Tiskane izdaje
Zlata leta rocka od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja še danes zbujajo zanimanje, zato ne čudi, da je knjižna produkcija o tem obdobju in njegovih ključnih akterjih pestra. Med osebnosti, ki so soustvarjale glasbo tistega časa s splošnim kulturnim vplivom, sodi tudi britanski glasbenik in igralec David Bowie.
Nedavno je pri založbi Učila izšla biografija Bowie avtorice Wendy Leigh. Gre za delo, ki z vso vnemo preiskuje spolno življenje tega glasbenika. Bowie (1947) se je že zelo zgodaj navdušil nad rock glasbo, denimo nad divjimi ritmi Elvisa Presleyja, in kot glasbenik in vokalist zelo zgodaj sam poskušal prodreti na rock sceno, ki sta jo tedaj že kreirali skupini Beatles in Rolling Stones.
Na Bowiejevi poti k prvim dosežkom avtorica poudari predvsem vsa njegova seksualna razmerja, od prvih stikov z dekleti do njegovih homoseksualnih razmerij. Veliko govori o njegovi androgini suhljati pojavi, njegovem umirjenem šarmu, ki je bojda nezaustavljivo privlačil oba spola. Seznam njegovih ljubimcev in ljubimk dopolnjujejo osebna pričevanja udeleženih akterjev, ki v knjigi podajajo predvsem oceno Bowiejevih posteljnih talentov.
V tej antologiji zvezdnikovega bojda nepotešljivega spolnega apetita ostaja njegovo delo v ozadju. Nič ne izvemo o njegovem specifičnem zamolklem vokalu, nič o razvoju njegove glasbe skozi petindvajset plošč v skoraj petdesetletni karieri, še manj o njegovem pomenu za rockovsko gibanje in kulturo nasploh. Ob branju knjige Bowie človek dobi vtis, da se je ta glasbenik ukvarjal z glasbo predvsem zato, da bi zadovoljil svoje seksualne potrebe – četudi se je v sedemdesetih poročil z Angie, čez nekaj let ločil od nje, od leta 1992 pa živi umirjeno življenje z manekenko Iman.
A če za kaj, je Bowie zanimiv predvsem kot ena ključnih osebnosti popularne kulture. Tako lahko njegovo javno razglašanje homoseksualnih nagnjenj razumemo tudi z vidika tega, da je bila tedaj istospolna usmerjenost v Veliki Britaniji kaznivo dejanje. Gre namreč za obdobje, ko je imela rock glasba z vsemi ključnimi akterji veliko družbeno moč.
Skupine Beatles, Rolling Stones, Pink Floyd, Jefferson Airplane (če naštejemo le nekaj akterjev iz enormne produkcije glasbe tistega časa) so bile del splošnega družbenega gibanja, ki je od šestdesetih let po svetu potekalo na več ravneh. V ZDA je šlo za vez z emancipacijo temnopoltih in kasneje za študentsko gibanje s protivojnim sporočilom, Evropo so preplavila študentska gibanja z zahtevami po splošni družbeni emancipaciji (torej za pravice delavcev, za spremembo univerzitetnega sistema), vključno z zahtevo po seksualni osvoboditvi.
Bowiejevo nediskriminatorno spolnost lahko tako vidimo kot provokacijo, kot izziv tedanji zakonodaji in konservativizmu, ki so ju rock in slavni glasbeniki na grozo starejše generacije pomagali rušiti.
Glasbeno sporočilo
Bistveno vprašanje, na katero biografija ne da odgovora, torej je, kaj je bil Bowiejev prispevek h glasbi v kontekstu družbenih sprememb. Navadno ga umeščajo v tako imenovani glam rock, ki je trde rockovske ritme in motive dopolnil z ekstravagantnimi oblačili, pričeskami, scenografijo – torej s teatralično in vizualno nadgradnjo, ki je navadno podpirala glasbene eksperimente.
Bowiejev prvi hit Space Oddity je ugledal luč sveta nekaj mesecev pred pristankom človeka na Luni, pesem pa poskuša glasbeno in besedilno zajeti aspiracije ob človekovem prodiranju v vesolje. Bowie je kmalu zatem, v začetku sedemdesetih, prevzel odrsko persono Ziggyja Stardusta, nekakšne zunajzemeljske androgine entitete v pisanih oblačilih z močnimi ličili in pričeskami nenavadnih barv.
