Tiskane izdaje
Danes zaznamujemo unikatni jubilej: stoto obletnico rojstva prevajalske legende, izredne bogatiteljice slovenske jezikovne izraznosti in človeško dragocene osebnosti – Radojke Vrančič. Rojena je bila leta 1916, umrla pa leta 2009.
Šarmantna in rahločutna gospa je očarala in z zgledom spodbujala generacije slovenskih privržencev francoski intelektualni in umetniški »materiji«. Sprva predvsem kot nadvse kompetentna bibliotekarka, ki je odpirala svojo bogato razgledanost tako začetnikom kakor zrelejšim strokovnjakom.
Njeno razmišljanje: »Zmeraj sem se živo zavedala velikanskega bogastva, ki je zakopano v knjigah, in zdelo se mi je škoda, da bi ostalo neodkrito. Zato sem z največjim veseljem pomagala vsakomur, ki je iskal, vsakemu bralcu sem hotela najti potrebno knjigo ali informacijo in vsaki knjigi bralca, ki ga bo prav ta knjiga zanimala.«
Res je sicer, da smo se pri mizah z revijami potapljali v Les Temps modernes pa v La Quinzaine littéraire, L'Avant-Scène Cinéma/Théâtre itn. Tako je njen francoski oddelek v IV. nadstropju Nuka po besedah Vladimirja Gajška postal »znamenito središče mladih pisateljev in prevajalcev«.
Pretanjena prevajalka
Radojka Vrančič se je uveljavila tudi kot pretanjena prevajalka francoske umetniške proze in dramatike v slovenščino kakor tudi slovenskih književnih del v francoščino. Svojo prevajalsko zgodbo je zastavila leta 1945 v prevajalnici tiskovnega urada, skupaj z zanimivimi mladimi intelektualci, kot so bili Vida Šturm, Djurdja Flerè, Vasilij Melik, Božidar Pahor, Bogdan Pogačnik, Jaka Štular in Ljubo Sirc.
Najprej se je posvetila svoji ljubljenki Colette, opozorila na Michela Butora, preigrala Laclosova Nevarna razmerja, preden se je spustila v več kot tridesetletno »avanturo« z Marcelom Proustom in njegovim Iskanjem izgubljenega časa.
Tu je še dolg seznam francoskih dramatikov, na katerem prednjačijo ponatisi Služkinj Jeana Geneta, pa tudi nič manj zanimiv izbor slovenskih avtorjev. Omenim naj, da je pri njenem prevajanju prišlo do metodološko zanimive izkušnje, ko sta najprej z Jožetom Javorškom skupaj »kontrolirala« prevode: tu slovenskega Prousta, tam na primer v francoščini napisano La Mémoire dangereuse. Kasneje je nadaljevala metodo z Marijo Javoršek, s katero je podpisala tudi prevod Heptamérona Marguerite d'Angoulême.
Ko smo leta 2001 na srečanju Društva slovenskih književnih prevajalcev v prijateljskem vzdušju na pobudo predsednice Dušanke Zabukovec počastili Radojkino petinosemdesetletnico, se mi je utrnila ideja, da bi lahko Društvo prek svojih članov z ljubljanske romanistike in komparativistike organiziralo simpozij o jubilantkinem prevajalskem delu.
To idejo je med drugim spodbudilo dejstvo, da bi si tako bogata prevajalska žetev z monumentalno in integralno Proustovo sago na čelu, ki je unikat v svetovnem okviru, poleg dveh Sovretovih in nagrade Prešernovega sklada zaslužila še Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Nagrade žal ni bilo, saj so bile pristojne komisije druga za drugo nenaklonjene prevajalskemu poustvarjanju do leta 2008, ko je kot prvi in zaenkrat poslednji prejel veliko nagrado še en steber slovenskega prevajalstva, Janez Gradišnik. V svoji skromnosti je Radojka vzkliknila: »Rajši ne, prosim! Saj še nisem med pokojnimi!«
A smo vendarle vztrajali in ji Tone Smolej, Gregor Perko in sam pod fascinantnim Jakčevim barvnim oljem – portretom očarljive lepotice ob prisrčno ponujenih dišečih magdalenicah – predstavili svoje zamisli o simpoziju, ki so se ob njeni prisotnosti uresničile 23. novembra 2002 z nastopom danes vodilnih francistov in komparativistov.
Večer poprej je bil na francoskem inštitutu Charles Nodier sprejem z ogledom dokumentarne mojstrovine Helene Koder Magdalenice ge. Vrančič in pogovorom s prevajalko, ki ga je kasneje v Delu objavila Mimi Podkrižnik.
