Velika Prešernova nagrada: Tone Partljič, pisatelj

Prešernova nagrada dramatiku, ki so se mu v gledališču odprla nebesa.

sob, 06.02.2016, 06:00

Tone Partljič:

»Zadoščenje zame in za vse slovenske komediografe.«

Utemeljitev nagrade:

Čeprav je imela slovenska literatura nadvse obetavne začetke prav na področju dramatike z Linhartovimi deli, so pisci komedij v nadaljnjem razvoju izjemno redki. Številni dramatiki se sicer sem in tja spogledujejo tudi s tovrstnimi dramskimi besedili, vendar je Tone Partljič edini sodobni slovenski dramatik, ki jim je posvetil večino svojega pisateljskega talenta in pri tem vztraja že vse od leta 1969, ko je nastala njegova prva komedija Tolmun in kamen.

Ker je komedija tista literarna vrsta, ki kaže zrcalo družbi določenega časa in prostora ter neprestano namiguje na aktualna dejstva, je branje Partljičevih več kot 30 komedij tudi svojevrstna freska slovenske stvarnosti zadnjih 50 let. Tone Partljič se v svojih komedijah sprotno odziva na družbeno-politično dogajanje (strankarski spopadi, politična vprašanja, tranzicijske teme, nacionalna identiteta, spremenjena vloga moškega in ženske v družbi in družini ipd.), a hkrati svoje komične učinke gradi tudi na elementih univerzalne, nadčasovne komike (ljubezenski zapleti in erotika, stereotipi in predsodki, neskladje med željami in resničnostjo, splošne človeške napake ipd.), zato so tudi številne njegove komedije iz preteklih časov žive še danes.

Tone Partljič je širši javnosti najbolj poznan po komediji Moj ata, socialistični kulak, ki odslikuje čas političnih sprememb, ko se menjata oblast in sistem, mišljenje in navade ljudi pa ostajajo enake. Moj ata, socialistični kulak velja za najuspešnejšo slovensko komedijo po drugi svetovni vojni, doživela je številne uprizoritve (premierno 1983 v Drami SNG Maribor) in tudi izjemno ekranizacijo v režiji Matjaža Klopčiča, v njej pa je kar nekaj antologijskih prizorov, ki jih poznajo vse generacije, tudi najmlajši. Ta komedija je tudi med največkrat prevedenimi in v tujini uprizorjenimi slovenskimi dramskimi besedili. Samoupravljalski vsakdan najuspešnejše odslikavajo komedije Ščuke pa ni, ščuke pa ne, Ščuka, da te kap, med novejšimi pa izstopajo Štajerc v Ljubljani, Politika, bolezen moja, Gospa poslančeva, Denis in Ditka, Čaj za dve, En dan resnice, Maister in Margareta, Za nacionalni interes, Aldo in Micika.

Tone Partljič je klasik slovenske komedije, saj ga odlikuje izjemno poznavanje komedijskih zakonitosti, pri čemer nadaljuje tradicijo Linharta in Cankarja in jo razvija v lastni maniri in slogu. Kot človek gledališča zelo dobro obvlada prvine značajske, situacijske in jezikovne komike, tako so njegova besedila polna besednih domislic, pomenskih preigravanj, pogosta raba štajerskega narečja pa doda pristnost in stopnjuje humorne učinke. Kar ga dela edinstvenega in za kar ga publika vedno nagradi, pa je njegovo razumevanje malega človeka, njegovih slabosti, napak in stisk, kar zna prikazati z veliko mero razumevanja in humorja.

Partljič tako karakterizacije svojih likov ne gradi na razumskem, intelektualnem, visokem, temveč ga zanima drugi pol človekove psihe, to so strasti, napake, zablode, tisto, kar je človeško, v vsakem izmed nas, in ustvarja polnokrvne, vitalne dramske osebe, a hkrati tudi ranljive in smešne. Seveda pa tudi v njegovih komedijah lahko zaznamo resnejše tone: socialna ogroženost, tegobe staranja, novi oblastniki, neizpolnjene obljube, neporavnani računi do preteklosti obarvajo njegove like z bridkostjo in jim dodajo kanček žalosti oziroma tragike, a s tem tudi večjo mero iskrenosti. V njegovih komedijah pa pogosto zasledimo tudi avtobiografske poteze. Avtor je večkrat opozoril na podcenjujoč odnos gledališke kritike in strokovne javnosti do domačih komedij, ki prepogosto iščejo v njih ceneno zabavo in ugajanje publiki, ne pa njihove umetniške vrednosti.

