Stvarnost je bolj nenavadna od fikcije

»Romani oživljajo življenje skozi­ občutljiv pogled, ki je ­sicer oseben, ne objektiven, kot naj bi bil izključno zgodovinopisen; vendar je lahko ta pogosto še bolj zavajajoč, saj ne zajema iz živega človeškega tkiva, torej iz življenja, ki ga zmore v realne zgodovinske okvire vdihniti le ustvarjalna domišljija,« je v enem od intervjujev dejal Milček Komelj.

To se zdi še pomembnejše v Sloveniji, kjer je bilo zgodovinopisje dolgo zelo arbitrarno, ideološko ekskluzivno in normirano. Vendar tudi danes, ko so se pogledi nekoliko uravnotežili, zgodovinopisje pravzaprav zgolj utrjuje politične okope; s suhoparnim navajanjem dejstev mu pač ne uspe prebiti zakoreninjenih prepričanj, predstav in predsodkov, pa naj je pri tem še tako glasno in udarno, in tukaj lahko prav literatura naredi preboj.

Ni dvoma o verodostojnosti

Nova knjiga Toneta Partljiča Ljudje iz Maribora ima ta potencial. Priznam, da sem se je lotil nekoliko z zadržkom, pravzaprav v prepričanju, da je to še eno nekoliko lokalpatriotsko obarvano besedilo o nekaterih mariborskih osebnostih, vendar je knjiga zelo zanimiv hibrid zgodovinskih dejstev ter deloma ali v celoti romansiranih ozadij, intimnih razmišljanj in izmišljenih dialogov, mejna črta med vsemi temi elementi pa je zabrisana dovolj spretno, da bralec nikoli ne podvomi o popolni verodostojnosti napisanega.

Pravzaprav gre za devet novel, od katerih so nekatere zgolj transkripcija arhivskega gradiva, pri drugih pa je avtor kot da iz previdnosti zamolčal ali spremenil imena osrednjih protagonistov, pri nekaterih se je skoraj v celoti prepustil domišljiji, prevladuje pa sinteza naštetega. Navdušuje izbor predstavljenih likov, saj je večina manj znana, predvsem pa so njihove življenjske zgodbe ne samo zanimive, temveč ponekod že kar osupljive, in potrjujejo prepričanje, da je stvarnost res bolj nenavadna od fikcije.

Dogodivščine posameznikov in družbene turbulence

V uvodu pisatelj postreže z nekaterimi intimnimi razmišljanji, predvsem o minljivosti, tudi vsaka novela se začne s predstavitvijo specifičnih okoliščin, neredko tudi naključij, prek katerih je avtor dobil informacije o posameznih dogodkih. Nato se zadeva bere skoraj kot napet triler. Dogodivščine posameznika so vsaj tako intrigantne kot družbene turbulence in preobrati, praviloma pa še veliko bolj. Novela Pobreški Prezident je bizarna tragikomična štorija, podobno je z novelo Gospa in rukzak, odisejada ruske kneginje Elizabete Obolenske, ki je bila pred in med vojno kot begunka pred oktobrsko revolucijo zaposlena v mariborski knjižnici, se, tako kot večina ostalih, prebere v enem dihu ...

Epizoda s Titovo taščo Prisko Haas je vsaj toliko zabavna kot zgovorna glede družbenih razmerij ter usod posameznikov, ki so bile neredko odvisne od naključij ali kapric tistih, ki so odločali. Prav tako Tovarišica ravnateljica, ki je morda najbolj eksplicitno družbenokritična, čeprav nič kaj moralistična, saj je v njej dovolj humornih vložkov, četudi bolj kisle sorte.

­Lokalpatriot je nekakšna hvalnica Mariboru, kjer se na nov, drugačen način razgrne identifikacija z mestom, ki se marsikomu ali celo večini v primerjavi z bolj slikovitimi, cvetočimi in vznemirljivimi velemesti ne zdi nič posebnega ali pa ima celo negativen ali pejorativen odnos do njega. Tukaj je še novela Pisatelj in gad, v kateri se je Partljič zaradi subjektivnih opisov pisateljevih travm in dilem sicer izognil eksplicitnemu poimenovanju, vendar seveda ni dvoma, da gre za Lovra Kuharja alias Prežihovega ­Voranca.

Pisatelju uspe ves ta konglomerat informacij, faktov, priredb in izmišljij združiti v prepričljivo celoto, ki ponuja plastičen oris osrednjih in stranskih likov ter ilustrativno razčlembo burnih časov pred, med in po drugi svetovni vojni. Poleg tega vmes spretno nadrobi še veliko zgodovinskih, političnih, socialnih in topografskih zanimivosti in vse skupaj zavije v domačo, skoraj familiarno formo, kjer ne smejo manjkati njegova žena Milka in pes ter številni opisi Maribora in okolice, ki imajo nezgrešljivo afirmativen, pogosto tudi nekoliko sentimentalen značaj.

Obenem nivelira raznolike osebnosti, ki se po socialnem in družbenem statusu zelo razlikujejo, predvsem pa mu uspe oživiti mikrozgodovinske detajle, ki jih zgodovinopisje pogosto ignorira kot nepomembne ali celo moteče, čeprav šele tak vpogled zagotavlja zaokroženo sliko dogajanja.

Za tiste, ki ostajajo skeptični, velja opozoriti, da so Ljudje iz Maribora zagotovo tudi kratkočasno branje, ki ima – kljub naslovu – obenem lokalen, nacionalen in univerzalen domet. »Pisatelji in pisateljice pišemo zato, da okušamo življenje dvakrat – v trenutku samem in v retrospektivi,« je misel esejistke in pisateljice Anaïs Nin. Bralec ima sicer zgolj možnost retrospektive, vendar je v primeru devetih novel okušanje te precej nenavadne mineštre skoraj gurmanski užitek. Nedvomno ena boljših Partljičevih knjig.