Tiskane izdaje
Preigravanju alternativnih zgodovin so navadno zapisani žanrski teksti, predvsem fantazijski in – še pogosteje – znanstvenofantastični. Po drugi svetovni vojni, v šestdesetih letih minulega stoletja, je nastal pravi pravcati val literature, ki si je za svoj predmet jemala alternativne zaključke in/ali poteke druge svetovne vojne, pa če je to pomenilo intervencije vesoljcev ali pa kravje prebujenje, po katerem so se krave – zdaj bitja s svobodno voljo – postavile na okupatorjevo stran.
Julian Barnes, angleški pisatelj in esejist, ki je slovenskim bralcem bržkone najbolj znan po svojem romanu Flaubertova papiga, se je lotil projekta, ki je nekoliko obsežnejši in hkrati pomenljivejši: zapisal ni le enega samega »alternativnozgodovinskega« poglavja (kot je to običajno in velja tudi za zgoraj naveden primer), temveč deset poglavij (in pol), v katerih je preigral celotno človeško zgodovino. No, morda ne celotne zgodovine, hkrati pa tudi ne s pozicij, s katerih smo tega vajeni.
Barnes se v svoji konceptualni prozi pri »rekonstrukciji« zgodovine namreč ne naslanja na nobeno izmed osrednjih tem oziroma – (tudi) z njegovim besednjakom – »poglavij« zgodovine. Tu ni niti Adama in Eve, niti stare Grčije, Rimljanov, zažiganja čarovnic, reformacije (ali protireformacije) in niti prve ali druge svetovne vojne.
Barnes začenja svoje pripovedovanje z vesoljnim potopom, s pripovedjo o tem, kako so reči »zares« potekale na Noetovi barki, kar pa ni le prvo, ampak tudi eno najboljših poglavij v knjigi – no, z izjemo tistega, v katerem prebiramo dokaze za in proti v primeru tožbe zoper lesne črve, ki so spodjedli nogo na nekem cerkvenem prestolu, zaradi česar se je noga zlomila, škof na njej pa padel in postal bebav. Da, lesni črvi so relativno pomembni akterji ne le ene, temveč kar dveh poglavij v knjigi, hkrati pa posrečena in pomenljiva metafora, ki se vleče skozi celotno delo; lesni črvi so posredno omenjeni skorajda v vsaki zgodbi.
In prav lesni črvi so dobra vstopna točka v to delo: so tisto najnižje v živalskem kraljestvu, niti po tleh se ne plazijo, ampak se zažirajo v les, kar nikakor ni nepomembno: so tisto skrito, slepi potniki, ki se jih ne vidi, praviloma pa tudi sliši ne: so, tako rekoč, nevidni, neslišni in neslišani pričevalci zgodovine, katerih status ne bi mogel biti nižji, kakor je.
S tem Barnesovo delo implicira tudi vse druge utišane ali neslišane neme priče zgodovine, male ljudi, tako ali drugače zapostavljane družbene skupine (ženske, geje, lezbijke, pripadnike verskih manjšin, rasno, nacionalno ali kako drugače spregledane sredine) pa tudi dogodke in perspektive, ki ne tvorijo uradne zgodovine. S tem Barnes takoj zavzame pozicijo, da zgodovina ni ena sama, uradna, indoktrinirana zgodovina moških – pomembnih političnih vodij, vojakov, mislecev. Avtor se postavi odločno proti stališču, da je zgodovina nekaj gotovega ali, pravzaprav, linearnega.
Skozi vsa poglavja se vzpostavlja percepcija dejanske zgodovine kot tega, kar pravzaprav je: neobvladljiva, nedostopna, razvejana preteklost, ki je nato vsakič znova interpretirana s privzete pozicije moči, ki iz svoje interpretacije dogodkov vztrajno izključuje Drugega ali pa ga prikazuje izkrivljeno, skozi negativno diskriminacijo, medtem ko lastno pozicijo, ravno nasprotno, pozitivno diskriminira.
Glas pogosto podeli Drugemu
Pozitivno je – vsaj v tem primeru –, da Barnes to relativizacijo izvaja skrajno sproščeno in razbremenjeno, kritiko pa podaja skozi lahko dostopno, a ne poenostavljajočo, ironijo in parodiranje, pri čemer je ločnica med tistim, kar se je zares zgodilo, in tistim, kar je izmišljeno (pa bi se, pravzaprav, morda tudi lahko zgodilo), previdno zabrisana: omenjena sodba proti lesnim črvom, denimo, se napaja iz resničnega primera, resnično obstoječe sodbe, čeprav deluje izmišljeno.
Zaradi tovrstne »dvojne zakodiranosti«, ko bralec ni povsem prepričan, kaj je res in kaj ne, delo še utrjuje občutek splošne relativnosti in nezanesljivosti virov, hkrati pa se prav skozi take primere razkrivajo banalnost ter hkratna brezbrižnost, vehemenca in prevzetnost tistih, ki so na poziciji moči – običajno gre za »državo« ali »Cerkev«. Barnes pogosto dodeli glas Drugemu, pa naj bodo to teroristi, ki zajamejo križarsko ladjo, lesni črvi, iskalci Noetove barke ali psihično bolni.
Ampak naj vas ne zavede; ne glede na to, da gre za pomensko bogato knjigo, katere idejne ravni se ne da razvozlati v eni sami malce razvejani povedi (kakor je to še kar običajno), je to delo tekoče berljivo, napeto, humorno, neprisiljeno poučno in presenetljivo, pa če gre za pripoved v obliki sodne korespondence iz srednjega veka, analize umetniške slike, poročila, ki ga k nam »pošiljajo« lesni črvi, ali pa bolj linearne naracije.
Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol ob vsem omenjenem prav nežno opozarja na človeško domišljavost in se ves čas po malem, še zlasti pa ob koncu, ko se znajdemo v »prenovljenih nebesih« (kjer se Hitler vozi na vlaku smrti v »Peklu«, kakor se reče zabaviščnemu parku), sprašuje po vzroku in gonilu človeške objestnosti. Kar počne ravno dovolj zabavno, da bralca ne odvrne od branja, in ravno dovolj resno, da se bralec morda, vsaj tu in tam, nekoliko zamisli.
