Fabula: Tragedija Einsteinove žene Mileve

Slavenka Drakulić: V knjigi Teorija žalosti podoživlja bolečino genialne in možu podvržene ženske.
Objavljeno
22. februar 2018 12.24
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Mileva Einstein se je rodila v družini Marić v Vojvodini, bila je genialna matematičarka, imela je intelektualni potencial­ za največje znanstvene dosežke, bila je ena od petih žensk,­ ki so se kdaj vpisale na politehniško fakulteto v ­Zürichu.

Toda pred sklepnim, ustnim delom diplomskega ­izpita je odnehala in njena pričakovanja ter pričakovanja njenih staršev so se izjalovila.

Bila je iz bogate družine, vrstniki so se ji od malega posmehovali, ker je zaradi krajše noge šepala.­ Bila je nesrečna, a ob podpori svojih dobrih staršev se je šolala. Med študijem je spoznala štiri leta mlajšega Alberta Einsteina, zaljubila sta se in po dobrih štirih letih zveze poročila. Zakon je bil srečen le v prvih letih. Zapustila je že slavnega moža in s sinovoma iz Berlina, kjer so takrat živeli, odšla v Zürich.

Zakaj se ji je zalomilo, kaj se je dogajalo v njeni krhki psihi in z njenimi čustvi, so vprašanja, na katera poskuša odgovoriti hrvaška pisateljica Slavenka Drakulić v knjigi Teorija žalosti, mešanici domišljije in biografskih dejstev. Knjiga ne govori le o zakonskem brodolomu, ampak tudi o težkem položaju ženske v prvi polovici 20. stoletja.

Slavenka Drakulić knjigo, ki je izšla v okviru Fabule pri Beletrini v prevodu Miša Renka, začne z resničnim pismom o pogojih za zakon, ki jih je Milevi določil Albert Einstein leta 1914, po desetih letih zakonske zveze, in so jo ponižali v služkinjo. To pismo je spodbudilo njen odhod od moža, ki je imel ljubico.

Mileva Einstein se je vse bolj posvečala otrokoma in svoji bolezni, zaradi česar je Albert Einstein izgubil tisto najbolj dragoceno, kar ju je povezovalo, partnerstvo pri znanstvenih raziskovanjih. Foto: Wikipedija

V vašem romanu izvemo le malo stvarnih podatkov o Milevi Einstein in še te v kontekstu psihološkega in čustvenega doživljanja protagonistke. Zakaj?

Malo stvarnih podatkov je zato, ker knjiga ni biografija, ampak roman, ki temelji na biografskih podatkih. Mileve Einstein kakor tudi Fride Kahlo in Dore Maar skozi biografijo nisem mogla doživeti v popolnosti. Zanimali so me posamezni momenti, motivacija za nekatere njene odločitve, kako se je počutila v določenem trenutku. Ko sem brala biografije, se mi je ves čas vsiljevalo vprašanje: zakaj? Kot da bi mi nekaj manjkalo. Zato sem si vzela svobodo dramatizacije posameznih momentov iz njenega življenja. Milevo v moji knjigi je treba brati kot romaneskni lik.

Za psihološki portret ste se morali močno vživeti v Milevo, ji zlesti pod kožo. Kako ste to storili, kako ste podoživeli njeno življenjsko razočaranje in neskončno žalost?

Verjamem, da so pisatelji v enakem položaju kakor igralci. Da lahko igrajo neko osebo, ji morajo zlesti pod kožo. Tehnika je podobna. Treba se je identificirati z osebo, pravzaprav postati ona, vsaj začasno. Morda je videti, da so bio­grafski podatki pri tem omejujoč dejavnik. Iz lastnih izkušenj se mi zdi, da je prav obratno. Biografija daje pisatelju čvrst okvir, pravzaprav življenjsko zgodbo te osebe. Izbrala sem samo nekaj dramatičnih momentov iz življenja, ki so jo po mojem bistveno določili, kot so ločitev, njen psihološki kolaps, bolezen mlajšega sina ...

Zgodba o Milevi v mojem romanu obsega obdobje dveh desetletij, od leta 1914 do 1933. Zadostovalo mi je, da sem prebrala nekaj njenih in Einsteinovih biografij, ker ima njena usoda precej skupnih točk z usodami drugih žensk, od materinstva do nezvestobe in ločitve, od želje, da bi končala študij in bila ekonomsko samostojna, do odvisnosti od nekdanjega moža. Zato upam, da bo bralkam literarni lik še bolj približal pravo Milevo.

Kako pomembni so vam pri tem bili dejstva in splošne družbene okoliščine, ki so determinirale Milevino življenje?