V sedemdesetih je Bowie poleg te preigraval še druge persone, med drugim se je reinkarniral kot The Thin White Duke, Suhi beli grof. Utelesil se je kot dedič weimarske republike in videza dandyjev ter ponovno postregel s stiliziranimi ekscentričnimi kostumi in pričeskami. Ta njegova podoba je sijajno sovpadla s filmom Mož, ki je padel na Zemljo tedaj kultnega režiserja Nicolasa Roega.
Če se je zdel Bowie s sloko postavo in gracioznimi gibi ustvarjen za to vlogo, je film po drugi strani prispeval k njegovi eksotični zvezdniški personi, večji del sedemdesetih povezani tudi z zlorabo drog. Konec sedemdesetih se je že nekoliko umiril, živel je v Berlinu. Rezultat so tri plošče: Low, Heroes in Lodger, ki so še danes kritiško prepoznane.
V osemdeseta leta je vstopil z albumom Scary Monsters (and Super Creeps) in pesmijo Ashes to Ashes, ki je s prepričljivo video grafiko, z intrigantnimi kompozicijami, v katerih je čutiti odmev poparta Andyja Warhola, vplivala na glasbene videe – žanr, ki je s pomočjo MTV zaznamoval celotno desetletje. Njegov pečat na glasbeni sceni je neizbrisljiv, vplival naj bi na Madonno in Lady Gaga, nanj se je oprl tudi grunge devetdesetih – Nirvana je, denimo, posnela remake njegove legendarne pesmi The Man Who Sold the World.
Ob tem velja omeniti, da se je Bowie vseskozi spogledoval s celotnim umetniškim poljem: od mladih nog bil je neutruden bralec (nanj naj bi vplivala literatura Williama Burroughsa), zanimal se je za legende sodobne umetnosti (denimo Andyja Warhola), danes tudi sam slika.
Kje smo zdaj?
V osemdesetih je Bowie ponovno osvojil vrhove lestvic z albumom Let's Dance, ikonični status pa je v tem obdobju dosegel tudi z duetom z Mickom Jaggerjem Dancing in the Street. Če je v osemdesetih še pomenil ključni del glasbene scene, je v devetdesetih podobno kot njegovi sopotniki (Beatles, Rolling Stones) prešel v kanon. Pred dobrim desetletjem je izjavil, da si kot mlad pevec ni predstavljal, da bo ostal tako dolgo na sceni.
Lahko bi torej zapisali, da Bowie pripada generaciji glasbenikov, ki je preživela lastno smrt. To ne pomeni, da ti akterji po letih mitične popularnosti niso več ustvarjali, tudi ne, da niso več pisali dobre glasbe. Pomeni prej to, da je zgodovinski in kulturni naboj divjih rockovskih časov nepreklicno pošel. Če so klasične rock skupine v danem trenutku izumljale nov glasbeni izraz, prinesle družbeni zanos, ideje upora in vzpostavitve pravičnejše družbe, je danes njihovo početje del kulturnega kanona, a brez nekdanje mobilizacijske moči. Rock glasbeniki so danes kulturna dediščina, o čemer priča tudi to, da so Bowieju leta 2013 posvetili razstavo v muzeju Victoria in Albert, pa tudi viteški red, ki ga je pevcu ponudila angleška kraljica, a je naziv zavrnil.
Leta 2013 je Bowie po desetih letih ustvarjalnega molka izdal album The Next Day, ki je bil deležen dobrih odzivov glasbenih kritikov. Ena od uspešnic s tega albuma je ljubezenska balada Where Are We Now?, ki bi jo lahko brali tudi kot vprašanje celotni rock generaciji, ki je poskušala spremeniti svet: kje ste zdaj?
Staroste popularne glasbe, kot so Beatles, Rolling Stones, pa tudi Bowie, kot ostareli umetniki potrjujejo, da se da ostati zvest visokim glasbenim standardom. Na širši družbeni ravni pa zbujajo predvsem nostalgijo starih in mladih generacij po nekdaj heroičnih trenutkih rock glasbe.
