Lojze Krakar: Svojo pot najraje hodim sam

Krakar se je podal med iskalce biserov, a videl kraje, kjer se je smrt utrudila do smrti.

Tue, 23.02.2016, 21:00

Z ožganimi rokami se prijemam

za snop lučí, ki nikdar ne ugasne.

Zakaj počnem to in čemú ne odjenjam,

kaj mi še plezanje v neznano hasne?

 

Lojze Krakar, iz pesmi Sončni zahod

21. februarja pred devetdesetimi leti se je v Semiču v Beli krajini rodil Lojze Krakar, ­pesnik, ki je opravil romanje do pekla in še niže in o svojem osamelem pesniškem potohodstvu vedel povedati: »Svojo pot najraje hodim sam.«

V šolo je Krakar hodil v Semiču, na gimnazijo v Novem mestu. Tri leta, »v najlepših fantovski letih«, je bil, mladi simpatizer in aktivist Osvobodilne fronte, zaprt v italijanskih zaporih v Kopru in Perugii, potem je doživel in preživel pekel nemških koncentracijskih taborišč Dachau in Buchenwald. Od takrat ga je spremljala groza pred tem, kaj lahko človek stori človeku, »neki strah, da se lahko to ponovi v še hujši meri, neka depresija, ki gotovo izhaja iz mojih temnih življenjskih doživetij«.

Dachau in Buchenwald

O taboriščnih doživetjih je zapisal pogosto ponavljano sentenco: »Tu se je smrt utrudila do smrti in uresničil biblijski pekel. Tu je zločin dobil sloves obrti in na milijone duš premlel v pepel.« O tem je Ciril Zlobec ob Krakarjevi smrti leta 1995 zapisal: »Usodno ga je zaznamovalo dvoje: otroštvo in mladost, ki sta pri njem, tudi zaradi­ zunanjih razmer, negacija drug drugega: otroštvo v domala idilični Beli krajini, mladost v italijanski internaciji in pozneje v taboriščih smrti, v Dachauu in Buchenwaldu.

Ta dvojna izkušnja je zaznamovala tako rekoč vse Krakarjevo življenje in vso njegovo liriko, ne samo tisto, ki se neposredno nanaša na ta dva inspirativna vira: otroštvo in taborišče nista bila le parabola o svetlobi in temi, ampak globoko spoznanje o samem bistvu človeškega bivanja, ki je, v Krakarjevi eksistencialni misli, tragično ujeto med tistim, kar bi lahko bilo, in tistim, kar v resnici je.«

Tudi Matjaž Kmecl ob Krakarjevi osemdesetletnici ni mogel mimo usodne epizode pesnikovega življenja: usoda ga je postavila »v eno naših najbolj odličnih in obenem najbolj bridkih generacij – tisto, ki je za današnjo srečno Evropo postavila na kocko vse, do lastnega življenja, ki je v trpljenju, kakršno si danes komajda lahko predstavljamo, z nepopisnimi žrtvami zavrnila hitlerjevsko 'čisto' Evropo, 'počiščeno' seveda tudi Slovencev.

Lojze Krakar je v tej zvesti vojski bojevnikov za svobodo že kot najstnik moral v zapore in koncentracijsko taborišče smrti, kjer se je po lastnih besedah 'toliko nagledal mrtvih, da bi se mu(i) kar naprej delala tema pred očmi, če bi ga (me) popolnoma obsedla misel na vse tiste grobove'. Bilo je to romanje 'do pekla in še niže', kot je zapisal v nekem svojem mnogo poznejšem verzu.«

Izmislil si je Liriko

Po vojni je Krakar dokončal gimnazijo, na ljubljanski filozofski fakulteti je leta 1954 diplomiral iz slavistike, zaposlil se je kot urednik pri Tovarišu, pozneje pri Cicibanu, delal je tudi v kulturni redakciji takratne RTV Ljubljana, pozneje na Cankarjevi založbi, kjer si je kot pendant zbirki Sto romanov na začetku sedemdesetih let zamislil znamenito zbirko Lirika, ki je v nekaj več kot treh desetletjih (urejal jo je – pomočjo Severina Šalija – do leta 1980, ko jo je prevzel Aleš Berger) prinesla sto velikih pesniških imen z vsega sveta v prevodu najvidnejših slovenskih prevajalcev.

