Včasih so časi, ko je mogoča le ironija

Štiristo strani obsegajoča knjiga Odgovornost poezije, ki je izšla pri Knjižni zadrugi, kaže Ervina Fritza kot polemika in kot satirika, ki se je »počasi zameril tako rekoč vsej kulturni in politični sceni«. A tudi kot avtorja, ki zavzeto reflektira tako svoj literarni opus kot tukajšnje kulturno prizorišče.

Gospod Fritz, pogovarjava se dan po novi razsodbi v zadevi Patria. Ste že napisali nov epigram o skoraj rešenem obsojencu?

V knjigi, o kateri govoriva, je zbranih med drugim veliko »antijanšizmov«, epigramov na antiheroja. Tam že leta 2012 domnevam, da se najbrž ne bo pustil zapreti, če bo obsojen. Imel sem prav. Sicer pa govoriva o upesnitve nevrednem junaku.

Pregledovanje Odgovornosti poezije da bralcu vtis, da je avtor popolna pisateljska osebnost, z literaturo ste se pečali na najrazličnejše načine, v nekem pogovoru ste celo navrgli besedo, dve o sreči, da ste lahko zaokrožili svoj pesniški opus. Marsikaj ste postorili in ta knjiga je pričevanje o tem.

Naslov Odgovornost poezije je malce zavajajoč, esej s tem naslovom govori, da poezija nima druge odgovornosti, kot to, da je umetnost. Knjiga pa prinaša gradivo, ki je nastajalo petdeset let: eseji, članki, intervjuji, epigrami. Delovi Književni listi so imeli svojčas, ko jih je urejal Janez Zadnikar, rubriko Pričevanje piscev; posrečen naslov. To, kar je v tej moji debelušni knjigi, bi nekako sodilo v to rubriko. Knjiga ne prinaša ne vem kako zveličavnih vpogledov v družbo, a zaradi dolgega časovnega obdobja, ki ga obravnava, in pa zato, ker jo je pisal nekdo, ki mu je mar za dogajanje v tej deželi, je v njej vendarle marsikaj zanimivega o neki zgodovinski dobi in sedanjosti. Najbrž tudi ni nepomembno, da jo je napisal nekdo, ki se ukvarja s poezijo in piše komedije.

Pri člankih navajate čas in mesto objave, pri nekaterih je opomba, da niso bili objavljeni, oziroma jih niso želeli objaviti. So vas zavrnitve prizadele, so vam uredniki razložili, zakaj kakega besedila nočejo objaviti?

Žal moram reči, da so bili članki, ki so bili odklonjeni, zavrnjeni v času socializma. Če ti kdo surovo zamaši gobec, to zagotovo čutiš še več desetletij. Na primer, članek v Komunistu politično denuncira mojo komedijo Kralj Malhus, ki so jo takrat igrali. Napisal ga je vodja okrajne ideološke partijske komisije. Napišem odgovor. Urednik Komunista me prosvetli, da ne morem »napasti« okrajne ideološke komisije. Enostavno mi niso pustili braniti se. To je bila frustracija. Zadušitev. In če je zdaj, po štiridesetih letih, članek dostopen javnosti, se mi zdi, da sem, kar se tistega tiče, zadihal. Pa tudi pričevanje o času in ljudeh je.

Izbor vaših besedil v tej knjigi ima nespregledljivo informativno vrednost, saj pogledujete v čas, ki ga danes mnogi ne poznajo več, in govorite o fenomenih, ki se jih marsikdo ne spomni več. Kakšen je vaš zdajšnji pogled na literarni kanon in na moderniste?

Ni se veliko spremenil. V knjigi so zlasti v nekaterih intervjujih moje izjave, ki omenjajo različne umetniške prakse in različne poglede na umetnost in svet med modernisti in nami, ki so nas označevali kot tradicionaliste oziroma socrealiste in podobno. Pisal sem jih s strastjo, no, danes sem trdno prepričan, če bi takrat Danetu Zajcu, Venu Tauferju, Jožetu Snoju, Tarasu Kermaunerju, Iveku Urbančiču, Tinetu Hribarju, Niku Grafenauerju, Andreju Inkretu, Dimitriju Ruplu, Dušanu Jovanoviću, Rudiju Šeligu in še komu tam crknila koza, moja zato ne bi bila nič bolj breja. To ni problem, jasno pa je – tako se je pozneje tudi izkazalo –, da ni šlo toliko za estetske pojave in kriterije in za umetniški način, ampak da so se za konflikti skrivala resnejša svetovnonazorska in tudi družbenopolitična nasprotja. A jaz nisem imel nasprotnikov le v modernističnem taboru, kjer so ob mojih izdelkih zamahovali z roko, nasprotnike z bolj kosmato roko sem imel v oblastnih strukturah, ki jim je šla v nos moja zajedljiva kritičnost, tako da sem kot levičar od oblasti prejel več težjih klofut kakor odkriti desničarji, ki so pač pisali vsebinsko neoprijemljive verze.

Vaša angažiranost in kritično vstopanje v javnost nista programski ali zaznamovani s pripadnostjo neki skupini, to ste preprosto vi?

Kaka literarna skupina, ki bi ji pripadal, ni obstajala, čeprav se je konec šestdesetih let in v začetku sedemdesetih zdelo, da so nekateri humanistični pesniki nekako poskušali stopiti skupaj in je takrat nekaj časa kazalo, da bo nastala nekakšna skupina. Kot sorodni so se šteli Herman Vogel, Ivan Cimerman, Aleksander Peršolja, Marko Kravos, celo Tone Kuntner in Andrej Brvar in še nekateri, med njimi sem bil seveda tudi sam …

Avtorji Pesmi štirih pa ne?

