Tiskane izdaje
Ko se je pred leti na knjižnem obzorju napovedovala nova knjiga Harukija Murakamija O čem govorim, ko govorim o teku (pri nas leta 2011), sem bila radovedna, kaj nam bo sodobni japonski avtor ponudil tokrat in kaj se pravzaprav skriva za carverjanskim naslovom. Prepričana sem bila, da bo to spet velika metafora, s katero nas bo šokiral. Če je o ljubezni govoril skozi motiv dveh satelitov ali skozi instrumentalno balado Beatlov o odraščanju, zakaj potem ne bi bil tek enigma do tipičnega nezaključenega konca.
S tekom sem imela vse življenje neporavnane račune. Rada sem ga imela – a od daleč. Kot fuzbalerski srednjeletneži, ki posedajo pred TV-tekmami, v kopačke in dres pa nikoli ne zlezejo. Skratka, občudovala sem tek, tekače, tekaške prireditve – življenje pa me je do takrat netekaško premaknilo v leta, ko se ni več spodobilo misliti na to, da bi kaj športnega (razen joge ali tai chija) začel na novo.
In potem sta se pisatelj, ki sem ga občudovala, in tek, od katerega sem se vedno bolj oddaljevala, združila v tej skromni knjižici mehkih platnic. V njej tek ni metafora, ampak središče celotne knjige. Pisatelj namreč ves čas teče. Piše in teče. Ideja, da bi napisal knjigo o teku, je bila stara, vmes je zaslovel z romani in kratkimi zgodbami, imel naročene nove, a po malem pisal knjigo, ki je nihče ni niti naročil niti pričakoval.
In tako smo z njim na havajskem otoku Kauai leta 2005. Dva meseca in pol vsak dan teče. V svoj vokmen si vtakne album skupine Lovin' Spoonful in teče. Uro in deset minut. Vsak dan določeno razdaljo, včasih več, včasih manj, toliko, da za tekom ostane dober občutek. Kot pri pisanju romanov, tudi če čuti, da bi lahko napisal več, odloži pero – sezuje športne copate. To je hemingwayski način, pravi. Nadaljevati ne pomeni prekiniti ritma. Če se držiš določenega ritma, delo že nekako napreduje.
Tek Harukija Murakamija je preprosta zgodba »dokaj resnega« tekača, »dokaj resnih« šestdeset kilometrov na teden. Kar jih na mesec znese kakih dvesto šestdeset, in odkar je prišel na Havaje, se tega drži. Ker ni človek za skupinske športe in ker se mu ne zdi pomembna zmaga ali poraz proti nekomu, zastavlja ovire sam proti sebi. In v tem spet najde skupno točko s pisateljevanjem. Tudi tam po njegovem ni zmag in porazov. Tako ali tako pa je pisanje tek na dolge proge.
Odkar je začel teči, in to je bilo leta 1982, je minilo tolikointoliko let. Obnovi nam svojo zdaj že slavno zgodbo: od nočnega bara do trenutka na zelenici stadiona, ko se mu je pod jasnim nebom zahotelo pisati zgodbe. V nekaj mesecih je oddal na razpis prvenec, začel živeti z napisom »pisatelj« na vratih in se ukvarjati tudi z vzdrževanjem telesne kondicije (tek je imel pri tem veliko prednosti).
To je preprosto življenje pisatelja, ki teče, in tekača, ki piše. Na vroče dni razmišlja o vročini, kadar je žalosten, o žalosti, sicer pa kadar teče, samo teče. Misli, ki ga obidejo med tekom, so kot oblaki na nebu, pridejo in odidejo. V krožne teke okoli Cesarske palače v Tokiu, v poletje, ko je v Atenah prvič pretekel 42 kilometrov ali ko se je na newyorški maraton pripravljal sredi tokijskega parka s podobnimi hribčki.
In kje sem se našla jaz. Pravzaprav sem brala tega natančnega in discipliniranega pisatelja kot svojevrstno usodno povabilo. Nobene romantike okoli teka, nobenih velikih besed na cilju, in vendar močno spoznanje, da se je o pisanju največ naučil prav med tekom. Začelo me je zanimati, česa se lahko naučim jaz.
