Veronika Dintinjana: O jadranju, vrveh in starodavnih veščinah

 Jenkova nagrajenka ve, da pesem deluje, ko se tišina v prostoru zgosti.

sre, 08.11.2017, 09:00

»Žirija za Jenkovo nagrado se je letos znašla pred še posebej­ kočljivo izbiro, saj je brala gotovo eno najboljših pesniških­ dveletij zadnjih desetletij,­ ki je prineslo številne uspele ­pesniške izdelke uveljavljenih­ pesnikov kot tudi nekaterih mlajših, pa vendarle do kraja formiranih­ glasov. Prav tak je zven Veronike Dintinjana v njeni komaj drugi pesniški zbirki V suhem doku, s katero je nadgradila poetiko nič manj dovršenega in odmevnega prvenca Rumeno gori grm forzicij.«

To je v obrazložitvi Jenkove nagrade za zbirko V suhem doku ­Veronike Dintinjana zapisala žirija. Kljub veliki konkurenci pa ta stanovska nagrada Društva slovenskih pisateljev za pesnico in prevajalko, rojeno leta 1977, ni tako veliko­ presenečenje, saj je za vse, kar je do zdaj objavila, požela veliko pohval. Poleg tega, da piše pesmi, je tudi eden od glavnih motorjev festivala ­Mlade rime ter zdravnica kirurginja.

Kako ste se počutili med samimi pesniškimi klasiki in klasikinjo v konkurenci za Jenkovo nagrado? Kaj vam pomeni ta nagrada?

Milan Jesih je absolutno car. Rada imam pesmi Miklavža Komelja. Očaralo me je branje Andreja Medveda na Mladih rimah. Svetlana Makarovič je Svetlana Makarovič, ena in edina. Ne bi v Delu raje objavili ene pesmi od vsakega namesto tega intervjuja?

Veseli me, da sem se znašla med njimi. Sicer pa je vsaka dobra pesem, vsaka dobra zbirka, ki izide, zame razlog za veselje, praznik, in ni jih malo. Nagrade sem vesela, ker pomeni, da je knjigo nekdo res prebral, da ni šla mimo. Ni pa spremenila tega, kako diham.

Pogosto se govori o pritisku, ki ga čuti ustvarjalec, ko piše drugo knjigo, snema drugi film ... kajti šele drugi izdelek naj bi bil tisti pravi preizkusni kamen. Ste bili tudi vi pod pritiskom? Ste tudi zato drugo knjigo pisali osem let?

Sliši se, kot da sem osem let samo ustvarjala knjigo, pilila teh nekaj pesmi … Časa, namenjenega pisanju, je bilo relativno malo. Odštejte dvesto petdeset do tristo ur na mesec, ki sem jih preživela v službi, čas za Mlade rime, Prebranec in druge literarne dejavnosti, čas za spanje itd. Ne ostane dosti časa, ne? Malo ljudi vidi, koliko dela vložimo zdravniki, kako pomanjkljiv je sistem, v katerem delamo, kako se trudimo ... in smo še vedno samo ljudje.

Prosti čas je redka dobrina, pisanje pa zahteva svoj čas, prostor. Kako zavarovati svoj čas, to je prava umetnost, ki se je šele učim. Vsaka življenjska odločitev ima svojo ceno in prinaša svoje težave. Izbereš, kakor veš in znaš. To je bila moja izbira in ne pritožujem se. Toda čas je v resnici nepomemben. Če je pesem dobro narejena, bo zdržala tudi nekaj let v predalu.

Pritisk? Mislite, kot da je avtorju prvič uspelo po srečnem naključju in sploh ni nadarjen in ne ve, kaj dela? Ampak ... nekateri so v življenju objavili eno samo knjigo. Kosovel še ene ne. Dickinson manj kot ducat pesmi. Štejemo knjige? 'Nobena slika več ne nastane, da bi trajala, temveč za prodajo, in to takojšnjo prodajo.' – Ezra Pound, več knjig. Nekaj daljših.

Imata poezija in kirurgija kaj skupnega? Kako je videti sobivanje v dveh tako različnih svetovih?

Skupnega? Morda opazovanje­ in poslušanje. Poslušanje je najpomembnejši del, brez tega ni ničesar. Tudi zdravnik mora znati poslušati. Brez poslušanja ne more biti dialoga. Kakšna je družba brez dialoga? Če obrnem vaše vprašanje, ali bi pesmi brali drugače brez kakršnegakoli biografskega­ podatka?