Težko je določiti mejo med vplivom narave in družbe. O tem ni enotnega mnenja med največjimi imeni feministične teorije. Vsekakor pa je bil na začetku 20. stoletja velik družbeni pritisk na žensko, da naj bo mama in ostane doma. Naj omenim samo dejstvo, da so na primer ženske na nemškem govornem območju lahko študirale samo v Švici. Ni jim bilo lahko uspeti iz številnih zunanjih razlogov. Za ženske niso bili dovolj samo talent, izobrazba, znanje in celo ne podpora družine. Za uspeh so potrebovale veliko več kot moški. Morda Milevin primer to najbolje ponazarja. In ženskam še danes ni lahko, zato verjamem, da se bodo bralke lahko poistovetile z Milevo in v njeni zgodbi prepoznale kaj iz svojega življenja.

Pred tem romanom ste prepletli fikcijo in biografske podatke v knjigah o Fridi Kahlo in Dori Maar. Vse tri ženske so zgodovinske osebnosti, poročene­ s slavnimi soprogi, le da sta bila prva dva umetnika, tretji pa fizik, in da je bila Mileva edina med njimi popolnoma v moževi senci. Zakaj ste se odločili ravno za te tri ženske? Imajo še kakšno skupno točko poleg te, da so bile talentirane in da zaradi takratnih okoliščin niso razvijale svojih talentov premo sorazmerno s svojim potencialom?

Tem ženskam je skupno, da so živele z moškimi, ki so veljali za genije. Ker so bile tudi one ustvarjalne in talentirane, me je zanimalo razmerje moči, razmerje med dvema tako močnima osebama, ki jima je središče življenja njuna ustvarjalnost. Ali one to lahko vzdržijo? Kaj vse so bile pripravljene prenesti in kako so vplivali nanje okoliščine in čas, v katerem so živele?

Picasso je absolutno dominiral nad Doro in nad vsemi drugimi svojimi ženskami, ljubicami, prijatelji, otroki ... Njegovo genialnost vidim kot nekakšen kanibalizem, saj vse okoli sebe, dobesedno vsako osebo, predmet ali dogodek, vidi kot material za svojo umetnost. Geniji so preprosto sebični, zanima jih le njihova umetnost ali znanost kakor v primeru Alberta Einsteina. Upati, da je mogoče pridobiti ali ohraniti ljubezen in pozornost takšnega človeka, je zaman.

Koliko je danes situacija za ženske drugačna v primerjavi z začetkom 20. stoletja?

Ženske so si skoraj povsod v prejšnjem stoletju izbojevale enakopravnost na številnih področjih. Toda temelj enakopravnosti je finančna neodvisnost. Brez tega ni mogoče sprejeti nekaterih odločitev ali jih uresničiti. To ne pomeni, da morajo vse ženske delati, toda če ostanejo doma in so odvisne od moškega, mora to biti njihova odločitev. Patriarhat nikoli ni povsem izginil, samo ni tako prevladujoč in očiten. Dovolj je že dejstvo, da danes v EU moški in ženske za enako delo niso enako plačani, povprečna razlika je 17 odstotkov. Kar zadeva ženske pravice, še posebej pravico do svobodnega odločanja o svojem telesu, niti ni možna dokončna zmaga.

Resnično verjamem, da je treba ozavestiti ženske o njihovem položaju, zlasti danes, ko si želijo nacionalistične oblasti odpraviti možnost prekinitve nosečnosti. Poglejte Poljsko! Treba je vedeti, da je ženske pravice mogoče vedno zmanjšati ali celo ukiniti.

Kakšen je bil po vaši oceni Milevin prispevek k Albertovim znanstvenim spoznanjem? Kako tesno je bilo njuno sodelovanje in kdaj se je končalo?

Na to ni mogoče odgovoriti, ker je to nasploh težko izmeriti. Milevin primer je še bolj zapleten, ker ni dokumentov, ki bi govorili njej v prid. Ni izvirnika znanstvenih tekstov, ki so objavljeni v Analih fizike iz leta 1905. Ni Milevinih zapiskov niti s tem povezanih izračunov. Nimamo ugotovitev, da se je ukvarjala z znanostjo pozneje, neodvisno od njega. Če je kaj takega bilo, bi gotovo nekaj ostalo. Obstaja seveda tudi teorija zarote proti Milevi. Na podlagi dostopnih dokumentov torej ni mogoče sklepati. Zagotovo pa sta zelo tesno sodelovala, zlasti do leta 1905, ko se je rodil njun drugi otrok Hans Albert. Zelo verjetno je, da so njene ideje precej vplivale na Alberta. Neki pričevalec je celo povedal, da je bil neki tekst podpisan z Einstein-Marity, vendar to pričanje ne velja za zanesljivo. Škoda, da ni dokumentov, ki bi podprli njen vpliv. Niti Radmila Milentijević v svoji resni biografiji o Milevi ne prinaša nobenega sklepa.

