Subtilni portret skrajnega islamista in druge zgodbe

V vsakem liku romana Tiha hiša je Orhan Pamuk upodobil en vidik svoje mladosti.

tor, 15.09.2015, 15:00

Za roman Orhana Pamuka Tiha hiša (Sanje, prevod Erna Pačnik Felek) si zlahka predstavljam, da je bil napisan ponoči. Pri tem ne mislim toliko na devetdesetletno starko v romanu, ki dneve in noči preživlja v oživljanju preteklosti, predvsem na svojega umrlega moža, temveč na ritem stavkov, na temeljno odkritje, ki ga počasi, že z nekakšno potrpežljivostjo, pred bralcem razvija pisatelj.

Nobelov lavreat je Tiho hišo, ki je menda njegov najljubši roman, postavil v čas poznih sedemdesetih in začetek osemdesetih prejšnjega stoletja, ko se je v Turčiji formirala vojaška vlada. Opisano je torej temačno obdobje turške zgodovine, in to z več perspektiv; perspektive devetdesetletne vdove, njenih dveh vnukov, pohabljenega služabnika Recepa in najstniškega Hasana, člana skrajne islamistične skupine, ki poganja pripoved naprej in jo privede do tragičnega izteka. Toda kljub tej zgodovinski okoliščini, s katero je nedvomno zaznamovan Pamukov roman, napisan pred več kot tridesetimi leti, je v njem tudi določena lahkotnost, zaznamovanost z mladostniško svetlobo, morjem, poležavanjem na plaži, igrivostjo, ali kot se je nekje izrazil pisatelj: »V njej je opisana moja mladostniška doba [pisatelj se je rodil leta 1952 v Istanbulu], duh tistega časa … Vsi liki v Tihi hiši so jaz. V vsakem izmed njih sem upodobil drugačen aspekt mladosti.«

Opisi mladostnikov, ki si sposojajo avtomobile svojih staršev ali starejših bratov, dirke, tekmovalnost, med drugim tudi za dekleta, poslušanje zahodnjaške glasbe, popivanje, zakajanje, zabave na plaži delujejo v smislu zarisovanja karakteristik specifične generacije. Čeprav večina likov živi v pričakovanju, da se bo nekaj zgodilo, da jih bo kdo obiskal ali da se bodo nekam preselili ter zaživeli resnično življenje, je roman zaznamovan s preteklostjo. Medtem ko lahko ujetost v sedanjost znova povežemo s časom hladne vojne, ko so se za vpliv v Turčiji borile Sovjetska zveza in Združene države, navsezadnje si eden izmed babičinih vnukov želi v Ameriko, vnukinja pa je komunistka, je preteklost tisto, kar resnično okupira pisatelja. Eden izmed babičinih likov je na primer zgodovinar, ki se zakoplje med arhivske listine. Želi si napisati knjigo o Gebzeju v 16. stoletju, vendar se dokoplje do spoznanja, da zgodovine in življenja ni mogoče opisati takšna, kot sta sama po sebi.

»Razmišljam o smrti, torej sem Zahodnjak!«

Njegov brezupni boj, da ne bi izgubil upanja v to, kar imenujemo zgodovina, je le fragment v velikem generacijskem mozaiku, ki ga gradi Pamuk. Zgodovinarjeva prizadevanja so skoraj identična s prizadevanji njegovega očeta in še prej dedka, lokalnega zdravnika, ki je v oseminštiridesetih knjigah skušal napisati enciklopedijo univerzuma, pojasniti Turčijo in dokazati, da Bog ne obstaja. Iz Istanbula se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja iz političnih razlogov umaknil v odročno ribiško vasico, kjer naj bi med drugim imel mir za lastno pisanje. Enciklopedijo je pisal približno trideset let, dokler ni neke noči, kot se spominja starka, stopil v njeno sobo in ji začel pripovedovati – da je odkril smrt. Ženo, ki je njegovi monologi ne zanimajo in mu očita, da vso krivdo, ki se dogaja na svetu, jemlje preveč resno, osebno, namesto da bi služil denar in preživljal družino, poduči, da je prvi Vzhodnjak, ki se je soočil s strahom pred ničnostjo.

»Na Zahodu je mogoče opaziti na tisoče knjig izključno o smrti,« izreče ženi, ki ga je poslušala le zato, ker ni imela druge izbire. Večino časa imamo resda občutek, da Pamuk pripoveduje družinsko zgodbo, razkrinkava njene temne plati in skrivnosti iz preteklosti, toda kasneje se izkaže, da roman temelji na dialektiki med Vzhodom in Zahodom. Starkin mož je tisto noč spoznal, da je Vzhod Vzhod in Zahod Zahod na osnovi različnega dojemanja smrti. Vzhoda in Zahoda po njegovem ne razmejujejo oblačila, hiše, vlade in tovarne, temveč dejstvo, da so »oni« odkrili ničnost, medtem ko se Vzhod te strašne resnice naj ne bi zavedal. Samo človek, ki pozna temo, razume svetlobo, razmišlja, pri čemer celo zaide v skrajnost: »Razmišljam o smrti, torej sem Zahodnjak!« Pisatelj ga oriše s precej sarkazma; starkin mož se ima za prvega Vzhodnjaka, ki je postal Zahodnjak! Ljudstvo Vzhoda pa obtoži, da so zgolj slepe kreature, zasužnjeni slepci, »ki živijo v slepem zadovoljstvu in miru, ne da bi jih obhajala trohica dvoma o čemerkoli«.

