Toksični ples matere in hčere

Novela pisateljice Irène Némirovsky, katere življenje je bilo tako zapleteno kot njena literatura.

pon, 04.01.2016, 21:00

Irène Némirovsky (1903–1942) je bila zvezda pariške literarne­ scene, po smrti pa je utonila v pozabo. Zadnje čase smo priča­ obnovljenemu zanimanju za njen opus, kar je povezano z odkritjem in objavo njenega romana v dveh delih Francoska suita. V slovenskem prevodu Marjana Poljanca je pri založbi­ Modrijan pred kratkim izšel slovenski prevod njene novele­ Ples.

Knjiga Ples je v Franciji izšla leta 1930, kmalu so po njej posneli film. Po obsegu je to drobna knjižica, novela, a kratkost forme avtorica odlično izkoristi, saj čustveno intenzivno vsebino odlično zgosti v oster in dramatičen finale.

V ospredju je pariška družina Kampf. To so ljudje skromnega porekla, oče Jud, mati Nejudinja in 14-letna hči, ki so kar naenkrat postali bogataši. Še posebej mati, ime ji je Rosine, je snobovska in povzpetniška. Nadvse se trudi tudi navzven pokazati blišč novopridobljenega bogastva ter utrditi svoj družbeni položaj. A kot se izkaže kasneje, ne hrepeni le po družbenem priznanju – hrepeni tudi po ljubimcih. Počasi namreč odcveta, stara se, to je zadnja priložnost, da se uresniči kot ljubimka.

Zato gospa Rosine Kampf priredi mogočen ples, na katerega je vabljena vsa družbena elita tedanjega časa, baroni, markizi, grofice ..., a med njimi jih je veliko enako sumljivega porekla, kot je sama, ljudje s kupljenimi titulami. Družbenega vzpona si želi tudi njen mož, neugledna pojava, o katerem izvemo, da se je Rosine poročila z njim samo zaradi obljube, da bo obogatel.

Svoje račune s plesom ima tudi hči Antoinette, nerodno najstniško dekle, ki prav tako hrepeni po moških objemih. A na koncu se izkaže, da na ples sploh ni povabljena. Priprave so veličastne, starša naročata velike količine hrane, šampanjca, pripravljen je orkester ...

V mladi Antoinette pa raste gnev, ker ji mati ne dovoli na ples, ker bo tudi ta večer morala iti v posteljo ob devetih, tako kot običajno. Njeno maščevanje je strašno, vabil, ki ji jih zaupa mati, sploh ne odda. Dramatičnost zgodbe je na koncu popolna: Antoinette izza kavča opazuje, kako mati sprejema dejstvo, da je njen ples propadel, da se nihče od povabljenih ni prikazal.

Irène Némirovsky uspe zelo jasno zadeti čustva najstnice. Po eni strani jeza, ki jo čuti do oblastniške matere, po drugi občutek, da je nihče nima rad, po tretji hrepenenje po prvih ljubezenskih doživetjih, pretirana čustvenost, skratka, drame adolescence, ki jih stopnjuje nezdrav odnos do matere. Pravijo, da je avtoričina identifikacija z Antoinette očitna, tudi sama je imela težaven odnos z materjo, o katerem je pogosto pisala v svojih knjigah. Drugi izstopajoči element je kritika povzpetništva novopečenih bogatašev in njihovega ­snobovstva.

Življenje, spravljeno v kovček

Življenje Irène Némirovsky je bilo tako zapleteno, kot so njeni romani. Rojena je bila v Kijevu v družini judovskih bankirjev. Rasla je obdana z bogastvom, toda po boljševiški revoluciji je morala družina zbežati. Najprej na Švedsko, nato na Finsko, leta 1919 pa se je dokončno ustalila v Franciji. Premoženje je ohranila, zato je bila Irène še naprej deležna privilegijev in življenja v pariških salonih. Zadala si je, da bo postala pisateljica, in to ji je tudi uspelo. Poročila se je z ruskim emigantskim poslovnežem Michelom Epsteinom in z njim imela hčeri Denise in Elisabeth.

Uspeh je doživela že z prvima dvema novelama, ki sta bili pretopljeni v film: David Golder in Ples. Ko je Francija napovedala vojno Nemčiji, je Irène Némirovsky na hitro krstila hčeri in ju poslala na francosko podeželje, kjer sta živeli pri starših njune varuške.

Sama je morala nositi rumeno zvezdo, prijatelji so jo zapustili. Kmalu se je zatekla na podeželje, v vas Issy-l'Eveque, kjer sta se skrivali hčeri. Tu je zasnovala svojo petdelno epsko zgodbo Francoska suita, leta 1942, dva dni po tem, ko je dokončala drugi del, pa je bila prijeta in deportirana v Auschwitz, kjer je umrla zaradi tifusa, stara vsega 39 let. Za sabo je pustila dve deklici in kovček rokopisov, v katerem je bila tudi Francoska suita.

Takrat trinajstletna Denise in petletna Elisabeth dolgujeta življenje enemu od žandarjev, ki je dva meseca kasneje prijel njunega očeta. Rekel jima je, naj zgrabita najnujnejše in zbežita.

Zgrabili sta tudi kovček z materinimi zapiski. Dekleti sta vojno preživeli, skrivajoči se po samostanih, varnih hišah in pri prijateljih. Leta 1992 je Elisabeth Gille objavila fikcijsko avtobio­grafijo svoje matere Le Mirador, v kateri je objavila tudi nekaj pisem, ki jih je našla v kovčku. Tudi po objavi tega memoarja je bilo za Elisabeth branje materinih romanov preveč boleče, zato je dala rokopise v predal.

Ostali bi pozabljeni, če ne bi leta 2004 spoznala Myriam Anissimov, ki je bila Irènina prijateljica. Ugotovila je, da sta to zaključena romana, in poskrbela, da sta bila objavljena z imenom Francoska suita. Gre za nesentimentalno pripoved o življenju v francoski vasi pod nemško okupacijo.

Prijavi sovražni govor