Tiskane izdaje
Udeleženci Frankfurtskega knjižnega sejma tudi letos niso pozabili, da je največji sejem idej zavezan zagovarjanju svobode izražanja. Na eni od odlično obiskanih okroglih miz so se včeraj pisatelji in publicisti lotili analiziranja svobode govora in umetniškega ustvarjanja v Turčiji.
Z zagovorom političnosti sejma je postregel predsednik zveze nemških založnikov in knjigotržcev Heinrich Riethmüller in povedal, da morata knjižna in medijska industrija ravno v časih delitev in prerekanj odigrati svojo vlogo: »Ravno zdaj, kot še nikdar prej, družba rabi suverene in neodvisne komunikatorje idej, ki so zmožni analizirati informacije in pomen dogodkov. Knjige podpirajo razširjanje znanja, zgodb in spoznanj, zato ljudi, ki so zavezani knjigi, rabimo kot še nikdar doslej.«
Že ko je direktor sejma Jürgen Boos prvič nagovoril publiko na letošnjem sejmu, ni govoril le o tem, da poskuša sejem zaobjeti kar največ iz sveta kreativnosti ne glede na medij, ampak da vidi tudi vse druge izzive, politične in družbene, pri katerih lahko literatura in tisti, ki so povezani z njo, pomagajo.
Boos je ob začetku programa Weltempfang, ki je nekakšen kulturno-politični oder sejma ob Majni, omenil humanitarno katastrofo v Siriji, begunsko krizo, zahodnoevropski problem z integracijo beguncev, predvsem pa nenehne grožnje svobodi govora v mnogih državah in dodal, da so v Frankfurt povabili avtorje, ki so leta dolgo raziskovali naš čas in razlagali posamezne globalne fenomene. »Njihov opus nam pomaga razumeti današnji svet. Frankfurtski sejem zato podpira pisatelje, založnike in novinarje in jim daje priložnost spregovoriti.
Naj R. T. Erdoğan osvobodi A. Erdoğan
Na prvo mesto med kršitelji svobode govora je Boos postavil Turčijo in povedal, da je v zdajšnjih čistkah moralo zapreti vrata okrog stotrideset turških založb in medijskih podjetij in da represija nikakor še ni končana. Ob tem se je spomnil, da sta se pred osmimi leti, ko je bila častna gostja sejma Turčija, na istem odru stala predsednik Erdoğan in turški Nobelovec Orhan Pamuk.
Riethmüller je začetek letošnjega sejma začinil z javnim branjem pisma zaprte raziskovalne fizičarke, pisateljice in aktivistke Asli Erdoğan, ki ga je neimenovanim zaupnikom uspelo pretihotapiti iz ječe. Nekdanjo raziskovalko v Cernu so skupaj s še dvajsetimi novinarji opozicijskega prokurdskega časnika Özgür Gündem zaprli letos avgusta, časnik pa prepovedali. V pismu je zapisala, da je v njeni domovini morala preganjana in da tam poskusajo ubiti resnico.
»Za turške pisatelje in novinarje je zaporna kazen tako rekoč stopnička v karieri,« je dodal turški novinar Can Dündar in razložil, da je po neuspelem drzavnem udaru Turčijo zajel val aretacij intelektualcev in da je ta hip v zaporu več kot šestdeset novinarjev in pisateljev (mednarodni Pen je poročal, da je bilo sredi letošnjega avgusta v Turčiji zaprtih 97 pisateljev in novinarjev).
Dündar je bil glavni urednik časnika Cumhuriyet, po objavi članka o tem, da turške tajne službe ilegalno prodajajo orožje sirskim ekstremistom, ga je novembra lansko leto skupaj z vodjo dopisništva v Ankari doletela zaporna kazen. Pristal je v samici, menda je predsednik Erdoğan sam, osebno podal prijavo in za oba novinarja zahteval dosmrtni zapor. Po treh mesecih in začasni izpustitvi je pobegnil in od takrat živi v eksilu.
V Frankfurt je Dündar prišel predstavit nemški prevod svoje spominske knjige Aretirani smo: novinarjevi zapiski iz turške ječe in ni našel ravno najboljših besed za zahodne vlade, ki po njegovem mnenju ne storijo kaj prida, da bi spremenili obnašanje režima predsednika Erdogana. »Ta režim je spravil v ječo na tisoče ljudi, med njimi so stotine pisateljev in publicistov, pravzaprav je ukinil svobodo govora, kakršno smo poznali prej.«
Seveda je Dündar frankfurtski oder porabil tudi za to, da je prebral razglas, ki zahteva takojšnjo osvoboditev Asle Erdoğan. (Enako zahtevo je javnosti od odprtju flamske sejmiščne stojnice namenil tudi nihče drug kot belgijski kralj Filip.)
Dodal je namreč, da ni prišel na sejem promovirat knjige (skoraj hkrati je izšla v nemščini in angleščini), ki jo je napisal v zaporu, ali sebe, ampak povedati svetu, da so njegovi pisateljski kolegi še zmeraj v zaporih: »Novinarji, pisatelji, akademiki, tisoči v Turčiji so v zaporu, ostali pa se bojijo preganjanja, če bodo povedali kaj napačnega. Rabimo pogumne glasove, ki bodo svetu povedali, kako je z nami. Pa na žalost ne izgubljamo z zdajšnjimi okoliščinami le poklica ali svobode, izgubljamo državo, prvo in edino državo, ki je bila sekularna v islamskem svetu.
Evropejci, evropski novinarji in drugi bi morali držati z nami, z novinarji, ki se v nemogočih razmerah bojujejo za resnico, za svobodo govora, za svobodno novinarstvo. Vsi bi se morali odločiti, ali rabimo svet s Trumpom, Erdoğanom ali Putinom ali pa bi se morali boriti za drugačnega. Jaz prvega nočem, zato sem bom boril za svobodo.«
Dündar je medijem povedal, da se s turškimi kolegi v izgnanstvu dogovarja za sodelovanje, ustanovil bi rad časnik ali pa spletno televizijsko postajo, da bi lahko komuniciral s turško javnostjo, evropskim kolegom pa je povedal: »Zavedajte se, da se vaši kolegi borijo za svobodo izražanja in svobodno novinarstvo.«
Dündar je povedal, da razume sodelovanje zahodnih vlad s turško, kar zadeva probleme, ki so nastali z begunsko krizo in bojem proti Isisu, vendar pa bi se po njegovem mnenju vsi politiki morali zavedati, da sodelujejo z vlado, ki nasprotuje svobodi govora.
