Tiskane izdaje
»Pišem najboljše pesmi v svojem življenju. Ustvarile bodo moje ime,« je Sylvia Plath napisala v pismu mami konec leta 1962, ko je nastajala njena zbirka Ariel. Večino pesmi je napisala zgodaj zjutraj, pisati je začela ob štirih in delala do zajtrka, ko se je začelo njeno vsakodnevno gospodinjsko življenje z otrokoma.
Nekaj mesecev pred tem je zapustila Teda Hughesa, ki jo je varal, pretepal in maltretiral. Pesmi naj bi ji pomagale postaviti se na noge in premagati kronično depresijo. Zaradi tega si je za naslov izbrala Ariela, ki simbolizira nov začetek in pomaga ljudem, kadar izgubijo cilj. Ta angel ima tudi izrazito žensko energijo.
Zbirko, ki velja za eno temeljnih v sodobni ameriški poeziji, smo v prevodu Ane Pepelnik (Lud Šerpa, 2016) dobili več kot pol stoletja po prvi izdaji. Doslej smo Sylvio Plath poznali predvsem po izboru v zbirki Lirika (prevedel Miha Avanzo), romanu Stekleni zvon (prevedel Andrej Blatnik) in knjigi za otroke Obleka lepo-in-prav (prevedla Jana Unuk).
Slovenska izdaja Ariela je enaka različici, ki jo je po avtoričinem samomoru 11. februarja 1963, kmalu zatem, ko je dokončala zbirko in le dva tedna po izidu Steklenega zvona, uredil Ted Hughes, ki je postal dedič Sylvijine literarne zapuščine. Vrstni red pesmi v tej kanonizirani izdaji je drugačen od vrstnega reda, kot si je ga zamislila sama.
Pod vtisom njenega samomora je Ted razvrstil pesmi kot izpoved o stopnjevani depresiji in na koncu tako beremo nekatere izmed najbolj resigniranih in temačnih verzov: Srce se zapre, / morje drsi nazaj / na ogledalih so rjuhe (Modrica), Ženska je izpopolnjena. / Njeno / mrtvo telo ima nasmešek dosežka (Rob), vse skupaj pa se spokojno izteče v Z dna tolmuna življenje obvladujejo / zvezde .
Glede na to, kako se je življenjska pot Sylvie Plath končala, se zdi taka ureditev logična, v taki razporeditvi je zbirko spoznal ves svet, in zato je najbrž tudi odločitev, da jo prevod ohrani, smiselna. Ni pa skladna z avtoričinim namenom.
Kot je pred leti povedala Frieda Hughes, Sylvijina in Tedova hči, pesnica in slikarka, si je mama želela, »da bi se zbirka začela z besedo ljubezen in končala z besedo pomlad. V njej je hotela zajeti obdobje, ki se začne tik pred razpadom zakona, do začetka novega življenja.«
Novo upanje
Da je to zanjo pomenilo novo upanje, je razvidno iz cikla pesmi o čebelah, ki naj bi sklenil knjigo in ji dal optimističen ton. Te pesmi je Ted Hughes prestavil na sredino zbirke. V njih Sylvia opisuje svoje izkušnje z gojenjem čebel. Te so včasih komične, saj v nekem trenutku resno razmišlja, da bi jih nehala izkoriščati in izpustila na svobodo, toda pomembneje je, da imajo zanjo močen simbolični naboj.
V njih je videla emancipatorni potencial, sposobnost žensk, da same preživijo: Vse čebele so ženske, / služabnice in dolga kraljevska gospa. Znebile so se moških / otopelih, štorastih nespretnežev, kmetavzarjev. Ženska moč daje sposobnost čebelam, da prestanejo težke zimske čase in se spomladi z novo vnemo lotijo dela.
Sylvia Plath ni dočakala pomladi. Dejstvo je, da je v času pisanja trpela za hudo depresijo, njen osebni zdravnik je bil zaradi vseh prejšnjih poskusov samomora neprestano v skrbeh zanjo in jo vsak dan obiskoval, poskrbel je tudi, da ji je redno pomagala medicinska sestra. Tudi zato, ker si je sama vzela življenje, in delno zaradi Tedove ureditve Ariela, je zbirka res ustvarila njeno ime, toda ne tako, kot si je sama želela.
Ob prvi izdaji so te pesmi mnogi brali predvsem kot škandalozne izpovedi depresivne samomorilke. Veliko verzov res govori o samomorilskih občutkih; najbolj znani so tisti iz pesmi Gospa Lazar: Umirati / je umetnost, kot vse drugo. / To delam izjemno dobro.
Toda Sylvia Plath je doživljala pisanje predvsem kot obliko terapije, ne kot priklicevanje, ampak premagovanje smrti, in na začetku bralci v takih brezkompromisnih verzih niso zlahka prepoznali klica po življenju.
Dnevniške zapiske kombinirala s podobami
Zbirka Ariel je bila prelomna, ker je tehniko psihoterapevtske izpovedi uveljavila kot legitimen pesniški postopek. Pesnica je dnevniške zapise kombinirala s podobami, ki sodijo v območje duševne patologije, pogosto so tudi nasilne.
Ko je iskala in ustvarjala svojo novo identiteto, se ni podrejala temu, kar je bilo po tedanjih kriterijih primerno. Svoj odnos do prezgodaj umrlega očeta nemškega rodu je povezala s potlačeno travmo holokavsta: Jezik se mi je zataknil v ustih. / Obtičal je v zanki iz bodeče žice. / Ich, ich, ich, ich, / komaj sem lahko govorila. / Za vsakega Nemca sem mislila, da si to ti (Očka).
Ko je v pesmi Tulipani ob izkušnji hospitalizacije razmišljala o otroku in možu, si je dovolila svoj odnos do njiju izraziti odtujeno: Zdaj sem se izgubila, sita svoje prtljage – … / moža in otroka, ki se smejeta s fotografije; / njuni nasmehi se zatikajo za mojo kožo, mali smejoči se trnki. K odkriti, kruti izpovednosti je Sylvio Plath spodbudil njen mentor Robert Lowell, podobno sta, tudi pod njenim vplivom, kmalu začela pisati Anne Sexton in John Berryman. Vse štiri danes literarna zgodovina označuje za glavne avtorje konfesionalne smeri ameriške poezije.
Kritiki danes izpostavljajo njeno sposobnost spajanja raznolikih področij in ji priznavajo, da je v zbirki nadgradila samomorilsko slo z odkrito izraženo seksualnostjo, animizmom, težnjami po preobrazbi in samouresničitvi ter stremljenjem k misticizmu.
O animizmu v pesmi Ariel, ki je zbirki dala naslov, je Marjorie Perloff zapisala, da je pesnici omogočil »izstop iz vsakodnevnega življenja; tako je lahko dosegla stanje transcendence in združitve s svetom«.
Podrobnejša branja kot osrednji ustvarjalni impulz Ariela vse bolj razkrivajo vitalizem človeka, ki se je znašel v hudi duševni stiski.
Zato je prav, da so na hčerino željo leta 2004 izdali zbirko še v prvotni avtoričini zasnovi s sklepnim ciklom o čebelarjenju in zadnjo besedo pomlad. Saj, kot je dejala Anne Sexton, Sylvijina pesniška prijateljica, ki si je prav tako vzela življenje: »Samomor je konec koncev nasprotje poezije.«