Pamuk je ob neki priložnosti dejal, da je bila ena izmed inspiracij za pisanje Tihe hiše tudi prebiranje pisem, ki jih je njegov dedek na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja iz Berlina, kjer je študiral pravo, pisal njegovi babici, ki je živela v Istanbulu. Ton tistih pisem naj bi bil menda ravno tako po­učen, moralizatorski. Podobno kot je Pamukova babica imela dedkove svobodnjaške nazore za grešne, tudi starka v romanu Tiha hiša poimenuje moža »utelešeni hudič«. Čeprav je Pamuk prek teh nočnih obiskov in pojasnjevanj precej spretno zarisal ne samo odnos Turkov od začetka prejšnjega stoletja do lastne države, recimo tudi aristokracije oziroma intelektualcev do preprostega ljudstva, temveč je na primer prek opisov turške plesalke, ki z vlogo popredmetene vzhodnjaške ženske zadovoljuje pričakovanja nemških turistk, zarezal še v osrčje stereotipnih predstav Zahodnjakov o Vzhodu in obratno.

Spogledovanje s postmodernizmom

Roman Tiha hiša ni pisan zgolj v duhu komentiranja političnega dogajanja na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja v Turčiji, temveč – in ravno z generacijsko nitjo, ki jo vleče, – zariše že kar portret 20. stoletja. Posebej moško linijo potomcev povezujeta pisanje, pasivno zapiranje v prostor in razmišljanje, ter seveda obsodba zaradi takšnega početja z ženske strani. Pamuk se je v tem smislu odločil za deterministično poanto, pri čemer je zelo subtilno podal razlog, čemu je danes tako težko spreminjati institucijo države in ljudi s pomočjo kulture; otroci enciklopedičnih pisateljev ne morejo ponoviti geste očetov, zaobjeti podatkovne mase. Poleg tega po Pamukovem mnenju pisatelji niso več tako radikalni in verjetno tudi nimajo takšne miselne ostrine, kot so jo premogli nekoč. Na starkinem možu je nekaj fanatičnega, tako v smislu poskusov zlomiti ženino prepričanje kot spreminjanja lastnega ljudstva in imponiranja idej. Kmalu zatem, ko se ostareli zdravnik dokoplje do temeljnega spoznanja o ničnosti, se mu iz ust pocedi kri in umre.

Samorefleksivni pisateljski moment, izražen prek starkinega vnuka zgodovinarja, se spogleduje s postmodernizmom, vendar pisatelj razen večperspektivnega toka zavesti, ki ga mestoma prekinja z dialogi junakov (ti naj bi bili v nasprotju s tišino, ki vlada v stari hiši, kjer se je med poletnimi počitnicami zbralo sorodstvo), ne privede v skrajnost. Zgodba je tekoča, pripoved in opisi likov realistični. Tisto, kar spoznamo ob izlivu zgodbe, je, da junaki nimajo nadzora nad svojo usodo, da jih tok časa odnaša v nepredvideno smer. Tako se na primer zgodi tudi s starko, ki v zadnjem poglavju spozna nič, o katerem ji je pripovedoval mož. Moje misli so podobne papirnatim čolnom, pomisli starka, in se spomni knjige, po kateri je tako hlepela v mladosti – Robinson Crusoe. Tista, ki je zavračala svet knjig in domišljije, prizna, da ji je ta specifična knjiga ponujala nenavadno zadovoljstvo, spokoj, celo notranji mir.

Sugestija je, da vera v onstranstvo posamezniku ne more dati vsega tistega, kar lahko da knjiga. S knjigo, pomisli starka, se lahko vrneš na začetek in jo začneš brati znova, da bi bolje razumel to, česar prej nisi, medtem ko življenja ni mogoče več ponoviti. Pomenljivo je tudi, da Robinson Crusoe govori o brodolomcu, ki je v družbi služabnika dolgo živel na samotnem otoku. Roman Tiha hiša je na podoben način eden najbolj subtilnih portretov odnosa med gospodarjem in sužnjem. Ta je verjetno lahko prišel do izraza na ozadju razpadajočega sveta in z njim aristokracije. Razredne karte so premešane in očitno je, da se je pisatelj odločil položiti prihodnost v roke tistih, ki si upajo.

»Skušal sem se znebiti blata tega prekletega kraja, ogabne umazanije preteklosti,« si reče Hasan, preden sede na vlak in se izgubi v istanbulski množici. Glede na to, da je bil roman napisan pred več kot tremi desetletji, lahko rečemo, da je v njem tudi – predvsem glede islamističnih skrajnežev, upodobljenih v Hasanu, ki zmore izraziti ljubezen le z nasiljem – nekaj preroškega.

Prijavi sovražni govor