Tiskane izdaje
V slovenskem prevodu je izšel drugi del od šestih obsežnih knjig, ki vse nosijo isti naslov – Moj boj. Napisal jih je norveški pisatelj Karl Ove Knausgård, ki velja za veliko svetovno literarno senzacijo.
Nekateri zanj pravijo, da je sodobni Proust, drugi spet, da je povsem spremenil žanr avtobiografije, da je to pisanje le skrajni narcisizem, feministke so ga označile za šovinista in se spraševale, kaj o vsem tem menita njegovi ženi, ki ju v svojih delih brez usmiljenja razgalja in opisuje hladno kot forenzik žrtve umora, saj vedno piše o resničnih ljudeh in obdrži njihova prava imena.
Ni čudno, da ga je tožilo že nekaj družinskih članov in prijateljev. Druge je spet motil naslov, ki ga je prepisal od Hitlerja, a dejstvo je, da je Karl Ove Knausgård predvsem izjemen pisatelj. Njegovo pisanje posrka bralca.
O sebi pravi, da je konservativni romantik, da je tako debele knjige napisal samo zato, ker ga je strah pisanja in ker nima dovolj moči, da bi napisano prebral še enkrat, saj bi potem vse sčrtal, saj je preveč samokritičen.
Na literarnih nastopih, ki jih sovraži, govori počasi, kot padajo snežinke, priznava, da ni nikoli hotel napisati zgodbe o svojem življenju, temveč le literarno delo, avtentično zgodbo, iz katere je oklestil vse norme in koncepte, ki sicer držijo skupaj bivanje človeka.
Izmišljeni detajli, ki so resnični
Bolj kot na Prousta me njegove avtobiografije, ki obsegajo kar šest knjig, spominjajo na Montaigna, še posebej v tistih delih, kjer zapusti realen svet, ki ga z vso natančnostjo opisuje in začne premišljevati, takrat se roman za trenutek spremeni v esej.
Misli o politiki, umetnikih in filozofiji pa potem kmalu spet prekine z natančnimi opisi vsega, kar se mu zgodi, opazi tudi najmanjše stvari, od tega, kakšne so oči dekleta, ki gre slučajno mimo do rok natakarice, listje na drevju, platnico knjige v knjigarni... In bralec se ves čas sprašuje, kako je možno, da ima tako dober fotografski spomin, a je jasno, da gre za izmišljene detajle, ki pa so bolj resnični od tistih, ki so se zares zgodili, saj so slednji za vedno izginili.
Drugi del življenja
V slovenščini je lani pri založbi Mladinska knjiga in v odličnem prevodu Darka Čudna izšel že drugi del njegovega velikega knjižnega projekta z naslovom Moj boj, spet več kot 700 strani debela knjiga, ki so jo v angleškem jeziku podnaslovili Zaljubljeni moški. Na Norveškem, ker se ljudje ne pogovarjajo prav veliko o osebnih rečeh, so te knjige velike uspešnice, prebral naj bi jih kar vsak deseti Norvežan.
Očitno imajo nekaj opraviti z identiteto naroda in s tem, da zna tako dobro ujeti čas, v katerem živimo in to brez kalkuliranja o tem ali se bo komu zameril. Pravi recimo, da so danes resnične debate o politiki, moči in denarju izginile in da so jih nadomestile teme o feminizmu in multikulturalizmu – stvari, o katerih sicer lahko imaš svoje mnenje, a ne sme biti čisto iskreno, saj moraš vedno paziti, da si politično korekten.
Zaradi tega sodobnemu človeku ni več treba razmišljati o spremembah ali o emigrantih, ki so zaprti nekje v getu, daleč stran od oči in realnosti Evropejcev. (»Poskrbeli so, da revni živijo na določenem območju, bogati na določenem območju, kulturniki na določenem območju, priseljenci na določenem območju.«)
Knjiga Moj boj je nekakšna hoja po rezilu med tem, kaj pisatelj misli in bi moral misliti, kaj čuti in bi moral čutiti, kakšen je svet in kakšen bi moral biti. »To je razlika med ideologijo in realnostjo, politiko in literaturo.«
Če je prvi del knjige Moj boj govoril o smrti, očetu in odraščanju, potem zdaj piše nadaljevanje življenja: kako se je zaljubil v drugo ženo, kako je bilo na porodu hčerke, o želji, da bi bil spet sam, da bi lahko samo pisal, o cigaretah, ki jih kadi na terasi, o hinavščini skandinavske politične korektnosti, o pijančevanju, o Dostojevskem, o angelih in o tem, da so rojstnodnevne zabave z otroki in starši lahko hujše kot Sartrov pekel, a se jim ne da izogniti.