O tem je najbolj odkrito spregovoril v svoji igri En dan resnice s pomočjo alteregovske figure komediografa Ribiča, saj dramske osebe njegovo novo komedijo označijo za primitivno in ceneno, ko pa se razširi novica, da je Ribič mrtev, ga taisti kritiki označijo za »štajerskega Molièra«, Partljič pa komedijsko kolo še enkrat spretno zasuka, saj se izkaže, da Ribič ni mrtev, to je bila le njegova promocijska poteza. Partljič nas tako skozi svoje komedije (pa tudi intervjuje in druge zapise) neprestano sprašuje, zakaj se Slovenci nočemo in ne znamo smejati na svoj račun, zakaj sproščen smeh razumemo kot znak preprostosti in primitivnosti, pri čemer sam vseskozi verjame v odrešujočo moč smeha in da vsaka zdrava družba potrebuje tudi takšen smeh, za katerega verjame, da ima lahko enako funkcijo kot katarza v tragediji. Zato se, kot pravi v intervjujih, pisanja komedij loteva z vso skrbnostjo in odgovornostjo.

Tone Partljič je tudi mojster proze, saj je objavil več kot 20 del tako za odrasle kot za mlade bralce, pri čemer prevladujejo romani, krajša prozna dela (novela, kratek roman) ter zbirke črtic. Naj naštejemo samo nekatera dela: Pasja ulica, Mala, Prelesti prelesti, Samo roko daj, Starec za plotom, Grob pri Mariji Snežni, Pri Mariji Snežni zvoni, General: deset črtic o Rudolfu Maistru, Usodna privlačnost: pet novel o ljudeh in živalih, Golež reka in mostovi ... Ob 70. rojstnem dnevu je napisal avtobiografski roman Hvala vam, bogovi, za te blodnje, v katerem opisuje ljudi, dogodke in kraje, ki so ga odločilno izoblikovali, njegov najnovejši roman Sebastjan in most pa je epopeja prve polovice 20. stoletja, v kateri se na ozadju zgodovinskih dogodkov odvija intimna zgodba inženirja Sebastjana Gorjupa.

Mladi bralci pa poznajo predvsem zbirki spominskih črtic, v katerih se avtor vrača v svoje otroštvo, to sta Hotel sem prijeti sonce in Slišal sem, kako trava raste. Njegovo vrstno in tematsko raznoliko prozno ustvarjanje povezuje skupna snov, in sicer avtor najpogosteje črpa iz svojih življenjskih izkušenj in spominov, ki jih postavlja v dialog z družbeno stvarnostjo, zgodovinskimi dejstvi, dokumentarnim gradivom in realnimi osebami, besedila pa povezuje tudi dogajalni prostor, najpogosteje so to mesto Maribor, reka Drava, Slovenske gorice, Marija Snežna ..., ki dopolnjujejo slikovito panoramsko fresko časa in prostora. Ne smemo pozabiti tudi Partljičevega prispevka k razvoju slovenskega filma, domačih tv-nadaljevank in tv-filmov, kjer se podpisuje kot scenarist pomembnih in odmevnih del, pogosto nastalih na podlagi njegovih lastnih dramskih besedil; v mislih imamo scenarij za film Vdovstvo Karoline Žašler, scenarij za film Moj ata, socialistični kulak, televizijske nadaljevanke Mama umrla STOP, Ščuke pa ni, ščuke pa ne, Oblaki so rdeči ..., med novejšimi omenimo scenarija za tv-filma En dan resnice in Kandidatka in šofer.

Tone Partljič je ustvarjalec, ki je intenzivno prisoten na slovenskem kulturnem prizorišču vse od 60. let dalje, zato na tem mestu ni mogoče našteti številnih funkcij, ki jih je opravljal, vsekakor pa ne moremo mimo dveh področij. Najprej je tu njegova ljubezen do gledališča, ki ni povezana le s pisanjem dramskih besedil. Od leta 1971 je namreč služboval kot dramaturg v Drami SNG Maribor, leta 1897 je postal umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega, 1991 pa umetniški vodja SNG Drama Ljubljana. Od 70. let dalje je pomembno sooblikoval podobo festivala Borštnikovo srečanje, kot član različnih odborov in žirij, v letih 2004-2009 kot njegov predsednik. Tone Partljič je pisec strokovnih besedil, poročil, pričevanj, ocen, spominov s področja gledališča, literature in kulture, ki dokazujejo, da je avtor pretanjen kronist slovenske stvarnosti.