Je pomembno, ali je ustvarjalka visokokvalificirani 'fizični delavec' v delovnem razmerju ali svobodnjakinja, priseljenka ali domačinka, 'strejt', lezbijka, samska, poročena, mati, stara, mlada? Ali vse te spremenljivke bistveno spremenijo sámo branje pesmi? Pesem poustvarjajo bralci. In pesem vas vedno po tihem vpraša, kdo ste. Si upate odgovoriti?

V vaši zadnji knjigi smo sicer blizu morja, a vendarle v suhem doku. Zakaj je vaša ladja zaplula tja, je čas za postanek, razmislek, vrnitev domov?

Čudno, da je v času beguncev in migracij treba vprašati, zakaj kdo razmišlja o tem, kje in kaj je dom. Ne gre za 'postanek', gre za čas vmes. Ne samo za razčlenitev stanja, temveč tudi za sintezo teh spoznanj, za celjenje, vnovično vzpostavljanje celote.

Ali Zemlja pripada nam ali mi njej? Vse na tem planetu, vsi smo povezani, soodvisni, morda tekmujemo drug z drugim, nasprotujemo si, vendar smo del celote. Tudi če se tega ne zavedamo. Od tega je dolgoročno odvisno naše preživetje. Čas v suhem doku je čas vzpostavljanja vezi, čas razvezovanja vezi, je pravo, pošteno druženje s sabo.

Refleksija je enako pomembna kot akcija, vzdrževanje barke enako pomembno kot plovba. Ni naključje, da ima Rodinov Mislec mišice. Svoboda gibanja se začne z mirovanjem. Če si izposodim verz Toneta Škrjanca, je ta knjiga nekakšen 'priročnik o jadranju, vrveh in starodavnih veščinah'.

Kako je prišlo do naslonitve na grško mitologijo?

Veste, kako je Kojot v treh dneh ustvaril svet? Kako ga je ponesreči zažgal? Ali da ima v glavi tri črve, ki mu prišepetavajo, in vedno verjame najmanjšemu, ki ga vedno spravi v težave? Ne? Kalifornijski Indijanci vedo. Smo mi dediči iphona?

Če še verjamemo, da smo civilizacija, kje so naše korenine? Ali pa nas kot pesek nosi veter? Če sprašujete, kako dostopati do mitov, odgovarjam, da skozi nezavedno. Tudi za nezavednim je tehtna misel, morda celo natančnejša, prodornejša in bolj kritična kot zgolj racionalna izvajanja. 'Kozmos je ubeseden v mitu: svet se razkriva kot jezik.'

Svojo poezijo pogosto berete v živo. Kako veste, da je pesem učinkovala na občinstvo? Kakšen odziv vas najbolj razveseli?

Da me nesejo ven na ramenih in ob tem vzneseno skandirajo verze? Šala! Da ne žvižgajo in ne mečejo prezrelih paradižnikov? Šala! Ste že kdaj slišali, kako se tišina zgosti – tako, da se sliši samo dihanje in vsi v prostoru poslušajo, ne z ušesi, ampak z vso prisotnostjo? Redki so ti trenutki, sem jih pa nekaj doživela kot poslušalka. Blizu temu so trenutki, ko čutiš, da ti občinstvo sledi, ko pozorno posluša prvo branje tvojega rokopisa mrazu in ne­udobnim stolom navkljub.

Kaj so Mlade rime po vašem ­prinesle v slovenski prostor, iz kakšne energije so nastale?

Iz odprtosti, naivnosti, pripravljenosti vključevati, povezovati. Kaj so prinesle? Možnost novim glasovom, da prvič berejo, se predstavijo, da se srečajo z drugimi pišočimi, ne samo s sovrstniki, prijatelji. Mlade rime še vedno nastajajo. Pridite kdaj poslušat!

V prostor, 'kjer ni bed fejlat, lahk pa tud rata', kjer 'uspeh' ni najpomembnejša stvar pod soncem – to je alternativa prevladujoči miselnosti, da je pomembno zgolj zmagovati, biti uspešen, in imeti, imeti čim več, ne pa to, da si, kdor si. Da si slišan. Da se učiš, da ti spodleti, da ni s tem nič narobe. Umetnost je vedno iskanje. Pogosto neuspešno. Toda neuspehi so enako pomembni kot uspehi. Saj veste, važna je pot.

In naslednja knjiga? Jo boste tudi pisali dolgih osem let?

Ne, samo kratkih sedem.

Prijavi sovražni govor