Iz vaše knjige je razbrati, da bi Mileva lahko uspela na znanstvenem področju, če je ne bi ovirala materinstvo in gospodinjstvo. Mislite, da sta to res nepremagljivi oviri, konec koncev je večina žensk mater in gospodinj, obenem pa so uspešne v svojih poklicih, tudi kot znanstvenice. Mileva je imela tudi gospodinjsko pomočnico, ki si jo v marsikaterem okolju, tudi slovenskem, lahko privoščijo zelo redke družine. Je po vašem Milevo res ugonobilo materinstvo ali je to vaša interpretacija in vaše svarilo sodobnim ženskam, da se ne bi ujele v patriarhalno past?

V romanu sem poskusila prikazati, kako je na prehodu iz 19. v 20. stoletje morala biti ženska kakor Mileva močna, da je uspela kljub konvencijam. Recimo, bila je ena od petih žensk, ki so se kadarkoli vpisale na politehniško fakulteto v Zürichu. Od teh petih je diplomirala samo ena in to žal ni bila Mileva. Koliko je bila za njen neuspeh kriva mizoginija profesorjev? Upoštevajte, da je bila prva profesorica na tej fakulteti šele leta 1985! Mileva v svoji okolici ni imela ženskega vzora, po katerem bi se zgledovala. Bila je v težki situaciji tudi zato, ker je Albertova mama ni prenesla, ker je rodila zunajzakonskega otroka, ki ga je bilo treba zatajiti, da ne bi škodoval Albertovi karieri. In to prav takrat, ko je imela sklepni, ustni del diplomskega izpita.

Mileva, nadarjena matematičarka, se je nehala zanimati za znanost po smrti prvega otroka, zunajzakonske hčere, ki jo je dobila z Albertom.

Milevino materinstvo je bilo gotovo travmatizirano zaradi hčerine smrti in tudi zato, ker jo je po porodu pustila pri starših v Vojvodini. Poleg tega je mlajši sin, ki je pozneje zbolel za shizofrenijo, od malega veliko bolehal in bil duševno labilen.

Res je, da je bila depresivna in da je najverjetneje po hčerini smrti doživela psihični zlom in se ni mogla več ukvarjati z znanostjo. Njena situacija je bila resnično zapletena zaradi njene bolezni kakor tudi bolezni mlajšega sina in mlajše sestre. Po drugi strani je bil Albert moški tistega časa in tako se je obnašal, a ne takoj, ampak šele takrat, ko je prišel do položaja in ugleda. Zdi se, da mu je slava prijala, čeprav je koketiral s skromnostjo. Godila mu je pozornost, posebej ženska. Ker je bila Milevina psihična bolezen vse bolj izrazita in ker se je vse bolj posvečala otrokoma, je izgubil tisto najbolj dragoceno, kar ju je povezovalo, partnerstvo pri znanstvenem raziskovanju. Pri nekaterih stvareh je bil nezrel, to je gotovo. Prevzel pa je svoj del odgovornosti, vsaj finančni. Ko se je Mileva leta 1914, po tistem usodnem pismu, odločila, da ga bo zapustila in vzela s sabo njuna sinova, jih je vzdrževal. Včasih z velikimi težavami. Bilo mu je jasno, da ona me more zaslužiti dovolj za življenje.

Zakaj ste napisali pripoved izključno skozi Milevin pogled, Albertov pa vas ni zanimal?

On je najbolj znani in svojčas najpopularnejši znanstvenik na svetu, prvi znanstvenik, iz katerega so mediji ustvarili zvezdo v modernem pomenu besede. O njem je zelo veliko literature pa tudi sam je veliko pisal. Leta 1986, torej precej po tistem, ko sta umrla, je bilo najdeno zanimivo pismo Milevi. Napisal ga je leta 1914, pred začetkom prve svetovne vojne. Takrat sta se preselila v Prago, kjer je on naposled dobil mesto na univerzi, ki si ga je želel. V tem pismu Albert pogojuje njuno skupno življenje s pravili, ki se jih mora Mileva držati in ki jo pravzaprav ponižajo v služkinjo. Prav neverjetno, v kaj se je spremenil njun na začetku enakopravni odnos. Zakaj se je to zgodilo? To vprašanje me je vznemirilo.

Tudi v svojih drugih delih se posvečate ženskemu fizičnemu in psihičnemu trpljenju. Zakaj?

Menim, da ženska in moška izkušnja življenja nista enaki, še zlasti, če govorimo o telesu. Jaz pišem z ženske perspektive in o posebnih ženskih izkušnjah, ker me je to nagovorilo kot tema. Ni vseeno, ali se rodiš kot moški ali kot ženska. Pri tem ne mislim samo na družbeno in legalno neenakopravnost, ampak recimo na telesne izkušnje in doživljanje telesa. Pomislite na primer na materinstvo, nosečnost in dojenje. Pa ne samo to, saj niso vse ženske mame. Različni smo in zato različno doživljamo svet, mene pa zanima prav ta razlika. Kar pa ne bi smelo biti opravičilo za ­neenakopravnost.