Umor, ki ne zastara

Kraljica klasične detektivke Agatha Christie s svojimi deli ostaja neusahljiv vir televizijskih in filmskih adaptacij.

sob, 28.10.2017, 12:00
Nekaj zanimivosti

Šest romanov je napisala kot Mary Westmacott. Gre za dela z ljubezensko tematiko, v katerih je avtorica razvila svoje uvide v človeško psiho.

Napisala je 16 dram, med katerimi so tudi priredbe njenih romanov za oder. Najbolj znana je izvirna drama Mišelovka, ki še vedno igra v londonskem West Endu in ki velja za predstavo z najdaljšim stažem na svetu.

Vse življenje se je otepala nastopov v javnosti. Od vseh medijev, kjer so se pojavljale njene detektivke, je še najmanj cenila televizijo.

Njen zakon s petnajst let mlajšim arheologom Maxom Mallowanom velja za uspešnega. O poroki z njim je kraljica detektivke nekoč izjavila: »Arheolog je najboljši možni mož, ki si ga lahko zaželi ženska. Starejša ko je, bolj se zanima zanjo.«

Edmund Wilson je leta 1945 v New Yorkerju kraljico detektivskega romana Agatho Christie kritiško napadel v članku Koga briga, kdo je ubil Rogerja Ackroyda?

Opazka je letela na eno njenih prvih uspešnic, a danes ta napad deluje deplasirano vsaj zato, ker se bolje kot njena dela prodajata le še Biblija in Shakespeare. Vprašanje je torej bolj v tem, kaj je njenih romanih (odrskih priredbah, adaptacijah za film in televizijo) takšnega, da ostaja na lestvici najbolj priljubljenih več kot štirideset let po smrti.

V avtoričinem opusu prav gotovo privlačita podoba angleškega podeželja in uglajenost plemstva in buržoazije – razredi, med katerimi se v njenih romanih navadno pripeti umor. Ta je predstavljen kot posamični eksces, tako da se družbena harmonija povrne v trenutku, ko genialni detektiv najde storilca.

Paradoks klasične detektivke je prav v tem, da predpostavi, kako je slehernik (še tako spoštovan člen visoke družbe) sposoben umora – tako vselej obstaja cela serija osumljencev, ki so si skoraj vsi želeli pokojnikove smrti –, a ko detektiv najde pravega morilca, lahko vsi ti potencialni zločinci brez občutka krivde mirno živijo naprej.

Največji užitek klasične detektivke je namreč v tem, da imamo na začetku truplo, ki potrebuje razlago in interpretacijo. Genialni detektiv je tista instanca, ki skupaj z bralcem razbira indice ter na koncu iz teh deducira pravo sliko zločina. Agatha Christie velja za eno najbolj spretnih oblikovalk detektivskih zapletov in obratov, pri čemer vsaj večinoma spoštuje eno od zakonitosti klasične detektivke: da mora imeti bralec enake možnosti priti do dna umora kot detektiv.

Agatha Christie pri delu. Foto: Promocijsko gradivo

Agatha Christie je kot dekle prebirala začetnike detektivskega žanra, od Wilkieja Collinsa in Edgarja Allana Poeja do Arthurja Conana Doyla, in se seznanila z osnovnimi parametri žanra in modelom genialnega detektiva, a zdi se, da je šele ona do popolnosti razvila ta žanr in priskrbela najbolj vplivnega detektiva vseh časov (po razvpitosti se z njenim Herculom Poirotom lahko kosa le še Doylov Sherlock Holmes). Žanr detektivskega romana je pripeljala do njegovega pojma, kar ji je paradoksno uspelo s tem, da je večkrat prekršila njegove zakonitosti.


Dve tovrstni izjemi sta v zadnjem času prišli do novih adaptacij. BBC je nedavno priskrbel novo tv-miniserijo In potem ni bilo nikogar več, v začetku novembra pa Hollywood prihaja z novo filmsko verzijo Umora na Orient ekspresu.

