Tiskane izdaje
»Nikoli si nisem želel postati pisatelj, kratke zgodbe, iz katerih je nastal roman, sem pisal zase, nisem jih nameraval objaviti. Ko me je poklicala finska založnica, smo bili ravno na potovanju po Avstriji, na nekem 3000 metrov visokem prelazu, in ves čas, ko smo se spuščali, me je prepričevala, da je resnična oseba in da ne gre za kakšno potegavščino mojih prijateljev,« pripoveduje Tommi Kinnunen.
Je profesor finščine in pisatelj, njegov roman Križišče štirih poti, na Finskem razglašen za najboljšo knjigo po izboru knjigotržcev, je pravkar izšel tudi v slovenskem prevodu (delo Julije Potrč).
Tommija Kinnunena prestrežemo pred vhodom v ljubljanski hotel, kamor pridrsa s kovčkom na kolescih naravnost z letališča. Ne, ne, samo hip mi dajte, da odložim prtljago, pa bom nared za pogovor, smeje se zatrdi. Kdo je že rekel, da so Finci mrki in molčeči? Aja, najbrž kar kakšen Finec sam, recimo Kaurismäki in Paassilinna. Ko Kinnunena opozorim na rojaka, ki sta v marsičem sooblikovala podobo sodobne Finske v očeh Slovencev, in dodam, da so tudi liki v njegovem romanu precej posebni, se najprej zareži: »Saj ne vem, ali naj to razumem kot poklon, da me primerjate s Kaurismäkijem?«
Potem se zamisli: »Ampak ko sem nazadnje obiskal brata, sva res samo sedela na kavču in preteklo je nekaj časa, preden sva dojela, da že deset minut nihče od naju ni črhnil. Tako lepo je bilo samo sedeti tam. To je verjetno zelo finsko, a ne?« Potem se spet zareži, in ko se zresni, izreče tole modrost: »Včasih je treba potovati zelo daleč, da ugotoviš, kdo si.«
Močne ženske in šibki moški?
Križišče štirih poti je roman, v katerem se po rašomonsko prepletajo pripovedi štirih oseb, ki pripadajo trem generacijam in tako pokrivajo celotno 20. stoletje. Vsi pripovedovalci živijo oziroma so živeli v isti hiši, v isti mali vasi severno od mesta Oulu. Tri so ženske, in to zelo močne in neodvisne, samo eden je moški, pa še tega življenje močno preizkuša, zato naposled klone.
Da so v mojem romanu vsi moški slabiči, sem slišal že od neke finske novinarke, je dejal Kinnunen, ki pa po lastnih besedah ne more objektivno presoditi, ali so Finke res (bile) tako neugnane in neustrašne, da so bili njihovi možje ob njih hočeš nočeš videti kot slabiči …
Finska je bila druga država na svetu, ki je leta 1906 ženskam dala volilno pravico, pojasni, za lik babice Marie, mater familias, pa ga je navdihnila njegova prababica, ki se je kot prva v vasi ukvarjala s porodničarstvom in je veljala za zelo posebno. Še bolj nenavaden poklic – za žensko – je opravljala njena hči (v romanu Lahja), ki si je v tridesetih letih 20. stoletja omislila fotografski atelje.
S tem se je v resnici ukvarjala Kinnunenova babica, ki pa je bila vendarle nekoliko drugačna, kot jo je popisal v romanu, pristavi. Tudi vse drugo je izmišljeno – temačna družinska skrivnost, ki priplava na površje pripovedi nekje v drugi polovici romana in ga nepovratno prevesi iz neproblematične družinske sage v ganljivo pripoved, ki nekoliko spominja na Vinterbergovo Praznovanje.
Potlačene travme, ki zaznamujejo več generacij in o katerih se ne govori na glas, na zunaj pa za vsako ceno vzdržuje podobo idealne družine – je to tudi poteza finskega nacionalnega značaja? Molčečnost in tiho trpljenje navznoter, ki enega od likov naposled stanejo življenja? Kinnunen se zaveda, da sam najbrž ne ustreza tovrstnemu stereotipu Finca, čeprav priznava, da mu gre površno kramljanje zaradi kramljanja samega težko z jezika, in kar pove, tudi misli.
Ampak nekaj resnice je v stereotipu, babica po očetovi strani je rada poudarjala, da dečki ne smejo jokati (njegova mama pa se je temu zoperstavljala in ji oporekala, da njeni sinovi pač bodo jokali, če bodo tako čutili). O čustvih, sploh negativnih, se ne govori, res je tudi, da je Finska ena od držav z najvišjim odstotkom samomorov na svetu, to dvoje pa bi bilo lahko povezano, razmišlja sogovornik.
Vendar se je odstotek samomorilcev v zadnjih letih nekoliko stabiliziral, najhuje je bilo v šestdesetih, ko so bile rane iz druge svetovne vojne še žive. »Moški, ki so se vrnili z bojišč, niso bili deležni nobene psihološke pomoči, ponoči so jokali. Sicer pa je moja generacija [Tommi Kinnunen je bil rojen leta 1974] zadnja, ki še ima posredni stik z drugo svetovno vojno – prek starih staršev. Ti so bili otroci tistih, ki so boje in leta pomanjkanja izkusili sami, moja dveletna hči pa o vojni na srečo ne bo vedela ničesar več.«
Finsko zaradi geografske lege radi mečemo v isti koš z nordijskimi državami, pa vendar se zdi, da so Finci nekoliko drugačni od pregovorno liberalnih Švedov, če ne zaradi drugega, vsaj zaradi posebnega jezika, ki ga razen njih samih razume le malokdo.
