Figa Gorana Vojnovića

Nominirani roman Figa je intimna drama treh generacij neke družine na geografskem prostoru bivše države.

pet, 16.06.2017, 12:00
Odlomek iz romana

 

Dedek je bil povsod, le tam, na postelji, kjer je nazadnje ležal, ga ni bilo več. Ni ga bilo ne za razbarvanimi sivozelenimi očmi, ne za razbežanimi belimi obrvmi in brki, ki so se mu zdaj prvič vdano polegli po obrazu. Sedel sem tik ob njegovem negibnem telesu, se ga z roko skorajda dotikal, a se njegove smrti še vedno nisem zavedal. Vse v hiši je bilo tako isto, tako vsakdanje. Gost, dimljen vonj je še vedno polnil sobo, ulični šumi so prosto prehajali skozi stara okna in delci prahu so ­poplesavali v snopih svetlobe. Na videz se ni od mojega­ zadnjega obiska nič spremenilo. Le dedek je umrl.
To sem si ponavljal in to je potrdil mrliški oglednik. In mama je pokimala.
Ko je umrla babica, je bilo vse drugače.

 

V slovenski literaturi ni veliko­ avtorjev, katerih romane bi ­kritika in bralci tako naklonjeno sprejeli, kot velja za vse tri dosedanje romane danes­ 37-letnega Gorana Vojnovića.­ Na literarno prizorišče ga je ­katapultiral roman Čefurji, raus! (2008), luciden in humoren ter jezikovno inventiven portret marginaliziranih priseljenskih slojev v poosamosvojitveni Sloveniji. Zanj je prejel svojega prvega kresnika ter nagrado Prešernovega sklada.

Nič slabše se ni godilo njegovemu drugemu kresniku, romanu Jugoslavija, moja dežela (2011), v katerem se mora odrasli sin soočiti z dejstvom, da njegov oče ni bil ubit v balkanski moriji, ampak je kot skrivajoči se vojni zločinec še kako živ. Če so Čefurji doživeli tako gledališko kot filmsko uprizoritev (slednjo je režiral pisatelj sam), je bila Jugoslavija, katere struktura prej kot h gledališki uprizoritvi kliče k filmski, za zdaj »le« gledališko ­uprizorjena.

Čas kot ritem jezika

O romanu Figa, ki je Vojnoviću letos že prinesel Župančičevo nagrado mesta Ljubljana, je težko reči, kakšna bo njegova morebitna gledališka ali filmska prihodnost. Njegova zgradba je literarno najkompleksnejša doslej in kot taka za gledališko ali filmsko upodobitev izrazito izmuzljiva. Morda še zlasti zato, ker je v tem, pogojno rečeno, ljubezenskem romanu osnovna kategorija čas – čas kot ritem jezika,­ čas kot konkreten zgodovinski čas in čas kot občutje posameznih protagonistov romana. Poleg tega je Vojnović izpisal Figo s premišljeno montažo različnih časovnih pasov dogajanja in navideznim premeščanjem pripovedovalskih perspektiv, kar lahko zares učinkovito ponotranji »le« literatura.

Osrednji protagonist Fige je trideset-in-nekaj-čez-letnik Jadran, pripovedovalec družinske zgodbe, razpete čez tri generacije in vpete v čas in prostor nekdanje države, njenega razpada in (slovenske) sedanjosti. V tem smislu Figa podobno kot prva dva romana tematizira vprašanje mej med ljudmi in narodi nekdanje skupne države po njenem krvavem razpadu. Dogodki, ki v treh generacijah sprožajo usodne odločitve posameznikov, tako izhajajo iz konkretne zgodovinske resničnosti. Vendar pa glavna ambicija Fige ni, da bi bila literarizirana družbena refleksija. Ta ni več v prvem planu. Težišče se v Figi namreč izrazito premakne v intimno dramo treh generacij neke družine, ki je resda geografsko in časovno uokvirjena, a z univerzalno poanto. Nekje drugje in kdaj drugič bi jo pač zadevale neke ­druge okoliščine.

V ekspoziciji štiristo strani dolgega romana Vojnović postavi leto 1955 in prihod mladega Aleksandra, Jadranovega dedka, za upravnika gozdov v Buje. Ta prva skica, ki na kratko oriše Aleksandrovo preteklost, njegov prihod v Ljubljano, ko je bil še otrok, pa tudi povojno Istro, ko so v izpraznjene hiše optantov naseljevali priseljence, se konča z rojstvom Jadranove mame Vesne in Aleksandrovo odločitvijo, da bo mlada družina živela v sosednjem Momjanu. Takoj zatem nas Vojnović preseli v sedanjost, spet smo v Momjanu, ki je zdaj v drugi državi, po hiši pa se sprehaja mrliški oglednik. Dedek je mrtev. In ta smrt, o kateri odrasli Jadran posumi, da je bila samomor, šele zares sproži pripoved. Je spiritus agens Jadranovega popotovanja po družinski geografiji.

Izmuzljivost pripovedovalskih perspektiv

Figi se pozna, da jo je napisal avtor, ki je obenem tudi filmski reži­ser. Trije časovni pasovi zahtevajo učinkovito montažo literarnega materiala. Ob tem se bralcu pri vstopanju v roman zdi, da je besedilo napisano s stališča vsevednega pripovedovalca, ki s ptičje perspektive motri svet pod sabo, a kmalu se pokaže, da Vojnović o statusu pripovedovalca zavaja, saj iz vsevedne pripovedi prehaja v prvoosebno, notranji monolog, pa v dialoge, opise razpoloženj in razmišljanja drugih likov.

Ta izmuzljivost pripovedovalskih perspektiv zadeva bistvo Jadranove identitete: kaj je resnično in kaj resnica njegove perspektive? Jadran namreč resnico ves čas prikraja. Takole pravi: »Moja zgodba je izmišljena, svoje spomine, to neurejeno zbirko slik in glasov, sem s pomočjo domišljije povezal med seboj, jih postavil v logično, meni ustrezno zaporedje.« Jadranova zgodba o tabuizirani družinski preteklosti tako postane tudi zgodba o Jadranovem (slehernikovem) strahu, da prevzame odgovornost za svoja dejanja, ki je v Figi spojena z vprašanjem strahu pred ljubeznijo, torej dvojino, ki prej ali slej zahteva življenjske kompromise ter izgubo (narcisistične?) individualne svobode. A je obenem tudi strah pred izgubo te dvojine. Tematizacija ljubezni kot nasprotja posameznikove svobode, katere drugi obraz je samost, pa utegne biti v občutju življenja mlajših generacij ena najbolj zeitgeistovskih prvin Vojnovićeve Fige.

»So komplimenti, ki so deževali na roman tako rekoč še pred izidom, upravičeni? Imamo pred sabo res novo kovačičevsko klasiko velikega zamaha, ostrih detajlov in neslutene globine,« se je v Mladini ob izidu Fige vprašala publicistka mlajše generacije Katja Perat. Takole je odgovorila: »Neupravičeni gotovo niso. Figa je knjiga, ki je v marsičem, ne samo v favoriziranju nujnosti pred svobodo, res zrela. Zrela je zato, ker zelo dobro pozna svoje omejitve. Noče pripovedovati o ničemer, česar avtor ne razume, in ne sili tja, kamor njen domet ne seže. A kljub temu ni ozka. [...] In predvsem je zelo zelo lepo napisana: napisana je na način, na katerega mislimo, in v tem teče, ne da bi enkrat samkrat zaribala.«

Prijavi sovražni govor