In potem ni bilo nikogar več je v nasprotju z večino njenih zgodb precej mračna pripoved o skupini ljudi, ki jih neznani gostitelj pod pretvezo spravi na samotni otok. Tam jih že prvi večer prestreže gramofonski posnetek, ki vsakega od prisotnih obtoži zločina, za katerega ni odslužil kazni, in napove, da je prišel čas, ko jih bo končno dosegla roka pravice. Na otoku, kjer ni žive duše in kjer vreme zbranim onemogoča povratek na celino, tako drug za drugim začno umirati.

V romanu ni slavnega detektiva Poirota ali gospodične Marple, ki bi prišla skrivnosti do dna. Če je cilj detektivke, da med osumljenci najdemo pravega krivca, kar omogoči, da večina spet zaživi mondeno, so tu vsi osumljenci obenem morilci in žrtve. Prav tako v tem romanu morilec, ki razgrinja zgodbo (je torej tudi detektiv), poskrbi za lastno smrt.

Razlog, da ta roman velja za enega najboljših kultne avtorice, je prav v dejstvu, da je v njem »prekršila« skoraj vsa pravila žanra ter učinkovito ustvarila tesnobno ozračje, ki ustreza dokaj mračni implicitni predpostavki romana, da so navadni ljudje vse prej kot častivredni in je vsak sposoben najbolj izprijenih dejanj.

Tudi Umor na Orient ekspresu je roman, kjer je klasična konstelacija detektivke obrnjena. Če v In potem ni bilo nikogar več najdemo množico trupel in enega storilca, je v Umoru na Orient ekspresu truplo le eno, a so zato morilci vsi potniki v usodnem vagonu. Poirot, sicer nadvse etična oseba, brez milosti do morilcev, se tu omehča, ko dojame, da je skupina sodila zavrženemu osebku, odgovornemu za smrt otroka, ki povrhu vsega za svoj zločin ni nikoli odgovarjal. Tako po premisleku presodi, da si je umorjeni zaslužil smrt, zato skupine storilcev ne prijavi (jugoslovanski) policiji.

Med žanrske izjeme prav gotovo sodi tudi Zavesa, poslednji Poirotov primer (napisan med drugo svetovno vojno, izdan pa l. 1975, leto pred smrtjo Christiejeve), v katerem avtorica umirajočega detektiva, ki po pravilih nikoli ne bi smel biti morilec, postavi prav v ta položaj. Umirajoči Poirot morilcu ne more dokazati krivde, zato ga pokonča sam.

Poirot, ki ga je v tv-seriji Poirot Agathe Christie nepreseženo upodobil David Suchet, ji je prinesel največ slave, četudi ga je bojda avtorica ni marala. Belgijski detektiv, ki si da veliko opravka s svojim videzom, zlasti z umetelno oblikovanimi brki, in nenehno povzdiguje svoje legendarne male sive celice, ima očitno neminljiv šarm.

Zanimiva je tudi njena druga detektivska junakinja, ostarela gospodična Marple, ki prebiva v vasici St. Mary Mead. Lik gospe, ki lahko pride na sled še tako premetenemu storilcu, prinaša nekonvencionalno podobo starejših žensk. To je pomenljivo zlasti ob dejstvu, da danes v duhu politične korektnosti mnogi opozarjajo na avtoričin zaničujoči odnos do Judov in temnopoltih – knjiga In potem ni bilo nikogar več je izšla kot Ten Little Niggers.

Nekateri avtorico branijo z argumentom, da so njeni romani pač odraz duha časa, a bolj kot to se zdi ključno, da je prevladujoči duh njenih del vse prej kot ksenofoben ali zadrt. Če nič drugega, se glavni junak Poirot vseskozi sooča z nezaupljivostjo Angležev do tujcev, v čemer navsezadnje lahko vidimo kritiko britanskega nacionalizma.