»Ja, res je, Finci smo bolj konservativni, tudi poroko med istospolnimi partnerji bomo uzakonili kot zadnji med Skandinavci. Ampak, po drugi strani … iz dve leti trajajočega razmerja s Švedinjo sem se naučil, da Finci povemo stvari naravnost, Švedi pa tega ne prenesejo. Ko sva z dekletom šla gledat neko gledališko predstavo, sem ji na vprašanje, kako mi je bilo všeč, odgovoril, da mi ni bilo všeč. Med drugim me je motilo, kako igrajo – preveč so se smejali in kar nekako žareli, pa sploh ni bilo smešno. In ona je bila strašno užaljena!«
»Jezik je zame vse«
Ena od reči, ki utegne presenetiti bralca s površnim poznavanjem finske polpretekle zgodovine, je tudi močna družbena vloga, ki jo je v podeželskem vsakdanjiku igrala cerkev. Eno od glavnih junakinj pastor tako rekoč pozove na odgovornost, ker je v njeni hiši televizor – in to v šestdesetih letih 20. stoletja! »Gre za vejo protestantov, ki jo je v 19. stoletju utemeljil Lars Levi Laestadius, pastor iz finske Laponske.
Po laestadijancih se mora človek neprestano zavedati svojih grehov, Bog je zanje vsemogočnež, ki vse vidi in mu nobeno grešno dejanje ne uide. Luteranci, ki jim je pripadala družina moje matere, so na svet gledali čisto drugače. Bog je bil zanje veliko bolj dobrohoten. Kot otrok sem bil ves čas razpet med tema dvema pogledoma na svet in spomnil sem se, da sem vprašal, ali babica ne sme izgovoriti besede Bog,« se spominja Kinnunen.
Kot profesor finskega jezika ima na materinščino dokaj pričakovan pogled: »Brez svojega jezika ne moreš živeti, jezik je zame vse, ostalo pride za njim.« Potem se razgovori o pomenu finske besede za gozd, metsä, ob kateri vsak govorec tega jezika pomisli na nekaj čisto specifičnega, nekaj, kar Slovencu gotovo ne bi prišlo na misel. A s fotografom skoraj hkrati odkimava, zdaj ni prišel na pravi kraj, da bi nam pridigal o gozdovih, teh ima tudi Slovenija neverjetno veliko.
Kinnunen se preda, češ da je nepredirno zeleno preprogo opazoval že z letala, zato pa pove prigodo z Nizozemske: ko je nekoč leto dni delal na Nizozemskem, ga je kolega povabil na izlet z besedami: 'Zdaj ti bom pa pokazal ta tvoj gozd!' Odkolesarila sta na območje, ki ni bilo večje »od tele kavarne«, na katerem je bilo nekaj dreves, med njimi se je vila asfaltirana kolesarska steza, postavili so prodajalno sladoleda in vsepovsod je bilo polno ljudi. Kolega pa je rekel: »Psst, a ni tukaj taka neverjetna tišina?«
Govorcev finščine je nekaj več kot pet milijonov, kar pomeni, da tudi bralcev ne more biti prav veliko – še ena od številnih vzporednic s Slovenijo in slovensko družbo. Finci veliko berejo, pravi Kinnunen, in tudi omrežje javnih knjižnic je dokaj solidno. Toda v zadnjem času se je finska družba začela spreminjati …
Nato malo pojadikuje o razraščajočem se nacionalizmu in o politiku finske nacionalistične stranke, ki je v parlamentu predlagal, da bi sirske prebežnike nastanili kar v šotorih, in to v polarni zimi. »S tem je hotel reči, da če so pobegnili z vojnega območja, bi morali biti s tem več kot zadovoljni. In če bi jim dali na voljo kaj več kot šotore, bi jim dali vedeti, da lahko ostanejo …« razloži Kinnunen in zmajuje z glavo.
Kljub velikemu uspehu svojega prvenca, ki je bil več mesecev na vrhu finske knjižne lestvice, ne razmišlja, da bi obesil na klin svoj poklic učitelja finščine (a je že spisal še en roman, ki bo izšel februarja). Učiti mu je všeč, rad je v stiku z mladimi. Čeprav gre za 13- do 16-letnike, ki ne vedo, kaj hočejo. »Toda zakaj bi to morali vedeti? Hočem reči, a kdorkoli od nas to ve? Na živce mi gre ta ideja, da moraš slediti svojim sanjam – to je tako potrošniško.
Zakaj bi moral uresničevati svoje sanje, mene to sploh ne zanima. Ali pa tista modrost, da je treba grebsti po svoji notranjosti in odkrivati svoj notranji jaz. Tega ne verjamem, po mojem smo ljudje kot čebula – lahko odstranjujemo plast za plastjo, a notri ni nič. Jaz samo poskušam biti srečen, in to neolupljen.«