Ob tem je potrebno izpostaviti tudi njegovo nenehno skrb za razvijanje bralne kulture, med mlade širi svojo ljubezen do knjig in jih opozarja na pomen branja na številnih obiskih osnovnih šol in literarnih srečanjih ter predvsem v okviru gibanja Bralna značka, katerega predsednik je bil v letih 1997-2004, vse do danes pa ostaja njegov podpredsednik, pri čemer ima posebne zasluge za spodbujanje njegove rasti pri Slovencih v zamejstvu in po svetu. Tone Partljič je vsestranski ustvarjalec, ki je odločilno zaznamoval slovensko literarno in gledališko dogajanje zadnjega pol stoletja kot tudi kulturno podobo mesta Maribor. Njegove komedije pa so nesporen vrh umetniškega ustvarjanja na tem področju. Za izjemen literarni opus in vsestranski prispevek k slovenski kulturi Tone Partljič prejme Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Dr. Mateja Pezdirc Bartol

Tone Partljič priznava, da je v intervjujih še vedno gostobeseden in vehementen, saj je to nekakšen obrambni mehanizem, da ga sogovornik ne bi vprašal kaj neprijetnega. »So stvari, ki jih tudi jaz najraje zadržim zase,« pravi. Vendar je takšnih malo oziroma so omejene zgolj na polje osebnega in intimnega, sicer pa ima rad polemiko in raznovrstne teme.

Kot je raznovrsten tudi njegov opus. Napisal je več kot trideset dram oziroma komedij, le nekaj manj proznih del, pa dober ducat televizijskih in filmskih scenarijev in radijskih iger ter ne nazadnje tudi avtobiografijo. Večina del je humorno obarvanih, zato je toliko bolj zadovoljen, da se je tokrat prvič zgodilo, da je Prešernova nagrada pripadla komediografu.

»Nečimrno priznam, da mi nagrada godi, ker sem jo kot prvi pri nas dobil za komedijo. Obenem je to tudi zadoščenje za vse zagrenjene komediografe, ki nikoli ne pridejo na vrsto za priznanje, začenši s čitalniškimi komediografi iz 19. stoletja pa vse do danes, ko se mi recimo Ervin Fritz, Franček Rudolf ali Pavle Lužan včasih potožijo, da so spregledani.«

Pri nagradah ste bili do zdaj precej zadržani, kot ste se izrazili, so dobrodošle, ker je ne nazadnje­ z njimi mogoče plačati nekaj položnic. Prešernova nagrada ima vendarle drugačno težo in pomen?

Z nekaj patetike bi jo lahko označil za slovensko Nobelovo nagrado za literaturo; kot sem slišal, je eden od predlagateljev dejal, da če je že Dario Fo dobil Nobelovo nagrado, lahko Partljič dobi Prešernovo, kar kaže na zadrego pri vrednotenju komedije. Ne vem, zakaj imajo lahko v Zagrebu in Beogradu ali pa v Moskvi in Parizu gledališke institucije, ki imajo na repertoarju zgolj komedije, pri nas pas je to omalovaževana zvrst. Ali ni že Umberto Eco z romanom Ime rože jasno povedal, kakšen pomen imata komedija in satira?

Smo za humor premalo ­samozavestni? Britanci z veliko bolj slavno zgodovino, denimo, s tem nimajo težav.

Verjetno res. In položaj se slabša, včasih me kdo pokliče in si zaželi nov tekst, vendar mora biti napisan za največ dva protagonista, scena pa dovolj priročna, da jo je mogoče spraviti v osebni avto. Tako ne more nastati delo v smislu Tartuffa, Revizorja, Pohujšanja v dolini šentflorjanski ali – če sem nekoliko neskromen – mojega Kulaka.

Priznam, da tudi finančna vrednost nagrade ni zanemarljiva, do zdaj na svojem bančnem računu še nisem imel niti polovice takšne vsote. To povem bolj v šali, kot tudi to, da se ji bom odpovedal v korist žene; pač v kontekstu, da so nekateri do zdaj iz takšnih in drugačnih razlogov zavrnili nagrado, kolikor vem, pa se denarju ni še nihče odrekel.

Je pa Prešernova nagrada tudi potrdilo kakovosti vašega celotnega opusa, ki so ga nekateri v preteklosti obravnavali z zadržkom?