Agatha Christie je ideje za romane dobivala z lastnih srečanj in potovanj. Pomembno vlogo v njenih delih igrajo strupi in droge. Z njihovim delovanjem se je namreč seznanila že med prvo svetovno vojno, ko je kot prostovoljka delala v bolnišnici. Kot je znano, jo je kot mlado pisateljico po nekaj letih zakona zapustil ljubljeni Archibald Christie, kar jo je močno prizadelo. Ko se je ločevala, je Christiejeva leta 1928 misteriozno izginila, tako da jo je nekaj dni iskala vsa Anglija. Naposled so jo našli v toplicah pod drugim imenom in bojda z okrnjenim spominom, tako da še danes nihče ne ve, kaj se je takrat dogajalo z njo. A motiv ženske, ki ji je moški zlomil srce, je zelo doživeto opisala v Žalostni cipresi.

Nekaj let zatem se je poročila s petnajst let mlajšim arheologom Maxom Mallowanom. Njegova izkopavanja na Bližnjem vzhodu in druščina, s katero se je seznanila tam, so pripomogli k njenim številnim delom: Umor v Mezopotamiji, Smrt na Nilu, Zmenek s smrtjo itd. Tudi Umor na Orient ekspresu je napisala iz lastnih izkušenj potovanja s tem vlakom.

Poleg Poirota in gospodične Marple v njenih knjigah nastopajo še drugi detektivi ali preiskovalci. Med bolj znanimi sta zakonca Tommy in Tuppence Beresford, ki ju avtorica mestoma zaposli tudi z vohunskimi misijami.

Iz tovrstnih bolj pustolovskih del, ki se bežno nanašajo na politično situacijo danega trenutka, je očitno, da Agatha Christie goji bolj konservativne vrednote. Nezaupljiva je do komunističnih idej, ki so bile vplivne po zmagi boljševizma v Rusiji, kasneje, v šestdesetih letih, pa je zadržana do študentskih in drugih emancipatornih gibanj tistega časa. Eden njenih zadnjih romanov Passenger to Frankfurt (Potnica iz Frankfurta), vohunski triler, kaže, kako se v »novem svetu« Christiejeva ni dobro znašla. V uvodu namreč ugotavlja, da se ob ugrabitvah letal in ljudi, nasilju in protestih povečuje strah. »Sovraštvo. Anarhija. Vse to se krepi. Vse, se zdi, vodi k čaščenju destrukcije, užitka in okrutnosti. Kaj vse to pomeni?«

Potnica iz Frankfurta je nadvse čuden roman, kjer avtorica ključ za nasilje in družbena vrenja najde v zaroti. Preživeli Hitlerjev sin načrtno spodbuja družbena gibanja, da bi nacisti destabilizirali svet in spet prevzeli oblast. Takšen komplot kaže, da je Agatha Christie poskušala svet razumeti še v okviru parametrov druge svetovne vojne, znane tudi kot »zadnja čista vojna«, ko je bila delitev na dobro in slabo stran, na resnico in laž, jasna. S povojno geopolitično ureditvijo je svet postal bolj kompleksen, stare resnice in vrednote pa so se začele razkrajati.

Užitek v njenih delih prav gotovo izhaja tudi iz nostalgije po dobrih starih časih, ko naj bi obstajale neizpodbitne družbene resnice, jasna razmerja moči in hierarhija ter jasna razmejitev na dobro in slabo.

V svetu Agathe Christie kljub smrtnim žrtvam nikoli ne najdemo vulgarnega nasilja, tako značilnega za ameriški trdi detektivski roman, kaj šele brutalna zločinska ozadja nordijskega kriminalnega romana. Umor, četudi je na deklarativni ravni vselej obsojen kot zavrženo dejanje, je v njenih delih serviran kot vznemirljiva začimba buržoaznega ali plemiškega sveta – je intrigantna uganka, ki bralca zapelje v svet uglajene skupnosti osumljencev, ki jo preiskuje še bolj galanten in diskreten detektiv, da bi ob popoldanskem čaju razkril črno ovco med plemenitaši in povrnil svet v dobre stare tirnice.

Prijavi sovražni govor