Tiskane izdaje
Na vprašanje, zakaj so začeli pisati, pisateljice in pisatelji neredko odgovarjajo z notranjo nujo, ki se manifestira kot nezadržna želja po pripovedovanju zgodb. Ljudmila Ulicka je ena tistih, ki se lahko zahvalijo za svoj poklic precej bolj nenavadnemu pripetljaju.
V sedemdesetih letih so agenti KGB v laboratoriju, v katerem je delala kot genetičarka, našli pisalni stroj, na katerega je Ulicka na skrivaj pretipkavala prepovedana besedila (samizdat). Odveč je dodati, da je po dogodku nihče ni hotel zaposliti, dokler ni po devetih letih našla dela v moskovskem judovskem gledališču kot literarna svetovalka.
Sonjica (slovenski prevod Marjana Poljanca je izšel pri Modrijanu) je prvič izšla v reviji Novi mir leta 1992, Ljudmila Ulicka pa je z njo zaslovela leto kasneje, ko se je daljša povest oziroma kratki roman znašel med nominiranci za ruski booker. Za Sonjico je leta 1996 prejela še francosko nagrado médicis za najboljši prevodni tekst in se tako uveljavila tudi na mednarodni literarni sceni.
Ulicki zadostuje nekaj besed, da zajame bistvo značaja likov, ne da bi jih ponižala v šablone. Sonjica se sprva zdi le manjvredna, pootročena pomanjševalnica polnokrvnejše verzije svojega imena, tako preprosta, da bi jo bilo mogoče prebrati kot odprto knjigo.
Za fasado se pravzaprav ne skriva nič, s Sonjico dobi bralec to, kar vidi; a pisateljičina spretnost je v tem, da se »vidno« spreminja glede na kontekst. Ravno zaradi svoje preprostosti Sonjica prebrodi novo ekonomsko politiko dvajsetih, teror tridesetih, drugo vojno in vse, kar ji sledi.
Čeprav ostaja zgodovina v zakulisju, avtorica poskrbi, da kot vsemogočna in vseprisotna sila vpliva na vsak najmanjši premik literarnih oseb: »Človek se vprašuje, od kod sta izčrpani Robert Viktorovič in po naravi krhka Sonjica zajemala moč, da sredi bedne pustote evakuacijskega življenja, sredi revščine, hude stiske, fanatičnih gesel, ki so komaj preglasila skrito grozo prve vojne zime, gradita novo življenje.«
»Neonaturalistični«
Sonjica je na prvi pogled zmes hiperboliziranih klišejev: ponižna, delavna, omejena, zvesta, tiha, trdoživa. Omenjene oznake v pripovedi izpadejo precej bolj ambivalentno: Sonjičina delavnost je obenem odločnost, s katero možu in hčerki omogoča preživetje, ponižnost in tihost pa sta v določenih primerih odraz njene modrosti. Kljub ironičnim nastavkom protagonistka vzbuja prej sočutje kot posmeh. Sonjičino življenje je popisano z jedko milino in v razumevanju situacij se izkaže kot pronicljiva opazovalka.
Zaradi izrednega bralskega apetita protagonistke bi zasnovo Sonjice lahko razumeli kot blago parodijo Eme Bovary in Tatjane Larine, ki sprevrača idejo o nezdružljivosti literature z življenjem. Sonjica zajema tako fikcijo kot realnost s polno žlico, ne da bi kdaj prestopila jasno zarisane meje med njima, in ko se njeno življenje v družbenem smislu konča – ko se, skratka, postara –, se v knjižni svet vrne le, da zaokroži (in s tem literarizira) svoje polno življenje.
Primerjava obeh klasikov pa se sklada z v tekstu izpostavljenim »antagonizmom« med francosko in rusko književnostjo, ki sta merilo za prepoznavanje intelektualca. Kakor Robert Viktorovič bo pravi ruski intelektualec vedno bolj cenil Francoze (»V Elzevirovi izdaji!«) od domače »gole, tendenciozne in neskončno moralizatorske« literature.
Kakor Sonjica je tudi Robert prizanesljivo posmehljiva karikatura sovjetske inteligencije: umetnik, izkušeni ženskar in bonvivant, rahlo vzvišen nad svetom zato, ker je prepričan, da je boljši od drugih. Ulicka tako z izbranimi značaji kot z zgodbenim zapletom preigrava žanrske zakonitosti sentimentalnega romana.
Sonjičina izredna eidetična spodobnost, da se prek literarne predloge vživlja v tuje zgodbe, je ne naredi nič manj pragmatične, ko zamenja knjige za »živo življenje«, ki pa ni v resnici nič manj fiktivno. Kot v vsakem pravem šund romanu je tragični preobrat napovedan z namensko rabo prozorne metafore rušenja družinske hiše, a ljubezenska drama se proti vsem pričakovanjem ne zgodi.
Moževo varanje in hčerin odhod se retrospektivno izkažeta le za vihar v kozarcu vode; kliše je nakazan, a ni uresničen, tako kot se tudi celotna pripoved odvrti v drugačni smeri od pričakovane. Ker je Ulickina prefinjena ironija (vsaj) dvojno kodirana, je Sonjico čisto mogoče brati kot preprosto povest o zanimivo-nezanimivem življenju običajno-neobičajne ženske s predvidljivo-nepredvidljivim preobratom.
Kot tekst Sonjica nima kompleksnosti in globine Ulickinega kasnejšega veleromana Daniel Stein, prevajalec. Dobrohotni zbadljivosti in odprtosti tega kratkega romana pa se je kljub temu težko upreti.
