Tiskane izdaje
Stritarjeva nagrada, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje perspektivnim mladim literarnim kritikom (do 35 let), je letos pripadla Aljažu Krivcu. Izbrala ga je žirija, ki so jo sestavljali Ivan Dobnik (predsednik), Tina Kozin in Tanja Petrič (lanska nagrajenka).
Aljaž Krivec, rojen v Mariboru leta 1991, je magister primerjalne književnosti in literarne teorije. Čeprav je predvsem literarni kritik, se ukvarja tudi z organizacijo literarnih dogodkov, urednikuje ter umetniško ustvarja v polju literature in gledališča.
Koliko možnosti za objavljanje recenzij imajo mladi kritiki in ali se da od tega živeti?
Za začetek, kritikov oziroma kritičark ne bi delil na mlade in stare, saj je za definicijo enega in drugega potrebno več prostora. Kritike v primerjavi z nekaterimi drugimi državami, tudi takimi z višjim ekonomskim standardom, niso tako slabo plačane, res pa je, da izginja prostor za objavljanje.
To se dogaja na dva načina: bodisi gre za izginevanje medijev, kot denimo v primeru Pogledov, bodisi za omejujočo politiko medija in širšega prostora, ki izžene kočljiva kritiška peresa oziroma jim skuša pripisati nekaj, čemur bi v feminizmu rekli pornografska funkcija. Mesto kritik prav tako vedno bolj izpodriva piar, ki vrši recepcijo pred izidom/premiero in ob tem povrhu vsega brezsramno oponaša kritiko.
S tem se seveda zamenja tudi mesto financiranja, katerega glavnina se skriva v procesu ustvarjanja in distribucije umetniškega dela, manj pa tam, kjer naj bi potekala kritiška recepcija. S tem se kritiko seveda tudi banalizira na status naključnega zapisa neke bralke. Blebetanja v gostilni seveda ni treba plačevati, težava pa je v tem, da tudi kritičarke z uvidom v gostilni ne morejo biti razumljene drugače kot pijanke. Brezplačna vsebina in neplačano delo sta s tega vidika nevarna.
Ali se da živeti od kritik? Anekdota: v okviru podelitve Stritarjeve nagrade naj bi sodeloval tudi na Prangerju. DSP mi je pripravljen plačati nekaj noči v hotelu v Rogaški Slatini, medtem ko brez pomoči staršev ne bi mogel živeti. Ta perverzija pod črto pomeni, da sem simbolna buržoazija z realnim statusom proletarca. Če kaj vem, pri nas nihče dejansko ne živi od izstavljanja računov za svoje kritiške zapise.
Kar nekaj Stritarjevih nagrajencev je po obetavnem začetku kritiško umolknilo. Mislite, da boste vi zdržali v tem poklicu?
Obmolkniti je zanimiva izbira besede. Po eni strani gre morebiti res za ljudi, ki so se med kritiškim delom po sili razmer znašli v takšnih in drugačnih odnosih z vsemi, ki sodelujejo v komunikacijskem krogu knjige, in so posledično ocenili svoje delo kot potencialno nehigienično ali pa ga je kot takega ocenil kdo drug. Po drugi strani gre tudi za to, da so se jim med delom odprle karierno gledano zavidljivejše možnosti od pisanja kritik. Obmolkniti ne mislim, vendar to ne pomeni, da mogoče na neki točki ne bom več pisal kritik.
Kaj je vaše glavno vodilo pri pisanju kritike – razumljivost, analitičnost, pravičnost, provokativnost ...?
Načeloma postavljam v ospredje analitičnost in na ta način knjigo, ki jo imam namen kritizirati, tudi v osnovi preberem. Preostalo (ne) pride samo po sebi, vsekakor pa nočem pisati na način, ki bi bil razumljiv zgolj meni, in prepričan sem, da se to ne dogaja.
Pravičnost se vzpostavlja s heterogeno recepcijo. Kritika je sama po sebi težko pravična, ker sem vselej primoran nekaj izpustiti ali nečemu dati preveliko veljavo – sam si lažem, da se temu izogibam s sistemom plusov in minusov. Provokativnost? Beseda insinuira, da se kritičar zabava ob paranju živcev, česar pri sebi nisem zasledil. Lahko pa bi včasih bil strožji oziroma ob tem manj sublimen.
Menda pišete tudi svoj prvi roman. Kako doživljate to kombiniranje dveh poklicev, pisateljskega in kritiškega?
Nekaj pišem, ampak tega ne bom označil tako, dokler ne bo po založniškem pojmovanju napisano. V resnici ne vidim univerzalnega pravila o (ne)povezljivosti enega in drugega, saj je to treba ocenjevati iz kritike v kritiko. Gre torej predvsem za vprašanje, ali ti uspe reflektirati lastno vlogo v danem literarnem prostoru. Sam pišem kritike predvsem z mislijo na osebo, ki je napisala knjigo, in tako se mi zdi, da bom potencialno še z drugo nogo zabredel v isti diskurzivni prostor. Ampak nikoli ne veš, čisto mogoče se bom popolnoma pokvaril.
Ali trenutno v Sloveniji nastaja vznemirljiva literatura?
Odvisno od bralske perspektive. Mene vznemirjajo tako odlične, dobre, povprečne kakor tudi slabe knjige. Če ne zaradi umetniške vrednosti, pa zato, ker so lahko gora simptomov, ki naj jih kritika razkrije. Če dobro pomislim, to pomeni, da v območju slovenske literature nastajajo vznemirljive stvari, ne pa nujno vznemirljiva književnost.