Seveda, pač v slogu, Partljič je predvsem ljudski dramatik ... Morda bo poslej takšnih skeptikov manj, čeprav se s tem sploh ne obremenjujem. Pomembno se mi zdi, da sem po Janku Glazerju, ki je dobil Prešernovo nagrado za literaturo že daljnega leta 1968, ter Andreju Brvarju še tretji Mariborčan, ki sem jo dobil, saj so za razliko od drugih umetniških zvrsti prav literati v tem mestu najbolj zapostavljeni. Seveda jo je dobil tudi Drago Jančar, ki pa ga danes težko štejemo za Mariborčana.

Pred časom ste izrazili dvom, ali je prijateljstvo z Jančarjem še obojestransko, imata pač skoraj diametralno različne politične poglede.

Lahko potrdim, da je. Z njim in Brvarjem, ki smo še ostali od mariborske peterice, se večkrat dobimo in res sem vesel, da smo vsi trije prejeli Prešernovo nagrado. Če bi France Forstnerič še pisal, bi jo verjetno dobil tudi on, Marijan Kramberger pa je bil pravzaprav osrednja intelektualna in moralna avtoriteta v našem krogu. Sicer pa me politična razhajanja ne motijo, razen če mi jih kdo agresivno vsiljuje, in lahko rečem, da tovrstne polemike ne morejo omajati mojega prijateljstva z Jančarjem, ki je bil pravzaprav edini med nami res politični disident. Iskreno se veselim vsake njegove nove knjige, čeprav tudi s kančkom nevoščljivosti, da meni takšna proza ne 'rata'.

Znana je vaša naklonjenost do Cankarja. Bi se brez ambicioznosti­ vaša kariera v slogu Martina Kačurja končala na osnovni šoli v Sladkem Vrhu in z nekaj komedijami za amaterski oder?

Zanimiva in dovolj točna ugotovitev. Staršem, ki so prihajali iz revnega okolja, se je zdela služba učitelja za tiste čase nadvse imenitna, sam pa sem bil precej nesrečen. V zgodnje učiteljevanje sem bil zaradi nekaterih okoliščin prisiljen, čeprav sem se že vpisal na ljubljansko univerzo in morda bi tukaj res lahko potegnili vzporednice s Kačurjem. Še posebej, ker sem v tistih letih pisal precej cankarjansko otožne in tragične tekste, šele ko sem prišel v mariborsko gledališče, sem ugotovil, da se to ne sklada niti z mojim značajem niti mojimi literarnimi ambicijami.

In dramskimi, zdi se, da ob kabinetnem pisateljskem delu nujno potrebujete tudi takojšnji odziv v dvorani, dramaturško delo in kolektiv?

To sem res potreboval, čeprav sem imel kar nekaj časa težave s samozavestjo. Spomnim se Bojana Štiha, ki mi je rekel: Vas sem izbral za dramaturga v mariborskem gledališču, ker se mi zdite najboljši, pričakujem pa, da boste bolj samozavestni in da se boste temu primerno tudi obnašali v gledališču. Odločil sem se, da se bom učil in se pravzaprav učim še danes.

Kot so se mi v gledališču na neki način 'odprla nebesa', sem po drugi strani začutil nevarnost, da nikoli več ne bom nič napisal, in sem sam dal odpoved. Funkcija poslanca, zaradi katere pri številnih nenadoma nisem bil več tako priljubljen, mi je nudila drugačne možnosti in seveda odpirala za komediografa nadvse zanimive teme. In če sem še tako rad med ljudmi, potrebujem za pisanje popolno izolacijo.

Pri vas je v fokusu tako imenovani mali človek, ki pa je danes precej drugačen, kot je bil pred petdesetimi ali sto leti.

Omenil sem, da prihajam iz revne družine, oče je bil kretničar, mama je delala pri okoliških kmetih, vendar jima je kljub temu uspelo šolati dva otroka na učiteljišču, skratka, občutek sta imela, da se njun položaj počasi, vendar zagotovo, izboljšuje. Danes številni nimajo več tega občutka, ljudi brez pravic pa je vse več.

Zato smešim tudi naše male polbogove, ki generirajo takšno stanje, se pa lahko samo strinjam z mislijo Mladena Dolarja, da za razliko od Andersenovih časov vsi vemo, da je cesar gol, vendar danes cesarju zaradi tega ni prav nič nerodno. Je pa v meni tudi izrazita črta benevolentnosti in razumevanje za človekove grehe in zmote, vsa ta pretirana resnobnost in črnogledost ter katastrofične napovedi so mi tuje.

Prijavi sovražni govor