Tiskane izdaje
En večer v letu, in sicer konec avgusta, ko na Starem Gradu podelijo Veronikino nagrado, je Celje središče slovenskega sveta poezije. Ob letošnjem jubileju se mesto, ki na pobudo in ob organizaciji družbe Fit media podeljuje eno najbolj prestižnih literarnih nagrad v državi, poeziji priklanja z Veronikinim mesecem. Kmalu bo, med 20. februarjem in 21. marcem
Pobudnik Veronikine nagrade, dolgoletni novinar in urednik, danes pa prokurist Fit medie Jože Volfand se je v Celju že v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja trudil za večjo veljavo kulture in predvsem besede v mestu.
Na njegovo pobudo so začeli s kulturnim gibanjem mladih Naša beseda, organiziral je srečanja s slovenskimi književniki, na njegovo pobudo so v Celju pripravili posvet vodilnih filmskih umetnikov in rodil se je Teden domačega filma, ki je mesto v času festivala postavilo v središče ne le slovenskega, ampak takrat tudi jugoslovanskega kulturnega sveta.
Nagrad za literaturo je precej. Od kod je prišla želja in pobuda za Veronikino?
Ko sem odšel z Dela (med letoma 1980 in 1991 je bil urednik več redakcij časopisne hiše, pa tudi odgovorni urednik Dela, op. p.), sem kot velik ljubitelj literature in poezije razmišljal, da ob slovenskih kulturnih, literarnih nagradah posebej izpostavimo poezijo. Ime nagrade smo povezali z znamenito zgodbo Veronike in Friderika, ki je vsaj tako zanimiva, globoka in tragična, kot je zgodba o Romeu in Juliji.
Pri nagradi pa smo predvsem želeli na novo dati v premislek, kaj lahko poezija v tistem času in danes sporoča človeku, kako ga lahko razneži, prebudi, usmeri vase, v njegovo notranjost, da razmišlja o življenju, o sebi. Mislim, da je bil to glavni in prvi razlog, da smo se odločili za nagrado za poezijo. Trdno sem bil prepričan, da bo ta nagrada zagotovo nekaj posebnega v slovenskem prostoru, ker jo bo podeljevala Mestna občina Celje, se pravi mesto, in da bo to prav gotovo kulturni dogodek nacionalnega pomena, ki bo Celje ponovno malo širše umestilo v slovenski kulturni prostor.
Mestna oblast je to sprejela, tudi Društvo slovenskih pisateljev, Evald Flisar je bil takrat predsednik in je bil pobudi zelo naklonjen. Ko sem sestavljal prvo strokovno žirijo, sem naletel tudi na razumevanje Cirila Zlobca, Vena Tauferja in Matevža Kosa. Danes vidimo, da je Veronikina nagrada marsikaj dala slovenski kulturi, poeziji, ustvarjalcem in človeku.
V čem je Veronika še danes posebna?
Morda predvsem v tem, da je namenjena pregledu letne pesniške produkcije v Sloveniji. V enem letu pri nas izide med 230 in 280 pesniških zbirk. Izvirnih, avtonomnih pesniških zbirk je nekoliko manj, naše strokovne žirije se običajno ustavijo pri 50, 60, tudi 70 naslovih. Veronika je z nagrado spodbudila predvsem mlajše avtorje oziroma je dajala priložnost avtorjem, ki še niso bili na slovenskem Parnasu, ki pa so v tistem letu dosegli nek pesniški presežek.
Nekateri zelo pomembni pesniki ali pesnice (še) niso dobili Veronikine nagrade, zato smo se odločili in ustanovili še eno nagrado, zlatnik poezije. Posvečamo ga pesniku za življenjski opus in s tem ne popravljamo žirije, ampak skušamo odpreti še en prostor, še eno možnost priznanja slovenskim avtorjem, pesnikom, brez katerih ne more nobena slovenska literarna zgodovina.
Vam je v teh letih uspelo Celje ponovno postaviti na kulturni zemljevid?
Veronikina nagrada je imela ves čas zelo naklonjeno podporo mesta, ne glede na barvo oblasti, sponzorjev, podprla nas je tudi Javna agencija za knjigo. Čeprav ni bilo lahko, je imela Veronika ves čas naklonjenost, najbolj bistveno pa je, da so nagrado sprejeli za svojo predvsem avtorji. Književniki, ustvarjalci. In danes je pri avtorjih, ki so dobili Veronikino nagrado, to vedno omenjeno. Pri Cvetki Lipuš, ki je dobila nagrado Prešernovega sklada, je pisalo, da je bila večkrat nominirana za Veronikino nagrado.