Zbornik s simpozija
Zbornik s simpozija Prevajalski opus Radojke Vrančič sta izdala DSKP in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete marca 2003. V njem je enajst prispevkov, ki jih podpisujejo Boris A. Novak, Josephine Ferrari, Vladimir Pogačnik, Jana Pavlič, Primož Vitez, Mojca Schlamberger Brezar, Sonia Vaupot, Gregor Perko, Katarina Marinčič, Florence Gacoin-Marks in Tone Smolej, z uvodnim pregledom opusa (Vladimir Pogačnik) in ponatisom intervjuja Aleša Bergerja za Novo revijo ter omenjenega zapisa pogovora (Mimi Podkrižnik). Svoj hommage je v verzni obliki dodal Janko Moder. Zbornik zaokroža pregledna bibliografija prevajalkinega dela, prispevek Jožice Pirc.
Poleg knjižnih prevodov, med katere še niso bili uvrščeni kasnejši, zlasti Slava mojega očeta Marcela Pagnola pa Spomini Céleste Albaret, Proustove služabnice in družabnice, ter Rousseaujeve umetnine Julija ali Nova Heloiza, je zelo zanimiv razdelek E, ki navaja intervjuje, med drugimi prispevke Branka Madžareviča, Jane Pavlič, Aleša Bergerja, Cvete Guzej-Sabadin, Irene Brejc, Alenke Bole Vrabec …
Publikacija, o kateri morda preveč govorim, je vsekakor zelo referenčna in lahko dostopna ter mi omogoča, da se na tem mestu ne izgubljam v faktografskih podrobnostih. Zbornik je bil tudi zgodnje darilo za Radojkino devetdesetletnico, ki smo jo v nepozabnem vzdušju praznovali na njenem vrtu v Rožni dolini. Žarela je v mladostni iskrivosti. Toliko zapisov o njeni enkratni osebnosti se je zvrstilo … Naj mi bo oproščeno, če jih navedem le nekaj:
»Bila je žlahtna, starosvetna, omikana in olikana postava iz nasilno pretrganih meščanskih časov, ki ni svoje provenience in z njo povezane usode ne objokovala ne poveličevala, temveč jo je dostojanstveno sprejela, samoumevno nosila in zgledno 'izkoristila' – po prevajalski plati.« (Aleš Berger)
»Radojki Vrančič se zahvaljujem za vse ure, ki sem jih preživel ob branju njenih čudovitih prevodov Marcela Prousta in ki sodijo med lepe, srečne ure mojega življenja!« (Boris A. Novak)
»Radojka Vrančič je seveda umetnica. Ni dovolj ugotoviti, da je vrhunska racionalna uporabnica slovenskega jezikovnega sistema; je predvsem intuitivna alkimistka, ki francoski fluid minevanja s skrivnostnim postopkom prehlapi v obstojno slovensko zlato.« (Primož Vitez)
»[simpozij] udejanja tisto, kar je že dolgo znano, uvršča našo žlahtno prevajalko v slovensko prevodno akademijo nesmrtnih.« (Štefan Vevar, takratni predsednik DSKP)
»Bila je fina gospa, odprtega duha do konca, tudi domiselno jasna, nikoli ošabno prevzetna, urejena, vsa v besedilih …« (Vladimir Gajšek)
»Zbornik smo snovali z iskrenim veseljem in prepričanjem, da bo … podčrtal posebne zasluge Radojke Vrančič, ne da bi bila pri tem prizadeta skromnost, vitalni del njene rahločutne človečnosti.« (Vladimir Pogačnik)
Za konec tega otožnega prazničnega spominjanja na véliko prijateljico še citat iz zadnjega, 7. dela Iskanja – Spet najdeni čas: »Victor Hugo pravi, da trava mora rasti in otroci mreti. Jaz pa pravim, da je okrutni zakon umetnosti tak, da bitja umirajo in da moramo umreti mi sami, ko bomo prestali vse to trpljenje, da bo lahko zrasla trava, pa ne trava pozabljenja, temveč trava večnega življenja, gosta trava plodonosnih del, na katero bodo še pozni rodovi brez misli na tiste, ki spe pod njo, prihajali na svoj 'zajtrk na travi'.« (str. 358)
Ja, oh ja: beseda bo večno živa, ljuba Radojka, v Proustovi in Tvoji dikciji. In »zajtrk« bo, tudi zaradi svoje čutnosti, vedno opojno dišal.
