Tiskane izdaje
Talent zadene tarčo, ki je nihče drug ne more zadeti. Genij zadene tarčo, ki je nihče drug ne vidi. Misel Arthurja Schopenhauerja bi lahko aplicirali na številne umetnike, še posebej pa se zdi ukrojena po meri Michelangela Bounarrotija, ki ga najbolje opredeljuje njegov lastni rek: Bog, usliši me, da si bom vedno želel več, kot lahko uresničim.
Že v času življenja si je prislužil naziv Il Divino, božanski, o njegovem geniju je bilo objavljenih nešteto knjig in razprav, ki so – seveda ob njegovih delih – podlaga za njegov kultni, že kar mitični status, njegov relativno slabo poznani pesniški opus pa bi lahko bil izhodišče, da ga spoznamo tudi kot človeka.
Seveda Michelangelo ni brez stvarne fiziognomije, njegova sodobnika Giorgio Vasari in Ascanio Condivi sta ga dovolj plastično orisala, Vasarijevi literarni portreti so nedvomno veliko boljši od njegovih slikarskih, vendar gre vendarle za zelo subjektivno, neredko anekdotično besedilo, o Condivijevih zapisih pa je obveljalo prepričanje, da je bil zelo sugestibilna in neavtonomna osebnost, ki je nekritično sprejemala mojstrove besede, in da gre pravzaprav bolj kot za biografijo za Michelangelovo avtobiografijo.
Pri razkrivanju biografskega ozadja tega slavnega kiparja, slikarja in arhitekta seveda ne gre pretiravati, druga polovica 20. in začetek 21. stoletja sta sinonim za demontažo mitov, naj so zgodovinski, politični ali umetniški. Nekdaj brezprizivne avtoritete so z brskanjem po njihovih biografskih podatkih izgubile kar nekaj svoje avre ali pa je ta krepko obledela (kar sicer, vsaj pri nekaterih, ni nujno slabo), nemalo pa je bilo arbitrarnih in znanstveno nepotrjenih špekulacij o zasebnih in intimnih karakteristikah posameznikov.
Te so v javnem mnenju obveljale za resnične, kar vnaša precejšnjo zmedo v percepcijo, nič manj ni moteče izpostavljanje morda resničnih, vendar nepomembnih ali celo banalnih lastnosti, ki so pri marsikom edina relevantna dispozicija, ker je pač najbolj medijsko izpostavljena.
Za bralca Michelangelovi madrigali in soneti niso kakšno posebno razsvetljenje v smislu detajlnega vpogleda v njegov osebni in intimni univerzum, ki ga zgolj na podlagi njegovih del ni mogoče dešifrirati, vsaj če imamo v mislih konkretna, zgodovinsko preverljiva dejstva.
Prevajalec Srečko Fišer ugotavlja, da nastopita tukaj dva problema. Prvi je »neprevedljivost« oziroma izjemne težave pri prevajanju, ki so v različnih jezikih rezultirale v heterogenih prevodih, ki segajo od čisto proznih parafraz do poskusov »popolnih« prevodov z vsemi vsebinskimi in oblikovnimi značilnostmi.
Druga težava je enigmatičnost v vsebini in formi. Pesem je pogosto zastavljena kot logična dedukcija, nato pa se spremeni v svoje protislovje, ob tem pa gre za zgoščeno besedilo, v katerem besedne kompozicije redko dosežejo harmonično skladnost, pomen pa je pogosto težko ali sploh ni razberljiv.
Takšne dileme lahko prepustimo literarnim kritikom, ki so pristojni za ocenjevanje, ali gre res za umetnika, ki se je poskusil tudi v pesništvu, čeprav za to umetnostno zvrst v primerjavi z drugimi ni bil dovolj kvalificiran. Vsekakor je zanimiv fenomen, zakaj se je Michelangelo nenadoma odločil in okoli leta 1503 posvetil pisanju poezije. Takrat je delal florentinskega Davida, fresko Bitka pri Cascinu in podobo Svete družine, bolj znano pod imenom Doni Tondo, ki zdaj visi v galeriji Uffizi.
Najbolj logična in pravzaprav edina smiselna razlaga je v tem, da ga likovna oziroma vizualna umetnost, velikokrat omejena na svetopisemske, mitološke in zgodovinske teme, realizirane v grandiozni in monumentalni formi, ni povsem zadovoljevala; da bi osmislil svoj odnos do sveta, Boga in predvsem samega sebe, je nujno potreboval tudi literaturo oziroma poezijo.
Polivalentnost poezije
Ta je prav tako kot njegova nrav polivalentna in polna antagonizmov. Michelangelo je bil obenem avtoritaren, odljuden, vzvišen in asketski, pa tudi izjemno občutljiv, afektiven in senzibilen, ter v določenih pogledih, denimo v odnosu do Boga ali ne nazadnje do svoje poezije, tudi ponižen.
To nas pušča v negotovosti, ali je šlo predvsem za glorifikacijo lepote – seveda moške – kot takšne ali pa za pristno ljubezensko izjavo, namenjeno izbranemu posamezniku, tako da se zdi odveč trud Michelangelovega pranečaka, ki je prvi izdal njegove pesmi, da je vse subjekte adoracije spremenil v ženski spol.
Pravzaprav gre za sintezo, ne nazadnje je termin platonične ljubezni prav v renesansi doživel reinterpretacije, ki so izvorno Platonovo misel reducirale na poenostavljeno in obenem zgrešeno ali vsaj zelo pomanjkljivo tezo, da je platonična ljubezen ljubezen brez želje po čutnih oziroma telesnih stikih.
Vendar to ne pomeni kaj dosti, zagotovo je Michelangelu manjkalo temeljite in celovite humanistične izobrazbe, vendar bi bilo tendenciozno trditi, da ni bil seznanjen s temeljnimi deli tedanjih vodilnih florentinskih filozofov in mislecev, denimo Marsilia Ficina, Pica della Mirandole ali Angela Poliziana, in seveda posredno tudi z grškimi in rimskimi klasiki.
Enigma ostaja
Pravzaprav je tudi tukaj Michelangelo enigma, tako kot ne moremo biti prepričani, ali je sam zasnoval kompleksno ikonografijo za strop Sikstinske kapele ali je potreboval pomoč teologov, pri čemer je najpogosteje omenjan Egidio da Viterbo. Tudi pri poeziji ostaja odprto vprašanje, kaj je pri njem avtentično in kaj zgolj kopiranje zgledov.
Kakorkoli že, Srečko Fišer je s prevodom, tehtnim uvodom ter obsežnimi komentarji in opombami Michelangelovo poezijo, ki smo jo doslej poznali le po nekaj fragmentih Alojza Gradnika, predstavil Slovencem. Ali nam je zato njegova osebnost bolj prezentna, ostaja odprto, zagotovo pa nam je nekoliko bližja.
