ob branju sem nepopisno uživala.

Kako ste privabljali, animirali mlade bralce?

Spominjam se, da sem se enkrat oblekla v Piko Nogavičko. Obleko sem si sešila sama po vzoru Marlenkine ilustracije, lasuljo Alje Tkačev pa so mi posodili v Slovenskem mladinskem gledališču. Na oddelku smo tudi pekli piškote in najmlajšim bodočim bralcem sem ponudila posebne čarobne kapljice (s temi sem pokapljala sladkorno kocko) za lažje branje. Ni dovolj, da imajo kapljice in dajo knjigo pod blazino, sem jih opozorila, ampak če se bodo trudili, te kapljice lahko pomagajo. Otroke sem želela pritegniti na več načinov in jim pokazati, da v knjigarni niso samo knjižne police, temveč tudi živo dogajanje.

Tako ste počasi uvedli tudi abonma ...

Ja. Imamo veliko čudovitih avtorjev, pisateljev, pesnikov, ilustratorjev, ki so mi zelo pomagali, ko so se rade volje odzivali na moja vabila. Gostili smo zvezdniška imena in tudi mlade, manj uveljavljene ustvarjalce. Otroški oddelek sem želela spremeniti v kulturni prostor. Zamislila sem si tudi, da pripravimo delavnice z glino, ker gre za material, ob katerem se otroci sproščajo in dobro počutijo. Povabila sem umetnika Zmaga Posego, ki je imel neverjeten smisel za otroke.

Na koncu delavnice smo naredili razstavo otroških izdelkov in tudi razstavo njegovih kipov iz terakote, ki smo jih razstavili v prostorih knjigarne in oplemenitili cel Konzorcij. Dvajset let sem skrbela tudi za izložbo knjigarne. Imela sem srečo, da so bili okoli mene ljudje, ki so mi zaupali in mi dopuščali svobodo, da sem lahko bila kreativna. Ko smo leta 1991 otroški oddelek ločili od priročnikov in dobili otroški in mladinski oddelek, se mi je zdelo, da imam vse, kar sem si kdaj želela.

Ali ste prebrali prav vse, kar je prišlo na vaše knjižne police?

Lahko rečem, da sem prebrala skoraj vse. Seveda nekaterih nisem mogla prebrati do konca. Še posebej skrbno sem prebirala mladinsko literaturo, ker je bila zahtevnejša. Vedno pa so me najbolj fascinirale slikanice. Verjamem, da so tudi slikanice, kakor tudi mladinska literatura, zelo primerno branje za odrasle in da so ta včasih še zahtevnejša ali vrednejša dela za branje kot pa literatura za odrasle. Počasi sem z branjem »okužila« veliko otrok in tudi njihovih staršev.

Lahko ponoviva večkrat izrečeno ... Zakaj je tako pomembno, da otrok bere?

Branje je vedno zabava. Pogosto sem pri branju izpostavljala pomembnost fizičnega dotika, ki zbližuje starše z otrokom in se ga eni in drugi za vedno spominjajo. Staršem sem rada svetovala, da naj otroka vzamejo v naročje in mu berejo. Najprej je pomembno prvošolčka spodbuditi k branju, o čemer sva že govorili, kasneje pa je treba prepričati tudi najstnika, ki ga v določenem obdobju napadejo hormoni in postanejo najbolj pametni na svetu.

Prav ob knjigah starši z najstnikom veliko lažje ohranijo komunikacijo, seveda tako, da tudi sami preberejo kakšno delo in da se z otrokom o prebranem pogovarjajo, da delijo mnenja. Tako se krepijo vezi med starši in otroki od prve kartonke, preko slikanic, prvih tiskanih črk do samostojnega branja. Če vse to vzdržujemo, nam je lepo. Poleg tega knjiga zame ni bila nikoli fetiš, nič hudega ni, če se malo zmečka ali popacka, tudi sedeli smo na njih, če ni bilo dovolj stolov.

Kako škodljivi pa so za branje novi mediji ,kot je računalnik in druga podobna orodja?

Pomembno je, da mladi berejo, računalniki pa so tudi pomembni. Tam najdejo veliko zanimivih informacij, z njihovo pomočjo se dodatno izobražujejo. Ne verjamem, da na socialnih omrežjih gledajo samo neumnosti, res pa je, da je naloga staršev in drugih vzgojiteljev, da znamo otroke tudi preusmeriti. Poznam veliko najstnikov, ki imajo še vedno radi papir.

V knjigarne hodijo radovedni ljudje in radovedni otroci. Vprašanje pa je, na koga bodo tam naleteli. Pogovori so pomembni. Spominjam se, da so mi bili še posebej všeč otroci, ki se niso strinjali z mojim odgovorom, ampak so imeli svojega, ki so ga tudi argumentirali. Premalo je torej, da knjigo samo prebereš, o njej je treba tudi govoriti.

Kdo so vaši najljubši avtorji?

Veliko dobrih imamo, zato težko koga izpostavim. Vseeno pa bom na prvo mesto postavila Svetlano Makarovič, saj njene pravljice, v katerih najdemo vse značaje in čustva, niso samo za otroke, ampak tudi za odrasle. Če bi jih večkrat prebrali in o tem razmišljali, bi bil tudi svet drugačen.