Tiskane izdaje
Zlata mačja preja je najnovejša v zbirki antologij pomembnih slovenskih ustvarjalcev za mlade. Doslej so izšle antološke knjige z ilustracijami Jelke Reichman (Čudežni vrt), Marlenke Stupica (Drevo pravljic), Ančke Gošnik Godec (Zlata ptica), in Marjance Jemec Božič (Pravljični cvet). Izbor iz bogate zakladnice Svetlaninih pravljic sta uredili Jasna Merc in Irena Matko Lukan, ki je na predstavitvi povedala, kako težko je izbirati med takšnimi mojstrovinami. Skupaj z Jasno Merc sta tako pripravili širši izbor, nato pa je pri selekciji sodelovala Svetlana Makarovič.
»Kamorkoli pridem, povsod se srečam, tako da si grem že močno na živce,« je rekla Svetlana Makarovič in dodala, da je vesela knjige in da je bilo v njeno dela vloženega veliko truda. Še posebej se je razveselila študije, spremne besede Borisa A. Novaka, »svojega brata po poeziji«, saj ni mogla verjeti, kako jo on pozna bolje, kot ona pozna samo sebe, pa nikoli nista skupaj živela. »V meni in moji umetnosti je našel določene plasti, za katere nisem slutila, da jih imam. Kaj je balada, kako se v mojih tekstih baladnost kaže, od kod, kako ... To prebiram še pa še in vedno znova čutim, da me je objel,« je rekla na predstavitvi.
Boris A. Novak se je v spremni besedi lotil preprostega vprašanja, ki ga literarna teorija »ne jemlje resno«. Kako je možno, da pesnica najbolj krvavih balad v naši književnosti piše hkrati tudi tako toplo literaturo za otroke? Kako je možno, da avtorica tako temačnih balad premore toliko svetlobe, ko gre za otroke? Prepričan je, da med tema dvema dimenzijama njenega pisanja obstaja globoka notranja vez in medsebojna soodvisnost.
»Zavest o zlu in izkušnja zla, ki ima v baladni poeziji Svetlane Makarovič tolikšno izrazno moč, pelje to isto avtorico k temu, da otrokom pokaže pot skozi življenje, skozi družbo, ki je polna pasti in nevarnosti in jim z dobrotno roko pokaže, da je možno tudi človečno, toplo in lepo življenje,« je rekel Novak. »Pri tem ne gre za moralizem, saj vemo, da če kaj, potem so Svetlani karseda zoprni prav moralizem, puritanizem in dvignjen pedagoški prst.«
Svetlana je umetniška poliglotka, je nadaljeval, izraža se v različnih umetniških jezikih. Začela je kot igralka, je sijajna glasbenica, poznamo njene uglasbitve lastnih balad, šansone ... Je pa tudi likovnica, kot vidimo po njenih ilustracijah v Zlati mačji preji. »Svetlana je kompletna umetniška osebnost – gesamtkunstwerk v osebi,« je poudaril.
Svetlanine balade po Novakovem mnenju rastejo iz prvobitne narave evropskih balad, ki so bile plesne pesmi. Plesno igrivo naravo njene balade vključujejo v mrtvaški ples in ravno zaradi igrivega, plesnega, veselega ritma imamo občutek, da gre za korak usode in da bo smrt prišla enako zanesljivo, kakor se bo rima oglasila na koncu verza. Mrtvaški ples je omenil zato, ker je to srednjeveški likovni žanr, ki združuje navidezno veselost in skrajno usodnost človekove smrtnosti. Vse te odlike se potem kažejo v pisanju za otroke v bistveno transponirani obliki in izžarevajo nevadno svetlobo.
»Svetlana je otrok vojne, odraščala je v času okrutnega, zadušljivega političnega sistema, proti kateremu se je tudi borila. Svoj glas je vedno posojala vsem tistim, ki ga nimajo, ki so drugi in drugačni, ogroženi, tudi v naši slovenski družbi. In vse to je tista zavest, iz katere umetnica črpa tudi poglavitne motive za pisanje za otroke. In če pogledamo teme njenih pravljic, gre pogosto za krhka ranljiva bitja, ki se ne znajdejo najbolje v svetu, so pa prisiljena iz varljive varnosti gnezda, doma, stopiti v gozd. Odhod v gozd je ena od temeljnih tem vseh pravljic, pomeni skrajno izpostavljenost smrtnim nevarnostim in na tej poti bitja srečujejo številne pošasti, na srečo pa tudi nekatera bolj prijazna bitja. Na tej poti se otroci, v njenih pravljicah pogosto živali, naučijo, kako je treba živeti, kako ravnati s sabo in drugimi, da pridemo s čistim srcem in dušo skozi strašni gozd in umazano pošastno človeško družbo.»« To je osnovno sporočilo njenih pravljic, je zaključil Novak, ki je podano z izjemno prijazno gesto, polno domišljije, topline, humorja.
Pavle Učakar je dodal, da je ilustratorju težko, kadar se mora spopasti z ilustriranjem najboljših pravljic, »do takšne avtorice imajo velik rešpekt«. »To pripelje do dveh možnih reakcij – ali ilustrator klecne ali pa se maksimalno potrudi in nastanejo najboljše ilustracije,« je povedal.
Pri Zlati mačji preji, kjer je na več kot 380 straneh v eni knjigi zbranih veliko znanih pravljic – Sapramiška, Pekarna Mišmaš, Tacamuca, Smetiščni muc, Škrat Kuzma, Vila Malina, Netopir Kazimir, Pod medvedovim dežnikom, Kosovirja, Sovica Oka in še številne druge, so sodelovali ilustratorji Suzi Bricelj, Zvonko Čoh, Kostja Gatnik, Marjanca Jemec Božič, Kaja Kosmač, Maša Kozjek, Tomaž Lavrič, Matjaž Schmidt, Gorazd Vahen in Svetlana Makarovič. Zvonko Čoh je med drugim tudi avtor naslovnice, s katero ni najbolj zadovoljen, všeč pa so mu mačke. »Komu pa niso,« je duhovito pripomnil. Marjanca Jemec Božič raje piše kot govori, zato je samo pritrdila Učakarjevemu razmišljanju in se strinjala, da je tudi ona imela »rešpekt« do Svetlane, kratka je bila tudi mlada Kaja Kosmač: »Delati s Svetlano je vedno užitek!«