Leta 1959 je kot štipendist poljske vlade študiral polonistiko na ­varšavski univerzi, od leta 1965 je kot lektor za slovenščino deset let predaval na univerzi v Frankfurtu,­ kjer je doktoriral z disertacijo Goethe­ pri Slovencih, po vrnitvi iz Nemčije pa je bil do upokojitve profesor na zadarski filozofski ­fakulteti.

Lojze Krakar je prve pesmi objavil leta 1946 v takratni Mladinski reviji. Nekoč je povedal, da je nekaj verzov sicer napisal že v medvojnih letih, ampak sta se mu iz tistega časa ohranila le dva rokopisa, prvo zbirko V vzponu mladosti je tako izdal leta 1949, zbirka Cvet pelina, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada, pa je sledila šele po trinajstih letih, leta 1962. Dve leti za tem je izdal svojo najbolj znano zbirko Med iskalci biserov, sledila je zbirka Umrite, mrtvi leta 1965, Noč, daljša od upanja leta 1966, izbor Krik je iz leta 1968, med številnimi zbirkami so še Romanje v Kelmorajn, Vdanost, Sporočilo in Klinopisi.

Najpogosteje je bil Krakar s svojim pesniškim opusom uvrščan med individualiste, nekakšne spremljevalce vseh velikih pesniških turbulenc v nizu generacij slovenskega sodobnega pesništva, potem pa se je pokazalo, da morda­ ni čisto tako, ampak da je hodil povsem svojo pot, na kateri pa ni spregledal nič tematsko pomembnega in velikega, ampak je na vse znal pogledati globoko premišljeno, lucidno, tako rekoč s filozofskim uvidom, ubesedil pa je to brez morebitne slogovne pirotehnike, ampak z nekakšno toplo in zbrano stoičnostjo, ki zre na svet in posameznikovo življenje na čisto poseben, sprijaznjen način.

O svojem osamelem pesniškem potohodstvu je povedal: »V različnih literarnih krogih sem imel prijatelje in znance, s katerimi sem zmeraj lahko kontaktiral. Nisem se pa nikoli vključil v kakšno skupino s kakršnimkoli manifestom, ker svojo pot najraje hodim sam. Pri tistem, kar pišem, mi ne more nihče pomagati. (...) Moje pisanje je tudi moja poetika.«

Ko je leta 1977 Krakar prejel Prešernovo nagrado za pesniško zbirko Nekje tam čisto na robu, so odločevalci v utemeljitvi ugotavljali,­ da zbirko polnita dva vsebinsko dopolnjujoča se tona. Prvi izraža grozo, tudi obup, slutnjo in vizijo smrti ter spomin na smrt. Pošastno doživetje krematorijskega mesta se namreč neizkorenljivo vrinja v njegova premišljevanja o človeku in vrednotenja vseh človeških stvari. Drugi ton, ki opazno prerašča prvega, je ton kljubovalnosti, vere v življenje, lepoto, dobro. Krakarjeva poetika, so takrat zapisali, ne mara za besedni blišč in zahteva, da poet iztrga besedo iz sebe in jo zapiše kot kapljo svoje krvi. Krakar je te besede komentiral tudi z mnenjem, da pač pripada petdesetletnikom, ki so bili po mnenju Mitje Mejaka med vojno prezgodaj zreli, a v življenju niso nikoli dozoreli.

Ko je Peter Kolšek opozoril na leta 1996 posthumno izdan izbor Krakarjeve poezije, ki ga je pesnik s sedemdesetimi pesmimi uredil za svojo sedemdesetletnico, a izida ni dočakal, je zapisal, da je za jubilejno antologijo pesnik izbral pesmi tako, da kažejo tematski lok, ki bi predstavil pokrajino njegovega življenja, vendar pa je nekaj bilo v tem izboru nedvoumnega: »Krakar ni pesnik smrti, kot radi za marsikoga rečemo tudi po nepotrebnem, nasprotno, v njegovi poeziji je nepregledno število odrivov v ozračje vitalnosti in tudi čisto šegave ironije do zagrobnih reči, toda smrt je vendar njegova najstalnejša sogovornica od zgodnjih taboriščnih do poznih 'semiških' pesmi – četudi jo zdaj pesnik ogleduje v obrazu pradeda ali drobnih živalic.«

Prijavi sovražni govor