V Deželi potomcev je temeljno vprašanje, ali te je oče kdaj ljubil

Stripburgerjeva Ambasada Strip je bogatejša za postapokaliptično pripoved Italijana Gipija o izgubljenem svetu.
Objavljeno
05. februar 2018 16.14
Vojko Urbančič
Vojko Urbančič

Stripovski avtorji našemu planetu radi postav­ljajo črne scenarije, svetu izpišejo in izrišejo bolj ali manj distopične prerokbe.

Pozna jih tudi slovenska stripovska domišljija – predvsem trilogijo Lomme Tomaža Lavriča –, konec lanskega leta pa je v Stripburgerjevo zbirko Ambasada Strip, namenjeno prevodom mednarodne devete umetnosti, prinesel še najnovejšo distopijo, opustošeni svet Dežele potomcev Italijana Gipija.

Zakaj je Gipijev stripovski svet pristal v kataklizmi, bralec zajetne Dežele potomcev (v Italiji jo je leta 2016 založil Coconino Press) na 288 straneh ne izve, na stari svet in njegova urejena pravila ga kdaj – le izjemoma – spomnijo izrisane stare razglednice ali fotografija nasmejane družine z Eifflovim stolpom v ozadju. Hitro pa izve, da v novem svetu ni prostora za emocije, da velja beseda ljubezen za kletvico, ki ji, če jo izgovoriš, sledi tepež.

Scenarij ob nizu brutalnosti, ki jih ni malo, temelji na vprašanju, ali te je oče, zaradi katerega si na svetu, kdaj ljubil, Gipi pa se potencialni banalnosti tovrstnih, neštetokrat zastavljenih vprašanj ogne z izvrstnimi scenarističnimi in formalnimi prijemi. Naposled si mora bralec na vprašanje odgovoriti­ sam.

Strip in film

Leta 1963 v Pisi rojeni Gian Alfonso Pacinotti, ki podpisuje svoja dela kot Gipi, je eminenten italijanski ustvarjalec, ki povezuje deveto umetnost predvsem s sedmo, filmsko. Kot režiser je leta 2011 posnel celovečerni prvenec L'ultimo terrestre (Zadnji Zemljan) in že z njim prodrl v tekmovalni program 68. Beneškega filmskega festivala, leto zatem pa je na Torinskem filmskem festivalu sodeloval še s srednjemetražnim filmom z duhovitim naslovom Smettere di fumare fumando (Prenehati kaditi, medtem ko kadiš).

Deluje tudi kot ilustrator, predvsem različnih izdaj časnika La Repubblica, prav stripovski angažma pa mu je prinesel največ nagrad. Kar trikrat italijansko, poimenovano po Attiliu Micheluzziju, izvrstnem leta 1990 umrlem italijanskem risarju po rodu iz Umaga, za njegovo osvajanje mednarodnega sveta pa sta bili odločilni nagradi na osrednjem evropskem festivalu stripa v francoskem Angoulêmu.

Na njem je leta 2005 za strip Appunti per una storia di guerra (Zapiski za neko vojno zgodbo) prejel scenaristično nagrado, poimenovano po legendarnem scenaristu Asterixa in Srečnega Luke Renéju Goscinnyju, leto zatem pa mu je ta strip prinesel še nagrado za najboljši album. Doma je leta 2012 s stripom Unastoria (Nekazgodba) kot sploh prvi s stripovskim izdelkom prodrl še med finaliste osrednje italijanske literarne nagrade strega.

Gipijeva filmska kilometrina ­odzvanja tudi v Deželi potomcev, stripovski viziji postapokaliptične prihodnosti s sijajno izrisanimi kadri s trepetavimi linijami, ki često spominjajo na filmske, horizontalne »cinemascope« prizore s širokimi izseki narave ob jezeru, o katerem hitro izveš, da je to zastrupljen svet, ki je za postcivilizacijskega človeka znova neosvojljiv. To je tudi svet človeških mrtvecev, ki se kdaj z dna jezera, ob katerem živijo protagonisti stripa, dvignejo na gladino.

Osvobojena preteklosti

Deželo potomcev, v izvirniku La Terra dei figli, lahko razumeš tudi v dobesednem prevodu naslova kot deželo sinov. Namreč dveh bratov – v slovenskem prevodu Bojana Albaharija Lana in Blaža –, ki o nekdanji civilizaciji ne vesta ničesar, oče, s katerim živita in je očitno eden izmed preživelih po kataklizmi, pa ju o tem namenoma ne pouči.

V pripovedi o njej ne izveš ničesar, skupaj z vzroki zanjo ostaja abstraktna predstava, nepoznavanje preteklosti pa ima za brata posledico, da sta je osvobojena. A sta kljub temu vržena v življenje brez organizirane družbe in civilizacijskih pravil. Vsako srečanje s sočlovekom je lahko usodno in oče, dedič preteklosti, se tega tako zaveda, da sinovoma, ki ju želi pripraviti na brutalni svet, prepoveduje sleherne emocije in uporabo besed, kot je ljubezen.

A za protiutež v svojem svetu piše dnevnik, ki se ga nepismena sinova ne smeta dotakniti, po očetovi smrti pa se želita dokopati prav do njegove vsebine. Izvedeti, ali ju je imel oče, denimo, rad. V iskanju koga pismenega, ki bi jima prebral zvezek, se odpravita v neznan, dotlej ­prepovedan svet.

Del tega sveta je tudi združba vernikov, pravzaprav nasilnežev in morilcev, ki jih je Gipi duhovito povezal z aktualno sodobnostjo, z aluzijami na facebook, ki ostaja tudi po kataklizmi trpežna dediščina in postane celo del religije. Besede vernikov so, denimo, na ravni »Fuki fuki!« ali »Župnik nama bo zanjo dal sto lajkov. Dober ulov.«, ko uplenijo žensko. Edini med njimi, ki je še sposoben emocij, je, paradoksalno, rabelj, kar se proti koncu pripovedi pokaže tudi za ključno za preživetje obeh sinov, ob njiju pa še Sužnje in Čarovnice, ki prav tako vstopita v njuno ­življenje.

Srečen in odprt konec

Konec je, skratka, srečen, »kot se zagre«, a se je Gipi odločil tudi za scenaristično odprt razplet. Ne izveš, kaj je zapisano v očetovem dnevniku, Lan – vprašanje očetove ljubezni zanima predvsem njega – se namreč na zadnjih straneh albuma odloči, da je sočlovekovo življenje vendarle dragocenejše od tega zvežčiča. Da je sedanjost pomembnejša od spominov in neodgovorjenih vprašanj.

Na očetov dnevnik se veže tudi element v stripu, ki ga težko spregledaš, namreč kar deset strani »reprodukcij« pisave v njem, ki pa je ne moreš prebrati, saj je Gipi izrisal le deset tabel čačk. V pogovoru za italijansko Fumettologico je dejal, da je moral pri ustvarjanju biti bitko sam s sabo, da ne bi izdal vsebine dnevnika.

To si je namreč zadal za absolutno pravilo lastne naracije, z argumentom, da je hotel doseči identifikacijo bralca s sinovoma. Tako tudi bralec o očetovih zapisih ne izve nič več od njiju in se ob neberljivih čačkah počuti podobno nepismenega.