Tiskane izdaje
Prvenec Harper Lee so pred časom v anketi Library Journal razglasili za najboljši ameriški roman stoletja. Tisto, kar je morda najbolj intrigantno, pa je občutek, da nenavadno odličen in odmeven prvenec o rasističnem jugu ZDA, ki je izšel leta 1960 in ponuja zgodbo o nesmislih, postavljeno v zakotno mestece v Alabami v tridesetih letih prejšnjega stoletja, še zmeraj deluje.
Sicer delo Harper Lee res govori o univerzalnih vrednotah in slepotah, torej o pravičnosti, predsodkih in rasizmu, a za današnjo rabo ponuja v premislek tudi več kot potrebna vprašanja o morali, torej o veščini odločanja med dobrim in zlom, o sočutju in težavah, ki jih neizogibno povzročita vsakršna dvoličnost in ignorantstvo.
Zgodba poštenjakarja Fincha
Konec petdesetih in v začetku šestdesetih, ko je avtorica napisala knjigo, so se Združene države počasi in s precej turbulencami levile v spodobnejši svetilnik demokracije, kakršnega so politiki tako radi videli in oznanjali, kadar so le imeli dostop do medijev; zalet so jemala gibanja temnopoltih, zagovornic pravic žensk in drugih marginaliziranih – in se največkrat srečevala z nasiljem vseh vrst.
V takem ozračju je knjiga, ki je govorila o letih v času velike krize, v katerih se je utvara o posameznikovi skorajšnji uresničitvi tako imenovanih ameriških sanj vedno znova umikala nekam daleč v svetlo prihodnost, delovala streznitveno, tudi malo didaktično, predvsem pa je osupnila z bleščečo izpisano zgodbo, ki je bralec ni mogel pustiti neprebrane.
Da je bil roman Ne ubijaj slavca prvenec, ni motilo nikogar, knjiga je šla za med, in ko je nekonvencionalnega liberalnega, moralno pokončnega poštenjakarja Atticusa Fincha na velikem platnu dve leti po izidu romana izrisal prepričljivi Gregory Peck, so ameriški moški tistega časa dobili vzornika, ki mu je bilo vredno slediti, pa čeprav je taka drža zahtevala nekaj drznosti in – kot so namigovali mnogi – večjo mero naivnosti.
Kaj je prepričalo milijone, da je knjiga neznane pisateljice z začetka šestdesetih let z zgodbo iz tridesetih let obvezno, nespregledljivo branje, ki da misliti, roman, ki se mu enostavno ni mogoče ali spodobno izogniti? Najbrž ne le pogum, ki ga načelni, neupogljivi Atticus Finch premore dovolj, da se loti predane, vročično zavzete obrambe temnopolteža, obtoženega posilstva belke, primera torej, ki ga tako rekoč v nobenem primeru ne more uspešno skleniti? Ali pa morda vse tisto, kar on, vdovec, in njegova družina doživita med procesom, drastičen odziv belske skupnosti? Elementarno spoštljiva dobrohotnost črnske skupnosti? Spoznanje, da je pravica včasih dvakrat slepa? Ali pa nesrečna ironija, da se predsodki radi ponavljajo in kopičijo, in pogosto ni videti sile ali pravega impulza, ki bi jih bil zmožen odpraviti?
Učenje strpnosti in empatije
Američanka v Sloveniji Erica Johnson Debeljak, ki je za to izdajo prispevala spremno besedo, pravi, da je bila Če ubiješ oponašalca ena najbolj bistvenih knjig v njenem otroštvu: »Sodila sem v prvo generacijo otrok, ki so jo v okviru zveznega zakona iz varnih belskih srednjeslojskih sosesk v San Franciscu v šestdesetih letih dnevno z avtobusi vozili v šole v siromašnih četrtih na drugi strani mesta. To je bil čas, poln moralnih izzivov, in prav junaka te knjige, odvetnik Atticus Finch in njegova mlada hči Scout, sta nas učila strpnosti, empatije in potrebe, da vidimo druge kot posameznike, kot človeška bitja, ne le kot delček neke strašljive temne množice.«
Kakšna se zdi relevantnost ameriške klasike danes? »Je knjiga še danes pomembno branje v sodobnem, mnogo bolj kompleksnem in globaliziranem svetu? Da, do neke mere gotovo. Tako takrat kot danes so strpnost, empatija in enakost pred zakonom nujne, čeprav daleč od tega, da bi bile zadostni element za soočenje s problemi med temnopoltimi in belopoltimi, bogatimi in revnimi, kristjani in muslimani, begunci in Evropejci.«
Hkrati Erica Johnson Debeljak opozarja: »A ne pozabimo: knjiga ni politični manifest. To je roman, izmišljija, leposlovje. In prav na tej ravni je Če ubiješ oponašalca uspešno in privlačno delo. Glavno dediščino romana lahko zato vidimo v odlični zgodbi, ob kateri nam po hrbtu zagomazijo mravljinci, razkošnem jeziku in vzdušju z junaki, tako živimi, da ne morejo umreti.«