Ne, ti so bili starejši, deset let starejši in iz popolnoma druge zgodbe, bi lahko rekel. Tudi med sabo so bili različni in sploh niso bili skupina. Še najbolj je bil angažiran Janez Menart, zato so ga modernisti tudi najbolj napadali. Kajetana Koviča so pogojno imeli za nekakšnega modernista, a se je moral zelo potruditi, da je dajal tak vtis. Pavčka so izpuščali iz antologij, on in Menart pa sta tudi šele posthumno dobila svoj zvezek v zbirki Kondor, v kateri so modernisti izbore dobivali pri petdesetih.

A tudi vaša generacija formalno ni nastopala kot skupina.

Ne, na literarnih večerih, ki jih je bilo takrat mnogo več, smo nekako stopali skupaj in se počutili sorodne, potem pa je bilo tako, da so nekateri precej kmalu obmolknili, nekateri so mladi umrli, drugi se nismo čredili. Črednega nagona nismo poznali, tudi nas niso družila ista ideološka stališča. Sicer pa je tudi moderniste bolj družilo sektaštvo kot modernost, nastopali so kot skupina in kot skupina tudi zavzemali kulturne prostore, gledališča ali literarne revije na primer.

Pravite, da je bilo nekdaj veliko več literarnih večerov, tudi za teater ste pred časom omenili, da je bilo veliko več krstnih uprizoritev, kot jih na repertoarjih vidimo zdaj.

V začetku sedemdesetih let je v Jugoslaviji in na Slovenskem zavela ena od najhujših zmrzali. Tako so v večjih medijih povsem onemogočili normalni intelektualni kritični diskurz, na primer v Delovih Književnih listih je nekaj let kaj kritičnega lahko povedala le Jolka Milič, ki je prebrisano ekvilibrirala nad tem mostiščem med kulturniškim in ljudskim getom. Edina druga možnost je bila gledališče, tam je še edino bilo slišati relevantna kritična stališča. So pa takrat režiserji prevzeli primat v gledališču, ob tihi asistenci oblasti odrinili dramatiko, dramatike bagatelizirali in se za dolgo postavili v središče gledališča. Nadvlado v teatru je izvajalo vsega osem, deset istih režiserjev. Vloga slovenske dramatike se je povsem marginalizirala, plodna vez med gledališčem in domačo dramatiko se je pretrgala, to pa je imelo posledice tudi za gledalce. To je videti še zdaj, kar poglejte, kako bujno cveti podjetje, ki se mu pravi kresnik, in kako venejo rožice pri podjetju, ki se mu reče Teden slovenske drame. Vodstva gledališč, ki so že dolgo večinoma neusmiljeno poženščena, se izogibajo družbeno kritičnih tem in domače dramatike. Najbrž jih bolj zanima zakulisna folklora. Lani januarja sem v deset slovenskih gledališč razposlal svojo najnovejšo igro. Samo iz Celja sem dobil tri vrstice, da jih delo ne zanima, od drugih nisem dobil niti vrstice. Drugi dramatiki imajo enake izkušnje. To je neprimerljivo s politiko kakega Filipiča, Grüna, Štiha ali Partljiča, ki so vedeli za usodno vez med nacionalnim gledališčem in nacionalno dramatiko. Pa tudi neotesano je.

Vi ste bili takrat, v sedemdesetih, na radiu?

Najprej sem bil enajst let na televiziji, potem eno leto v Mestnem gledališču, potem sem pobegnil nazaj na RTV, tokrat na radio, kjer sem dobil vrtiček, v katerem so mislili, da bom najmanj škodljiv – radijsko igro za otroke. A delal sem z veseljem. To je bila paradna veja radijske umetnosti, z radijsko igro za otroke je radio Ljubljana žel največje uspehe, vse je delala krasna ekipa z Rosando Sajko in Urbanom Kodrom, predvsem pa s Franetom Puntarjem, ki je bil pravi svetovni radijski fenomen, zagotovo največkrat prevajan slovenski avtor. Puntar je radijsko umetnost dvignil na osupljiv nivo, pri njem je bilo na primer lahko sedem taktov melodije glavna oseba v radijski igri.

Pogovor z Ervinom Fritzem ne more brez vprašanja o umetnosti humorja. Kakšen je tip slovenskega humorja? Zakaj je ironija, kot ste nekoč povedali, trpek tip humornosti?

Pred kratkim se je vaš kolega in moj pesniški tovariš Peter Kolšek razgledoval po slovenskem humorju in satiri in ugotovil, da je največji živeči slovenski satirik Tone Partljič. Tone Partljič je seveda klasik, a meni se zdi, da ni toliko reprezentant satire, ampak žlahtnega humorja. Za satiro sploh ni nujno, da vzbuja smeh, lahko je tudi krvavo resna in vzbuja grozo. Seveda se satira in humor pogosto srečujeta, so pa časi, ko je mogoča le ironija. V socialističnih časih je v boju za resnico mnogokrat preostajala le ironija. Zato se je drži nadih trpkosti. Pomislimo na Franeta Milčinskega Ježka. V tej moji knjigi zbrani epigrami pa niso tako trpki, bolj jih razganja radoživa hudobija, včasih kar precej huda.

Zagotovo ste na epigramatiko dobivali ogorčene odzive?

Na spletu sem dobival čudaške odgovore zlasti od pristašev našega znamenitega antijunaka. So me pa tudi ovadili tožilstvu. Brez posledic. V zvezi z epigrami lahko dodam, da je zanimivo videti, kako se je pod vplivom moderne poezije, ki zaničuje rimo, epigram spremenil v aforizem. Antični čas z elegičnim distihom tudi ni rimal, pri modernih epigramih pa brez rime ne gre. V mojih rimica kar poskakuje.