Pred seboj imam pesniško zbirko Drevo življenja Miroslava Košute, ki mi je celo napisal, da je prepričan, da je Prešernovi nagradi, ki jo je prejel, prispeval tudi zlatnik poezije, ki ga je prejel v tistem letu. Se pravi, da je Veronikina nagrada postala nacionalna inštitucija, blagovna znamka in mislim, da je danes med prestižnimi literarnimi priznanji. Čedalje bolj razmišljam o tem, kaj z Veronikino nagrado sporočamo tudi bralcu, ki mu je poezija namenjena.
Rad se spomnim na zelo znan verz Srečka Kosovela, ko se je vprašal: »Kaj bi bil človek, če ti je težko biti človek?« Prepričan sem, da ima lahko poezija v vsakem času s svojim sporočilom univerzalno moč. Vsak dan bi se morali spraševati, kako govoriti in nagovarjati človeka v tem brezodzivnem času, ki je naša prihodnost. Poezija in kultura lahko v človeku prebudita tiste potenciale, ki jih ta čas, ki potrebuje drugačnega človeka, zelo potrebuje.
In v tem času je Veronikina nagrada še vedno dobra finančna nagrada.
Že nekaj let je vrednost nagrade 4.000 evrov bruto, kar je in ni veliko. Zlasti, če razmišljamo o nagradi Prešernovega sklada in Prešernovi nagradi. Ampak mislim, da je vrednost nagrade pomembna, še bolj pa se mi zdi pomembno, da ohranjamo zanimanje in interes sponzorjev. Čeprav je nedvomno težje, kot je bilo in je zato tudi več razlogov.
Imamo prijatelje poezije med podjetji, imamo, ponovno poudarjam, veliko razumevanje Mestne občine Celje in tudi letos, ko smo se odločili, da bi v Celju poskušali živeti v letu poezije, je mestna občina pokazala razumevanje, pa tudi nekatera celjska podjetja so v določeni meri podprla naš projekt. Ne glede na to, da so časi težki, položaj gospodarstva in razmere niso prav ugodni in prijazni, je ohranjen nek osnovni, temeljni odnos, ki kaže, kaj naj bi kultura pomenila v tej naši družbi, ki kulturo in poezijo zelo potrebuje.
Ob 20-letnici prihajajo ta mesec v Celje velika slovenska pesniška imena.
V programu Veronikinega meseca Od besede do poezije je 16 dogodkov. Da ne omenjam še natečaja Male Veronike, ki je unikum, ker je slovenski natečaj za srednješolce. Poleg tega bomo pripravili tudi mobilno razstavo vseh Veronikinih nagrajencev. Na 16 dogodkih pričakujemo predstavnike več generacij in različnih poetik, od Cirila Zlobca, Josipa Ostija in Ervina Fritza do Milana Dekleve, Iztoka Osojnika, Aleša Štegra in Barbare Korun … Vrh slovenskega Parnasa.
Med temi izbranimi so resnično tisti, ki jih publika bere, želi imeti pogovor z njimi in prav z nestrpnostjo in veseljem pričakujem te dogodke. Še posebej, ker smo se dogovorili, da naj bi na vsakem dogodku nastopil tudi ljubitelj poezije, amater, tako da bomo imeli na eni strani uveljavljenega pesnika, na drugi strani pesnika ljubitelja in pa dialog. Pogovor o tem, kaj je danes s poezijo in kaj nam danes poezija lahko sporoča.
Glede na število prijav na Malo Veroniko ima slovenska poezija prihodnost.
Dobili smo prijave z 41 srednjih šol iz cele Slovenije. Zmagovalca (nagrada 400 evrov bruto, op. p.) bomo dobili konec marca, predstavil se bo na podelitvi velike Veronikine nagrade avgusta. Za poezijo je velika pripravljenost, velika želja je po pogovoru o njej in o besedi, kaj nam danes beseda pomeni, kako ravnamo z besedo v medčloveških odnosih. Namen meseca Od besede do poezije ni samo, da na splošno govorimo o poeziji in jeziku, ampak, da se obrnemo k človeku. Da se vsak od nas vpraša, kaj mu pomeni pesem, beseda, jezik, kako mi ravnamo z besedo, ki pogosto daje odločilni ton v medčloveških odnosih.