Opis ene takih zabav obsega več kot petdeset strani in ker se pisatelj boji družbe staršev, je raje v kuhinji, kjer pripravlja hrano in pomiva posodo in tudi ko se mora vrniti v družbo, se raje ukvarja z otroki, kot da bi se sprostil in klepetal. Ko se njegova noseča žena po nesreči zaklene v kopalnico, je preveč nespreten in prestrašen, da bi podrl vrata in jo rešil, zato to stori nek drugi moški, kar ga povsem uniči in mu nagrize še tisto malo samozavesti.
Kaj misli moški?
V tej knjigi ni nič bolj kontradiktornega kot avtorjevo premišljevanje o možatosti. Ko hodi po ulici in pred sabo potiska otroški voziček in kar čuti, kako ob tem iz njega izteka moškost. Premišljuje, da prevzema vlogo ženske in je na to novo vlogo privezan kot Odisej na jambor. »Tako je naneslo, da sem hodil ves moderen in poženščen po stockholmskih ulicah, medtem ko je v meni besnel moški iz devetnajstega stoletja.
Pogled name se je spremenil kot pri udarcu s čarovniško palico v tistem trenutku, ko sem prijel za ročaj vozička.« Ko sem brala knjigo, sem veliko premišljevala o tem, ali me njegove misli, ki se spogledujejo z možatostjo in nesamozavestjo, lahko kaj naučijo o tem, kako premišljujejo moški. Ali je razmišljanje tega dolgolasega skandinavca, v katerem bivajo geni vikingov, o strahovih in dvomih, dovolj univerzalno, da bi videla v glavo »prvega spola«?
Mogoče, saj je boleče iskren. Četudi pisanje na trenutek uporablja le zato, da se samokaznuje, vsak stavek je kot boksarska rokavica, ki si jo natakne, da bi se vedno znova treščil naravnost v obraz. Tako kot takrat, ko se zaljubi in tega ljubljeni ženski ne zna pokazati drugače, kot da se napije in se s črepinjami poreže po celem obrazu.
Vsi pisatelji so amaterji
Veliko filozofira o pisateljevanju. V nekem intervjuju pravi, da zdaj ve, da so vsi pisatelji v resnici amaterji in da je vsem skupno to, da ne vedo natančno, kako se jim napiše zgodba ali pesem. Ta nezanesljivost ustvarja potrebo po posebnih ritualih in navadah, ki niso nič drugega, kot okvir, ki omeji ustvarjalno gmoto. Prizna, da ima le kadar piše in bere občutek, da vse okoli njega izgine. Podobno se zgodi, kadar v galeriji opazuje umetnine, rad ima slikarje. Ne ve natančno, zakaj ga nekatera platna tako zelo pretresejo. »So to le čustva?« se sprašuje.
Umetnost je njegov nadomestek za religijo. Tu je zato, da z njeno pomočjo zbeži pred banalnostjo in psihopatologijo vsakdanjega življenja. Ko nekoč z ženo gledata film Tarkovskega, začuti, kako so podobe tega nadarjenega režiserja spremenile njegov pogled na vsakdanjik, ki ga sicer tišči ob tla, tako kot noga pritisne na glavo, a prav umetnost jo zna spremeniti v radost.
»Vse je odvisno od budnosti očesa. Če oko, na primer, vidi vodo, ki je je v filmih Tarkovskega na pretek in ki življenje v njih spreminja v nekakšen terarij, kjer vse teče in curlja in kaplja in brbota, kjer liki zapustijo sliko in za njimi ostanejo na mizi le skodelice kave, ki jih počasi polni dež, z živahno, skoraj grozeče zeleno vegetacijo v ozadju, ja, potem bo oko uzrlo tudi enako divjo, eksistencialno globino v našem vsakdanjiku. Bili smo namreč meso in kri, kite in kosti, okrog nas so rastle rastline in drevesa, brenčal je mrčes, pele so ptice, se gnali oblaki, padal je dež. Možnost takega pogleda, ki je osmišljal svet, je ves čas obstajala, a smo se ji skoraj vedno odpovedali.«
